Živa Vidmar: »kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!«

Živa Vidmar o svojem očetu Josipu Vidmarju, slovenski kulturnopolitični osebnosti 20. stoletja.
Objavljeno
01. junij 2011 15.23
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Živa Vidmar, hči Josipa Vidmarja, je nekoč za dedka Mraza očetu kupila štiri debele zvezke – saj je bil iz 19. stoletja in je vse zapisoval z roko –, da bi napisal svoje spomine. »Vsi smo pričakovali avtobiografijo, kajti imel je dolgo, razgibano in do neke mere nenavadno življenje.«

»Doživel in preživel je ljubljanski tramvaj, izvrstno je drsal in skakal v vodo, ni pa znal ne jahati ne šofirati; pa vendar je preživel usodna dogajanja: obe balkanski vojni z močnim poletom balkanske ideje, prvo svetovno vojno z oktobrsko revolucijo in propad dveh velikih cesarstev ter nastanek vrste nacionalnih držav, vznik fašizma in nacizma, drugo svetovno vojno in razpad kolonializma, okupacijo Jugoslavije, osvobodilno vojno, našo revolucijo in dokončno osvoboditev. Aktivno je gradil federativno Jugoslavijo in pomagal povzdigniti Slovenijo v republiko s pravico do samoodločbe,« je ob izidu knjige Moj obraz, izšla je pri založbi Modrijan, povedala njena urednica, Živa Vidmar.

Namesto avtobiografije je pri svojih štiriinosemdesetih letih napisal Obraze, v katerih je obudil spomin na vse svoje mrtve, pri tem pa je poleg spomina analiziral svoj odnos do portretiranca, odnos portretiranca do njega ter izdelal analitično študijo portretirančevega dela. Tako je svoje življenje razdrobil na petintrideset in več ljudi. A z avtobiografijo ni bilo nič. Vidmarjeva pojasnjuje, da Moj obraz ni ne biografija ne avtobiografija Josipa Vidmarja, temveč zbirka zapisov, kakor jo je oblikovala sama iz očetove bogate književne zapuščine. »Nič nisem napisala sama, samo izbrala sem pripoved, ki jo je o svojem življenju zapisal v svojih delih Josip Vidmar sam,« je zapisala v uvodu.

Josip Vidmar (1895–1992) je slovenska kulturnopolitična osebnost 20. stoletja, ki se je kulturno gradila iz nevsakdanjega ateističnega domačega okolja, iz slovensko-nemškega bilingvizma, ruskega ujetništva, študija literature, kritičnega spremljanja le-te ter se izoblikovala v kritiki Župančičeve Veronike Deseniške; politično pa se je izoblikovala šele v NOB. Knjiga ni le kronološki zapis življenjepisa človeka, ki temelji na dramatičnem in globokem spoznanju petnajstletnika, ko se je izoblikovalo temeljno doživetje. V njem je nato dozorevala miselna in duhovna zavest z vprašanji in odkrivanji bistvenih podob življenja in s tem tudi odločitve za nadvse občutljiv pogled na človeka in njegovo naravo.

Živa Vidmar, ki je bila pred upokojitvijo književna urednica pri Cankarjevi založbi, pred tem pa je delala v slovenski redakciji Enciklopedije Jugoslavije Jugoslovanskega leksikografskega zavoda (Zagreb), je knjigo posvetila ne le spominu na očeta, temveč tudi na starega družinskega prijatelja Jožeta Javorška - Frančka. Knjigo se – dolga je skoraj petsto strani – seveda prebere na dušek. Morda prav zaradi Vidmarjevega lucidnega in pronicljivega, ko gre za »nasprotnike«, tudi pikrega popisovanja ljudi in dogodkov iz njegovega življenja. Toda kljub dosledni dramaturgiji nam ta kritik, esejist in po sili razmer tudi politik ostane uganka. Kako je ljubil in zakaj se njuna usoda s Kosovelovo sestro Karmelo ni združila v eno? Po čem je cenil ljudi? Kako je sovražil in znal odpuščati? Maščevalen?

