Vzponi in padci Helmuta Kohla

Kakšna je bila zgodovinska vloga nekdanjega velikega kanclerja?
Objavljeno
28. september 2012 11.41
Former German Chancellor German Helmut Kohl arrives at a session of the Christian Union party's faction at the Reichstag building in Berlin, Tuesday, Sept. 25, 2012. With the reception the faction will celebrate the 30th anniversary of the start of
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Države in celine so v preteklosti ponavadi združevale vojne, Nemčija pa si je konec dvajsetega stoletja mirno vrnila državno enotnost, ki jo je izgubila po drugi svetovni vojni. Skupaj s Francozi in drugimi so izvedli tudi zgodovinski projekt skupne evropske valute – in so zdaj soobtoženi za vse, kar je šlo narobe tako pri nemškem kot pri evrskem združevanju.

Le redki politiki so povojno Nemčijo tako zaznamovali kot Helmut Kohl; oče nemške združitve in eden od staršev skupne evropske valute pa na praznovanja tridesete obletnice svojega prihoda na oblast prihaja ostarel, obnemogel, skorajda obnemel. Toda to so samo fizična dejstva dvainosemdesetletnika, ki se je med padcem na glavo v domači kuhinji tako hudo poškodoval, da od tedaj ne more več prav ne hoditi ne govoriti. Ob njem je vedno tudi njegova druga soproga Maike Kohl-Richter, ki jo nekateri celo obtožujejo, da ima svojega moža za ujetnika. V pfalškem Oggersheimu, kjer je leta 2001 življenje končala njegova do konca obupana prva soproga Hannelore, ne more mimo njene komaj 48-letne naslednice skorajda več nihče, celo njegova sinova ne.

To je Helmut Kohl, žrtev svojih fizičnih in morda tudi čustvenih omejitev. Kohl pa je tudi zgodovinska osebnost, pred katero se zdaj, ob trideseti obletnici njegovega prihoda na oblast, klanjajo celo nekdanji nasprotniki. Dolga leta svojega vladanja je bil starosta nemških krščanskih demokratov tarča posmeha, celo sovraštva, dokler ni z združitvijo Nemčije in ustoličenjem skupne evropske valute sedel na piedestal, zaradi katerega je zdaj vsem žal, da po usodnem padcu tako težko govori. Kajti prav pri teh dveh gigantskih in še vedno nedokončanih projektih bližnje nemške in evropske zgodovine bi bilo treba še toliko povedati!

Ob evrski dolžniški krizi je Helmut Kohl nekajkrat sicer že povedal svoje, lani poleti celo z ostro besedo, ko je kanclerko Angelo Merkel obtožil, da bo uničila »mojo Evropo«. Potem je, ujet v meje svojega telesa, utihnil in se šele zdaj spet oglasil, a spravljivejši. Evropo moramo ohraniti in dograditi, pa saj to nikoli ni bilo lahko, je dejal. On bo že vedel! Dve desetletji po uresničitvi »dveh plati medalje«, kot je imenoval nemško združitev in uvedbo skupne evropske valute, vsi soglašajo, da se je z obema uvrstil med gigante zgodovine. Ko se začne razprava o podrobnostih, pa se hitro izkaže, da zadnja sodba zgodovine še ni izrečena.

Lepota vzhodnih fasad

Vzhodna Nemčija, pa čeprav na prvi pogled bogata in prelepo obnovljena, po resničnem bogastvu, tistem, ki ga zagotavljajo ustvarjalni, zadovoljni prebivalci, še desetletja ne bo ujela zahoda, če ga bo zaradi izseljevanja najbolj sposobnih sploh kdaj. V petih novih vzhodnih deželah je tudi po dvajsetih letih in bilijonu in več evrov gospodarska moč le sedemdeset odstotkov zahodne ravni, zaposleni na vzhodu tudi danes zasluži le 77 odstotkov zahodne plače, dohodek na prebivalca je za četrtino nižji. Dvaindvajset let kasneje vzhodna Nemčija še vedno velja za nemško Grčijo. Evrska Evropa pa tiči v tako globoki krizi, da se je nenehno treba bati, ali ni res imel prav Milton Friedman, ki je skupni evropski valuti med njenim nastajanjem dal največ deset, petnajst let. »Veste, evrske države niso naravna trgovinska skupina, niso valutna skupina,« je nobelovec in zagovornik liberalnega kapitalizma leta 2000 povedal v znameniti razpravi na sedežu kanadske centralne banke. »Mobilnosti med ljudi iz različnih držav je zelo malo, zato pa imajo obsežne regulacije, pravila in nadzor. Plavajoči menjalni tečaj jim je dal mehanizem za prilagajanje asinhronim šokom, tega zdaj nimajo več.«

