Zakaj in kako zajeziti sodobne domače totalitarne prakse

Ob državnem jubileju se na dva dela lomi tudi moje dosedanje življenje – natanko polovico sem ga preživel v samostojni Sloveniji, druga polovica pa se je odvila v neki drugi državi, v neki drugi dobi. Naključje časa pač, pa tudi simbolna linija, ki mi zadnje tedne vse bolj jasno zarisuje okvir, znotraj katerega intimno premišljujem naš skupn(ostn)i jubilej. Veselje in ponos, ki se ob podobnih prilikah pričakujeta in spodobita, vse bolj bledita v grozečih sencah skrbi. Ob stopnjevanju organiziranih homofobnih dejavnosti, ki smo jim priča že dolgo, (vsaj zame) nesluten višek pa doživljajo zadnje dni z začetki aktivnosti za referendum proti v parlamentu sprejetem družinskem zakoniku, se namreč lomi v nekaj veliko bolj bolečega in globokega.

Kaj

Drugo desetletje slovenske samostojnosti mineva v duhu retrogradnih procesov. Že nekaj časa je očitno, da smo Slovenci po vzpostavitvi neodvisne države in vključitvi v mednarodne integracije brez pravih ciljev, smisla in vsebinskih identitetnih točk. Identiteto vzpostavljamo skoraj izključno v negativnem smislu v odnosu do drugih: najbolj očitno do Romov, dolga leta do Hrvatov, zadnje čase pa do istospolno usmerjenih. Medtem ko smo kot prvi v socialistični Evropi že konec sedemdesetih dekriminalizirali homoseksualnost in je v osemdesetih s skupinama LL in Magnum nastalo tudi prvo pravo gibanje, se danes žal v tem smislu vračamo na Balkan – v Srbiji so že prvo parado ponosa leta 2001 onemogočili z brutalnim nasiljem, v Sarajevu se je nekaj podobnega zgodilo leta 2007, le nekaj dni stare podobe splitskega vzdušja linča pa še zmeraj zbujajo srh. Če so pri nas prva leta te organizirane manifestacije za enakopravnost istospolno usmerjenih minile brez incidentov, se v zadnjih letih ti stopnjujejo in se žal z organiziranim napadom zamaskiranih neznancev na homoseksualcem prijazen ljubljanski lokal Open niso končali, temveč se nadaljujejo z vsako leto brutalno pretepenim aktivistom (lani italijanskim, letos angleškim). To drugo obdobje slovenske neodvisnosti vse bolj zaznamujejo zapiranje naše družbe, izključevanje drugačnih, upad optimizma ter zaupanja v ljudi in institucije. Nakazani prelom iz za zmeraj minulega poosamosvojitvenega naivno entuziastičnega obdobja v novo dobo avtoritarnosti, naveličanosti in mediokritete, je med prvimi zaznala in prepričljivo opisala Erica Johnson Debeljak v pronicljivem eseju In memoriam (2005). Avtorica je zaskrbljujoče spremembe, ki se nam dogajajo počasi, milimeter za milimetrom, zato jih kot žaba v postopoma segrevajoči se vodi komaj opazimo, med prvimi uvidela nemara tudi zaradi svojega položaja 'tujke v hiši domačinov', ki ji do slovenstva omogoča določeno distanco.

S podobne distance je pred dobrima dvema letoma Dnevnikov kolumnist Boris Dežulović ugotovil, da »Slovenija postaja Srbija iz osemdesetih«. V ironični karikaturi aktualnih družbenopolitičnih razmer nas je spomnil na povsem drugačno družbeno klimo v osemdesetih (NSK, Laibach, Pankrti, Radio Študent, Katedra, Tribuna, Mladina, Nova revija, Irwin, Mladinsko gledališče, ŠKUC itd.) in z norčavo prepričljivostjo zaklical: »vrnite mi tisto vznemirljivo, moderno Slovenijo!« Toda od takrat so šle zadeve le še na slabše.

V današnjem svetu ne bi smelo biti težko sprevideti iluzornosti ideje o zgodovini kot linearnem napredovanju. Naš čas nudi vse preveč primerov, ki tragično dokazujejo, kako se že doseženi standardi demokratizacije in človekovih pravic vse prelahko opustijo in zanemarijo. Skrajno cinično poimenovanega Shoda radosti, s katerim je pred dnevi Civilna iniciativa za družino in pravice otrok ponovno goreče agitirala proti drugačnim družinam, si v osemdesetih preprosto ni bilo mogoče predstavljati. Enega najtrdnejših temeljev takratne živahne civilne družbe je namreč predstavljala ideja neodtujljive pravice za vsakogar, da je, kar je, in da živi svoje življenje na svobodno izbrani način (če le s tem ne ogroža pravic drugih). Zato sta takrat gejevsko in lezbično gibanje aktivno podpirala tudi pravico katolikov do javnega prakticiranja religije. Kar jim RKC danes (nič kaj krščansko) vrača z demoniziranjem in s hujskanjem.

