Vzemimo resno Telekom–Pristopovo reklamo in jim recimo ne

Pred kratkim so se na oglasnih panojih po Sloveniji pojavili novi reklamni plakati. Na njih vidimo fotografijo skupine mladih ljudi, ki tečejo po travniku v rahli meglici, nad glavami pa držijo rdeče in bele zastave. Podoba na plakatu bi lahko obujala daljno preteklost, morda obdobje francoske revolucije, ali pa prikazovala antiutopično družbo prihodnosti, podobno tisti v Igrah lakote – v obeh primerih brez dvoma namiguje na revolucijo ali vstajo. V minuto dolgem videoposnetku za reklamno kampanjo je namig še očitnejši: mladi po gozdu preganjajo sodnike in moške v poslovnih oblačilih. Tečejo po tlakovanih ulicah nekam znanega evropskega mesta in nazadnje jurišajo čez barikade na grajskem hribu ter na obzidju dvignejo zmagovalno zastavo.

Na rdeči in beli zastavi je napis, in to ne »Lopovi!« Na zastavi tudi ni besed »Naša last!« ali »Gotov si!« Ta napis oznanja: »Itak!« Reklamna kampanja, ki jo je zasnovala agencija Pristop Francija Zavrla, namreč prodaja nekaj zelo vsakdanjega in na prvi pogled nepolitičnega. Prodaja namreč nov paket Telekoma Slovenije in Mobitela, reklamno geslo pa glede na to, v kakšnih časih živimo, ne bi moglo biti bolj cinično. Težko bi še očitneje izkoriščalo pristna čustva, ki smo jih občutili pozimi na ulicah Maribora in Ljubljane, težko bi se še bolj kruto posmehovalo dejanskemu položaju, v kakršnem so se danes znašli mnogi mladi ljudje: »Tvoj čas, tvoja pravila.« Ja, seveda, itak. Dovolj, da se zjokaš.

Uporaba revolucionarnega duha v reklamnih kampanjah ni nič novega. Daimler Benz je uporabil znano pesem Janis Joplin Oh Lord, Won't You Buy Me a Mercedes Benz? – ko je bila posneta, je veljala za jasno kritiko materializma srednjega razreda – pri prodaji svojih razkošnih avtomobilov. Še bolj žaljivo je bilo, da so v reklami uporabili podobe, ob katerih se spomnimo na črnske duhovne pesmi, ki so vplivale na glasbo Joplinove, tovrstna estetika pa je nastala sredi suženjstva in revščine na jugu ZDA. Reklama čisto na koncu celo primerja simbol miru in logotip družbe Mercedes. Podobno je Applova kampanja »Razmišljaj drugače« uporabila slike Boba Dylana, dalajlame, Alberta Einsteina in drugih ustvarjalnežev ter namigovala, da morate samo odšteti nekaj več kot tisoč evrov za Applov računalnik in že se boste znašli v družbi vseh prikazanih pomembnih zgodovinskih osebnosti. Od genialnosti vas loči en sam nakup. Vse, kar morate storiti, je izvleči kreditno kartico.

Pristopova reklamna akcija je cinična, vendar je treba priznati, da zna biti privlačna. Uporablja vse prave postopke in pravzaprav sem morala občudujoče priznati, da se je Slovenija zelo hitro naučila vseh spretnosti, ki jih zahtevajo svobodni trg, množično potrošništvo in oglaševanje. Pomislite samo, kako so nakupovalna središča v Ljubljani in Mariboru ter drugih slovenskih mestih zrasla hitro kot gobe po jesenskem deževju. In spomnite se, kako malo je bilo izdelkov na prodajnih policah v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja in kako so slovenski kupci zato odhajali na nakupovalne izlete v Trst in Celovec, danes pa imamo na voljo že skoraj nespodobno obilje. Celo med sedanjo gospodarsko krizo so trgovine polne najrazličnejših stvari. Po drugi strani pa pomislite, kako vse kaže, da se v teh letih Slovenija in zlasti predstavniki njene vladajoče elite niso prav veliko naučili o demokratičnih vrednotah ter o primernem in učinkovitem vodenju države. To streznjujoče nasprotje bi moralo marsikomu odpreti oči.

Prepričana sem, da je za takšno stanje v državi več razlogov. Nakupovati, voziti mercedese in igrati računalniške igrice je očitno precej lažje in zabavneje kakor spreminjati globoko zasidrane vrednote ali živeti v resnično participativni demokraciji. In čeprav se je po dogodkih leta 1989, padcu berlinskega zidu in nato še razpadu Sovjetske zveze zdelo, da so ljudje v nekdanjem vzhodnem bloku odvrgli okove, se je kapitalizem in njegov tako imenovani svobodni trg takrat že bližal svoji sprevrženi in orgiastični zaključni fazi. Nove tržne demokracije so – ne da bi se tega zavedale – v devetdesetih letih pravzaprav že ponujale svoja zapestja in gležnje, da bi jim nadeli drugačne okove.

Marx je trdil, da je religija opij za ljudstvo, vendar ni imel pojma. Nikoli namreč ni vstopil v nakupovalno središče, nikoli ni z interneta pretočil najnovejše nanizanke televizijske hiše HBO, nikoli ni igral igric z najnovejšo računalniško napravo. Pokazalo se je, da religija in posmrtno življenje nista popolni pomirjevali. Religija konec koncev vsebuje transcendentalne protitržne vrednote in spodbuja združevanje velikih skupin ljudi, to pa je vedno nevarno, če bi radi, da množice ostanejo podjarmljene. In kolikor mi je znano, nima nikakršnega mehanizma, s katerim bi lahko spreminjala protest v njegovo popolno nasprotje, izkoriščala podobe revščine pri prodaji razkošnega avtomobila ali uporabljala podobe revolucije pri prodaji prekletih telefonskih storitev. Če primerjamo religijo s sodobnim množičnim potrošništvom, bi jo lahko označili za dietni opij.

Toda sprejmimo sporočilo agencije Pristop in Telekoma Slovenije dobesedno. Če se je res začel naš čas in če res lahko začnemo upoštevati lastna pravila, ne sprejmimo ponudbe Telekoma Slovenije. Izberimo katerega koli drugega ponudnika. Ali pa bodimo res radikalni in sploh ne uporabljajmo storitev nobenega ponudnika. A ne glede na to, kaj boste storili, nikakor ne pustite, da bi skupina cenenih trgovcev ponižala vse, kar se je zgodilo pozimi in kar smo počeli na ulicah slovenskih mest, ko smo začutili, kaj pomeni uporabiti svojo moč, biti jezen in strmoglaviti vlado. Vem, da nadaljnji dogodki niso bili spodbudni, spremembe niso bile tako hitre in nas niso zadovoljile, kakor smo sprva upali. Kljub temu ne dovolite, da bi nam vzeli to, kar smo dosegli in še vedno lahko dosežemo, če bomo zmogli preseči medsebojne razlike in odložiti naše pipe, natlačene z opijem.