Znani nemški komentator Wolfgang Münchau (Financial Times Deutschland, Spiegel) zdaj verjame, da pri združitvi Nemčij in evru ni šlo za dve plati ene medalje, ampak za antitezo. »Ponovna združitev Nemčije ni le eden od globokih vzrokov evrske krize, ampak tudi vzrok naše nesposobnosti, da jo rešimo. Natančno v tem je resnična tragedija Helmuta Kohla, s svojim največjim političnim dosežkom (nemško enotnostjo) je zasadil seme uničenja svojih največjih političnih sanj (evropske enotnosti).«

Münchau zdaj verjame, da združitve Nemčije sploh ne bi bilo, če ne bi po Kohlovem diktatu tako pohiteli z njo. Če bi začeli s konfederacijo in bi se vzhodnonemško gospodarstvo v njej hitreje postavilo na noge, zahodni model ne bi bil več videti tako privlačen in edina alternativa. »Prenagljena združitev je zahtevala skoraj dva bilijona evrov. Bila je doslej največji primer napačne gospodarske odločitve v svetovni zgodovini, rekord, ki ga bo zdaj najbrž premagala evrska katastrofa.« Po komentatorjevem prepričanju se ne bi smeli čuditi, če Nemci nočejo dovoliti še enega gigantskega prenosa denarja, tokrat v preveč zadolžene evrske države.

»Narobe je bilo, da smo združitev videli kot juristično stvar in ne ekonomsko,« v telefonskem pogovoru komentira profesor Ulrich Blum z univerze Martina Luthra v Halle-Wittenbergu. »Menili smo, da je privatizacija stvar lastninskih pravic in ne vodenja podjetij. Zato imamo tudi samo pol toliko večjih od petdeset milijonov in dvakrat toliko manjših od desetih milijonov kot zahodni Nemci.« To morda pojasnjuje celo razlike v dohodkih, saj centrale velikih podjetij, ki jih na vzhodu Nemčije tako rekoč ni, zaposlujejo bolj izobražene z višjimi dohodki. Izvirni greh vzhodnonemških težav pa profesor Blum vidi v tako imenovani »holandski bolezni«. »Nizozemci so konec petdesetih let odkrili plin, z denarjem, ki so ga dobili, so lahko bolje plačali učitelje, dvignile so se plače zaposlenih v javni upravi. Potem pa so več denarja hoteli tudi zaposleni v industriji, na primer v letalskem podjetju Fokker. Jürgen Schrempp, kasnejši šef Daimler-Benza, ni mogel prodati nobenih letal več in je tovarno zaprl, na mednarodnih trgih so postali predragi.«

Preveč denarja za potrošnjo, namesto da bi vlagali v produktivne investicije, ni bil le vzhodnonemški problem, meni ekonomist iz Halleja. »To je tudi velikanski problem Grčije. Poplava evropskega denarja je privedla do tega, da se je vse podražilo, cene so narasle, prav tako plače v javni upravi, na koncu pa se je vse tako podražilo tudi v izvozni industriji, da se je preprosto sesula. Grki so prej izvažali kmetijske izdelke, danes pa so neto uvozniki, imeli so industrijo usnja, danes je to vse uničeno.« Denar ne prinaša le dobrega.

Vzhodni Nemci se lahko vsaj tolažijo, da vendarle živijo neznansko bolje kot leta 1990, ko je njihova raven gospodarske moči in življenjskega standarda štela le tretjino zahodnonemške, čeprav bodo tisti, ki žalujejo za revščino v enakosti, tudi tu ugovarjali. Eden od rezultatov evropske valutne združitve, Grčija, pa je še vedno v prostem padcu, tik ob prepadu še vedno stojijo številne druge države, s Slovenijo vred, in vprašanje, kdo je med uveljavljanjem evra dovolil tako neznanske napake, še ni izgubilo aktualnosti.

Skupna valuta kot koncesija za nemško združitev?

Helmutu Kohlu očitajo, da je Franciji dovolil priganjanje k skupni evropski valuti zato, da je od te države dobil blagoslov za združitev Nemčije. »Takšne trgovine nikoli ni bilo,« je pred dvema letoma zatrjeval Kohlov dolgoletni najtesnejši sodelavec in glavni pogajalec pri združevanju Nemčije Wolfgang Schäuble, sedanji finančni minister Nemčije. Njegov socialdemokratski predhodnik na položaju finančnega ministra Peer Steinbrück pa je tedaj v knjigi zapisal, da je bila zamenjava nemške marke za evro ena od koncesij, ki so omogočile združitev Nemčije, in tudi iz francoskih diplomatskih virov vztrajno prihajajo takšni namigi.