Ta »vedno nasršeni Vidmar«, ki ni bil med vsemi priljubljen. Govorilo se je, da če se je v Drami med generalko predstave preveč mrščil, ta sploh ni dočakala premiere. Takšnih in podobnih ljubljanskih legend o njem je mnogo. Zato je po dodatne odgovore bilo treba naravnost h gospe, ki je uredila knjigo – njegovi hčeri Živi Vidmar, ki še danes stanuje v hiši 27. aprila 1, kjer je njen oče prebival vse od leta 1946 pa do svoje smrti leta 1992. Takoj po vstopu v velik salon pa je Živa Vidmar – zaradi tehničnih težav z diktafonom, ki jih je takoj pomagala rešiti – razkrila prvo dodano skrivnost Vidmarjevih: modrooki Vidmarji so bili umetniške duše, ki so jim bila srečanja z električnimi varovalkami tuja, rjavooki pa matematični in tehnični umi... Vsi so imeli radi živali, zato ni bilo presenečenje, da sta se nekaj minut po prihodu gostov v salon vzgojeno prišla pokazat tudi mačka Kika in črni Momo.

Momo kot Momo Kapor?

Ne, ne. Hčerka ni sprejela mačjega imena Crni, češ da je srbsko. Potem je dobil ime po Endejevi knjigi Momo. Kljub vsemu zveni srbsko, mar ne?

Kaj je vaš oče najraje bral?

Iz mladosti se spomnim, da je imel naročene vse novitete iz vseh založb. Kurirji so mu jih prinesli vsak mesec, nakar jih je prebral; tisto, ki se mu je zdela vredna, je odkupil, ostalo je vrnil.

Razen knjige Človek je imel ob sebi še kakšne naslove, ki so ga venomer spremljali?

Niti ne. Tudi Človek je bil zanj le strela z jasnega.

Niti Krleža?

Če bi že kaj imel, zdaj ugibam, bi to bili morda Eckermanovi Pogovori z Goethejem, od Krleže kvečjemu Aretej. Pa ni imel te navade. Nikoli ni bil obseden s knjigo, ki jo je prebral.

Navade, da bi dovolil, da ga nekaj tako močno zaznamuje?

Ja, nič takega. Se pa spomnim, kako je prevajal Eckermana. Tajnica je hodila v hišo in tipkala njegov narek neposredno iz nemščine. Sedela sem nasproti, nisem še hodila v osnovno šolo, in ure in ure poslušala ter sledila njunemu delu. Spomnim se, prav natanko, pasusa, ki govori o čeljustnih koščicah. Sicer pa je tudi Krležo prevajal neposredno prek tajnice v pisalni stroj. Kar je sam pisal, je pisal na roke.

Kocbek, Tito, Vidmar – v preteklih mesecih so izšle najmanj tri monografije o njih. Zakaj? Je potrebno njih novo prevrednotenje?

Mislim, da se te stvari dogajajo ciklično: Tita so častili, nato so dvajset let po njem pljuvali, zdaj upam, da se bo pripoved o njem umirila, postavljen bo na svoje mesto. Kocbek je zanimiv za desnico, ampak ne kot poet, bolj kot ambiciozen politik. Prihodnje leto bo dvajset let, kar je umrl moj oče, kar je že neka distanca. Malce sem prehitela tudi zato, ker je letos sedemdesetletnica OF in ker vsi zmotno mislijo, da je bila ustanovljena v očetovi hiši. Ne, bila je v dedovi. Zdi se mi, da ga danes poznajo samo v zvezi s Kocbekom, drugače pa so ga v teh dvajsetih letih precej pozabili.

So ga?

Seveda. V šoli se nič ne učijo o njem. Niti kot o literarnem kritiku niti kot o zgodovinski osebnosti.

Zakaj se v šoli ne učijo o njem?