RKC javno podpira omenjeno iniciativo, ki je v zadnjem letu ali dveh v prid svojim političnim ciljem potrjeno zlorabljala otroke, brezsramno lagala in prirejala ugotovitve družboslovnih raziskav o homoseksualnih odnosih in družinah ter javno napadala vsakogar, ki si je drznil javno izreči drugačno mnenje. Pri vsem tem ji je velikodušno in ambiciozno asistiral cerkveni tednik Družina, ob ponekod že kar histerični podpori ekstremistične in katoliško-fundamentalistične zunajparlamentarne stranke NSi. V slovensko že sicer skrajno bankrotirano politično kulturo je omenjena civilna iniciativa vpeljala novo prakso, s katero je nahujskala množico podpornikov, da je s protestnimi pismi zasula ne le elektronske nabiralnike političnih odločevalcev, temveč tudi intelektualcev, ki so si drznili javno podpreti predlagani družinski zakonik. In tako je v popolnem pomanjkanju racionalnih argumentov, ki bi morali biti edina podlaga za javno razpravo o družbenih vprašanjih, agresivno demonstrirala zgolj številčnost nasprotnikov predloga zakonika. Poglejte, koliko nas je – zagotovo imamo prav! Če je to legitimno kot politični pritisk na politične odločevalce, je popolnoma nesprejemljivo kot pritisk na druge akterje javnih razprav, saj jih s tem agresivno odvrača od njih. Polnovredne demokracije pa brez kakovostnih javnih razprav ni.

Zakaj

Fundamentalistične dejavnosti omenjene civilne iniciative, ki brezkompromisno zahteva uveljavljanje lastne ideologije na vseh področjih družbenega življenja, so dober kazalec omenjenih retrogradnih procesov v naši družbi. Razsvetljenske pridobitve (žal) niso izbojevane enkrat za vselej – kakor se je marsikomu dozdevalo ob slovenski osamosvojitvi –, temveč jih je treba braniti zmeraj znova. Družinski zakonik v svoji v parlamentu sprejeti različici njegovim gorečim nasprotnikom ne jemlje nič. Le nekatere izmed pravic priznava tudi drugim. Tradicionalna družina ni v ničemer ogrožena, če zgolj priznamo obstoj tudi drugačnih oblika družin – ki so že tukaj in bodo obstajale ne glede na to, ali bo družinski zakonik obveljal ali ne. Sam z zakonikom nisem zadovoljen, saj je po mojem mnenju preveč popustil na škodo homoseksualcev in njihovih otrok, slovenska družba pa je zamudila odlično priložnost za velik simbolni korak naprej. Ga pa sprejemam kot demokratično dejstvo, kot kompromisno rezultanto kompleksnih političnih procesov, v kateri so destilirana različna družbena mnenja, interesi in ideologije. »Butara iz več kot 65.000 vej, zelo povezana skupaj, da se je ne da zlomiti,« kot je iniciativo označil njen vodja, pa zadeve razume drugače. Opogumljeni z doseženim brezkompromisno zahtevajo referendum o družinskemu zakoniku tudi po tem, ko so iz njega izginile vse zadeve, ki bi po vsaki razumni logiki še smele biti sporne tudi za najbolj zagrete kritike. In tako drsimo proti še enemu referendumu, na katerem racionalni argumenti ne bodo imeli omembe vredne vloge, zato je rezultat znan vnaprej. Kot je bil na zadnjih referendumih, na katerih so se ljudje 'odločili' za najmanj razumne opcije, ki so že na malo daljši rok družbeno škodljive.