Ob misli na združitev Nemčije ponavadi pomislimo na dolge vrste vzhodnonemških državljanov pred mejnimi prehodi bratskih socialističnih držav, stampedo čez berlinski zid in Mihaila Gorbačova, ki je Sovjetsko zvezo enkrat za spremembo vzdržal pošiljanja tankov v uporne satelite. Oba prelomna dogodka Evrope preteklega stoletja tudi časovno ne soglašata: NDR je svojo suverenost na ZRN prenesla tretjega oktobra 1990, prve evrske kovance in bankovce pa je Evropa dobila šele dvanajst let kasneje. Toda če visoki nemški uradniki iz tedanjega časa še tako zanikajo povezave, so francoski enako odločni, da so te bile. Mitterrand je po njih, je pisal nemški Spiegel, bonsko vlado celo opozarjal, da bo morda kmalu v Evropi izolirana »kot leta 1913«, v času torej, ko se je cesarska Nemčija tik pred prvo svetovno vojno postavila nasproti angleško-francosko-ruski aliansi. Spiegel navaja tudi Huberta Védrina, svetovalca tedanjega francoskega predsednika, ki je dejal, da François Mitterrand ne bi dovolil ponovne združitve brez napredka v evropski integraciji, »in edini teren, ki je bil pripravljen, je bila valuta«.

O skupni evropski valuti sta se pogovarjala že kancler Konrad Adenauer in predsednik Charles de Gaulle, državnika, ki sta prva opravila z »dednim sovraštvom« med Nemčijo in Francijo, zaradi katerega sta bili državi v stoletjih pred tem v neštetih vojnah. Nemčija in Francija prav zdaj slavita petdeseto obletnico zgodovinskega približevanja, ki je vrhunec doseglo v elizejski pogodbi. Ta je omogočila novo ureditev vse zahodne Evrope, saj Nemci in Francozi niso bili edini, ki so drug drugim povzročili neznanske grozote, zamisel o skupnem evropskem denarju pa je vseeno ostala v državniških predalih, dokler ni Francozov v osemdesetih letih začel vse bolj motiti evropski mehanizem tečajnih razmerij. V Parizu so vse bolj verjeli, piše Spiegel, da bolj ali manj določeni evropski menjalni tečaji prinašajo prednosti nemškemu izvoznemu gospodarstvu, francoska finančna in denarna politika pa je bila podrejena diktatu Bundesbanke. Tedanji predsednik evropske komisije Jacques Delors je poleti 1988 pripravil osnutek evropske gospodarske in denarne unije, leto dni kasneje je bil načrt pripravljen.

Nesporazumi o tem, kakšna naj bi ta bila, so bili tako globoki, da je tedanji predsednik nemške Bundesbanke Karl Otto Pöhl verjel, da bo skupni evropski denar za svoje rojstvo potreboval še sto let. A v Parizu niso bili pripravljeni tako dolgo čakati – v drugi polovici leta 1989 so predsedovali evropski skupnosti in bonsko kanclersko palačo so takoj začeli zasipavati z notami o nujnosti hitrega ukrepanja. Nemškega kanclerja Helmuta Kohla pa so konec leta 1990 čakale volitve in krščanski demokrat je dobro vedel, da ne le javnost, tudi njegova bavarska sestrska CSU ne bi dopustila njenega konca tega simbola nemškega nacionalnega ponosa, in to je poleti povedal tudi Mitterrandu.

Javnost vseh teh dilem ni niti prav opazila, saj se je na fronti med evropskim vzhodom in zahodom začelo dogajati. Vzhodni Nemci so z nogami pokazali nezaupnico svoji komunistični državi, do tedaj utopična zamisel propada komunizma in s tem tudi vzhodnonemškega režima je postajala vse bolj verjetna in kancler Kohl je konec novembra 1989 v bundestagu v desetih točkah predlagal nemško-nemško konfederacijo, »da si lahko nemško ljudstvo s samoodločbo vrne enotnost«. Zgodovinarji spominjajo, da zahodni zavezniki o tem načrtu niso bili predhodno obveščeni in da je bilo razburjenje veliko. Kljub vsemu govorjenju o zavezništvu in prijateljstvu so se mnogi še vedno bali velike Nemčije, nemške posebne poti.