Pri tem gre seveda za stoletje star – vse od Mahničevega ločevanja duhov dalje – idejni razcep na dva pola, pri čemer eden črpa iz tradicionalne religije, ideologije rodne grude in protikomunizma, drugi pa iz tradicije razsvetljenstva, sekularnosti in antifašizma. A če gre v ožjem političnem smislu res v veliki meri za lažno, v mnogočem zgolj navidezno izbiro med »princem teme« in »Barbiko« – ker ideološke razlike radikalno determinirajo pogled obeh političnih polov zgolj v smislu diagnoze stanja, predlogi rešitev in 'smeri razvoja' pa so si v svoji ubožnosti res že kar neverjetno podobni –, gre v širšem družbenem smislu za globlji in usodnejši problem, namreč, za soočenje in spopad dveh radikalno različnih pojmovanj družbe. Prvo je dosledno izključujoče, saj temelji na edini pravi resnici, ki je bodisi dana od boga bodisi »naravna«. Drugo je v osnovi pluralistično, saj izhaja iz pravice biti, ne glede na to, kako kdo dojema svet in kako živi. Stoletja star spopad, ki je prvič kulminiral v razsvetljenskem prelomu, s katerim se začne sodobni svet, kot ga poznamo. S tem pa spopad seveda ni ponehal, temveč se včasih bolj, drugič manj intenzivno odvija naprej. Medijsko in širšedružbeno izjemno pomanjkljivo reflektirano stopnjevanje homofobnih dejavnosti, jasno sponzoriranih od RKC, gre razumeti kot od front tega napada na razsvetljenske pridobitve.

Kako

Neposredno po koncu druge svetovne vojne, v kateri je bil (skupaj z nacizmom) poražen tisti totalitarizem, ki je simbolno in etimološko izhajal iz metafore že omenjene butare, kot je te dni v svojem lucidnem komentarju spomnila Tanja Lesničar Pučko, je nastal esej, ki mi zadnje tedne v vse bolj nemirnih nočeh pogosto sili v misli. V tisti prelomni točki človeške zgodovine je znameniti fenomenolog Alfred Schutz v besedilu Dobro obveščeni državljan opozoril na nevarnost diktature javnega mnenja, ki postaja vsota mnenj »ljudi z ulice«, izračunana po načelu najnižjega skupnega imenovalca. Ta mnenja namesto na poznavanju družbenih tematik in racionalnih tehtanjih argumentov temeljijo na vnaprejšnjih apriornih predstavah, stereotipih in čustvenih odzivih na okolico. Zato so prava grožnja demokraciji, ki v svojem bistvu predpostavlja racionalna soočenja različnih kvalificiranih mnenj in interesov ter vsebinsko informirane odločitve akterjev. Schutz aktivistično poziva bralca, da se potrudi in postane dobro »obveščeni državljan«, ki bo zmožen presoje med različnimi opcijami in ekspertnimi mnenji in bo s svojimi na podlagi širšega vedenja kvalificiranimi mnenji lahko učinkovito izzval nereflektirana prepričanja »človeka z ulice«. Le dobro obveščeni državljan – ne pa človek z ulice – more biti nosilec polnokrvne demokracije.

Kako preroško in kako aktualno se skoraj sedem desetletij po svojem nastanku v današnjem slovenskem kontekstu bere ta esej! Radikalnega manka državljanske zavesti, ki smo mu priča v naši družbi, se ne da nadomestiti z domoljubjem, kot nas napačno prepričujeta oba pola domače politike. Iz globoke godlje, v katero slepo lezemo, nas ne bo rešilo niti nacionalistično domoljubje desnice niti domnevno bolj konstruktiven patriotizem levice. Učinkovite demokratične družbene skupnosti ne zagotavlja ljubezen do domovine (torej čustveni odnos do doma, skupnosti; ljubezen, ki je po definiciji brezpogojna), temveč aktivna državljanska zavest, ki zahteva dosledno spoštovanje družbenega konsenza, izraženega v zakonih in obče sprejetih normah. Aktivna refleksivna drža, ki temelji na spoštovanju pravne države in njenih simbolov, hkrati pa od države zahteva povratno spoštovanje demokratičnih pravil in standardov za vse državljane.

Stopnjujoča se homofobija, ki je spodbudila pričujoče besedilo, je v seveda eden od simptomov stanja naše družbe. Hkrati je tudi grozeča napoved prihodnosti. Črni časi prihajajo, pravijo vse številnejši, zadnja hujskanja na referendum proti pravicam homoseksualcev pa kažejo, da so črni časi že tu! Totalitarni val, ki opogumljen raste in se samozavestno dviga, se ne bo ustavil sam od sebe. Preden začne odnašati vse in vsakogar, ki ni po meri povprečja, bi bilo dobro najti način, kako ga vsaj zajeziti. To je v atomizirani družbi potrošništva in poplitvene zabave, v kateri prevladuje protiintelektualna klima, zelo težko. Toda umik v zasebnost ni rešitev. Zgodovina uči, da je v prelomnih časih, ko racionalni argumenti v družbi še komaj kaj štejejo, za učinkovit upor proti totalitarizmom potreben tudi bolj aktivističen pristop.

Mogoče je spet nastopil čas, da se odločni nasprotniki raznih 'radostnih' pohodov totalitarizma znova preštejemo. Nenazadnje je natanko tako nastala naša država.