Spiegel navaja svetovalce francoskega predsednika, da je Mitterrand ob tej novici doživel »izbruh besa, ki je trajal nekaj ur«. V reviji so zapisali: »Elizejski gospodar je na vzhodu svoje države videl novo supersilo, ki s svojim denarjem že obvladuje celino, zdaj pa jo bo še politično.« Tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher je takoj pohitel v Elizejsko palačo. »Nemčija lahko le tedaj upa na ponovno združitev, če bo stala v močni skupnosti,« navajajo predsednika Mitterranda s prikrito grožnjo. »Če se bo z NDR povečana Nemčija gibala k skupnemu evropskemu povezovanju, bo imela v evropski skupnosti prijatelje, če ne, le partnerje s svojimi refleksi.« Genscher je, pravijo, takoj razumel, da Francija grozi z vetom za združitev Nemčije, na svoji strani je imela tudi britansko premierko Margaret Thatcher, ki je tudi zavračala veliko Nemčijo. Na pogajanjih, ki so sledila, so se v Bonnu in Parizu dogovorili, da bodo konferenco o skupni evropski valuti organizirali konec leta 1990. O politični uniji, ki bi morala biti po nemškem prejšnjem prepričanju predhodnica skupne valute, ni bilo več govora. A Francija tudi ni več nasprotovala nemškemu združevanju.

Računi za Grčijo

Potem je šlo hitro: poleti 1990 so pogajalci ZRN in NDR podpisali pogodbo o združitvi, tretjega oktobra je Vzhodna Nemčija svojo suverenost prepustila Zahodni. Decembra istega leta so šefi držav in vlad Evropske skupnosti v Rimu odprli konferenco o evropski denarni zvezi, februarja 1992 so v Maastrichtu podpisali pogodbo o uvedbi evra. Skupna evropska valuta vsaj ni dobila imena ecu po francoski kratici za denarno unijo, so se tedaj tolažili nemški politiki, ali celo naziva frank, kot so tudi predlagali v Parizu. Zadnji predlog so pokopali Španci, se je kasneje spominjal tedanji nemški finančni minister Theo Waigel: nikakor niso hoteli denarja, ki bi spominjal na njihovo diktaturo.

Celo običajni Francozi so bili o novem denarju v dvomih, referendum o maastrichtski pogodbi je bil sprejet le z minimalno večino, v Nemčiji pa je za sprejem skupne evropske valute zadostovalo glasovanje v parlamentu. Kohl in Waigel sta zagotovo upala, da bo vsaj Maastricht poskrbel za to, da posamezne države ne bodo preveč zapravljale, a je delal račun brez svojega naslednika. Leta 1998 je Helmut Kohl izgubil volitve in kancler je postal socialdemokrat Gerhard Schröder. Že takoj na začetku njegovega mandata je imela Nemčija, ki je tedaj veljala za evropskega gospodarskega bolnika, velike težave z izpolnjevanjem maastrichtskih kriterijev. Težave je imela tudi Francija in leta 2005 sta najpomembnejši državi evropskega združevanja dosegli omilitev pogojev.

»To je dober dan za Nemčijo, dober dan za Evropo in dober dan za gospodarski razvoj,« je 21. marca 2005 dejal kancler Schröder. Sam je sicer tedaj že začel z odločnim domačim obračunom z nedelom, z reformami Hartz ena do štiri in drugimi ukrepi so učinkovito odpravili skrajnosti v nemški socialni državi in gospodarstvu dovolili ponovni razcvet. Številne druge evrske države pa so se samo veselile nenadnega pritoka denarja. Že leta 2001, tudi pod socialdemokratskim kanclerjem in njegovim zunanjim ministrom Joschko Fischerjem, so v evrsko območje vzeli Grčijo. Račun je prišel konec leta 2009 in ga vsa Evropa plačuje še danes, doslej je bilo bolj ali manj prizaneseno le Nemčiji in peščici drugih.

Wolfgang Münchau pa navaja še en razlog, zakaj je šlo Nemčiji doslej tako dobro. Po njegovem prepričanju je država prav zaradi finančnih bremen nemškega združevanja v skupno evropsko valuto vstopila s previsokim menjalnim tečajem, zaradi česar se je morala vse evrovo desetletje osredotočati na povečanje svoje konkurenčnosti v odnosu z drugimi svetovnimi gospodarskimi silami, namesto da bi skrbela za razvoj vsega evrskega območja.

To so hude obtožbe v času, ko vsa Nemčija slavi »kanclerja enotnosti in častnega državljana Evrope«. Slavi ga tudi sedanja kanclerka Angela Merkel, ki je sredi afere zaradi nedovoljenih finančnih prispevkov za CDU decembra 1999 z njim javno obračunala v časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung. To je morala storiti nekdanja državljanka komunistične Vzhodne Nemčije, noben od politikov, ki so na zahodu desetletja delovali v Kohlovi senci, si tega ni upal narediti. Usoda pa od politikov, ki se drznejo povzpeti na vrh, zahteva, da so sposobni popravljati stare napake, ne da bi v tem procesu naredili preveč svojih. Vsem morebitnim Kohlovim napakam navkljub bodo Angelo Merkel v zgodovinskih knjigah postavili ob bok njenemu mentorju šele tedaj, ko bomo o sedanji evrski dolžniški krizi govorili v preteklem času.