Zato, ker se v OŠ tega obdobja od 1941 do 1945 tako in tako ne učijo. Ko sem sama hodila v OŠ, se o osebnostih nismo učili, izjema je bil Kidrič, ker je bil edini mrtev, potem pa ne vem, kako se je nadaljevalo. Hčerki še za Kidriča nista več slišali, mrtvi pa so bili od maršala naprej. Hotela sem reči, da se o očetu ne učijo ne pri slovenščini ne pri zgodovini. Za slovenščino bi bil zanimiv kot literat, ne pa kot literarni kritik.

Kakšni dramaturgiji ste sledili pri snovanju knjige?

Kronološki. Rodil se je v 19. stoletju, umrl pa tik pred 21. Imel je tako dolgo in bogato življenje – od njega sem kar 54 let mlajša... Jaz sem živela v dveh državah, oče v štirih, če ne štejem okupatorskih. Svojih spominov ni napisal, je pa napisal vrsto portretov, v katerih opisuje svoj odnos do portretiranca, portretiranca do njega in kritični pogled na portretirančevo delo. Ko so Obrazi izšli, smo se hecali, kako en obraz nima naslova...

Njegov?

Ja, zato sem tudi dala knjigi naslov Moj obraz. V uvodu to pojasnim.

Kakšen je obraz človeka, ki je napisal toliko Obrazov ?

To drugače gledam kot drugi. Njegova hči sem. Zdijo se mi podobne zgodbam iz ruskega ujetništva. Srečo je imel, da je poznal toliko ljudi in da se je z njimi relativno veliko ukvarjal. V knjigo sem namenoma uvrstila pasuse, v katerih govori o tem, da se človek ne sme ukvarjati sam s seboj.

Ampak se. Tudi on. Saj vendar pravi, da je človekova usoda zapečatena v testu, iz ka terega je narejen. Veliko se je ukvarjal z mi nevanjem in smrtjo.

Ne bi se strinjala. Ukvarjal se je z življenjem. Smrt je prebolel v treh letih odraščanja. Ukvarjal se je samo z življenjem. In tudi na koncu, ko govori o staranju, v zadnjem sestavku pove, kako se ne strinja s Tolstojem, ki pravi, da človek stalno misli na smrt. Ampak ne, človek prvenstveno misli na življenje.

V uvodni besedi poudarjate dva ključna človeka: razumljivo očeta in Jožeta Javorška, za katerega pravite, da je po krivici in neutemeljeno klevetan.

Javoršek je bil naš star družinski prijatelj. Bil pa je tudi njegov nesojeni biograf in seveda tajnik, ki je žal umrl pred njim. Zapišem tudi, da je klevetan. Stane Kavčič je namreč v svojih Spominih zapisal, da je bil tajnik Josipa Vidmarja udbaš in ovaduh. Toda Stane Kavčič ali ni bil pozoren na spol, namreč Josip Vidmar je imel od leta 1946 pa do ok. 1974 tajnico – Boženo Legiševo; Jože Javoršek pa pride po štirih letih iz zapora leta 1952 in postane tajnik kasneje. Ali pa se je Kavčič hotel Javoršku osebno maščevati, šlo pa je za neko drugo zgodbo, povezano z Javorškom in Miho Balohom. Zdaj pa še ta Omerzov Kocbek …

Kocbeka je veliko tudi v knjigi Moj obraz.

Namenoma.

Zakaj?

Zato, ker je Kocbek danes obravnavan kot velika žrtev. Nihče noče slišati, da si je vse sam zakuhal. Spomnim se, leta 1961, ob dvajseti obletnici OF, takrat smo to praznovali julija. Bili smo na slavnostnem kosilu v Dolenjskih Toplicah. Potem smo šli na Bazo 20. Mularija smo se lovili, bili pa so navzoči politiki, med drugimi Kardelj, Ranković, tam je bil tudi Bill Jones. Po končanem slavju so naju s sestro peljali z avtomobilom nazaj v tabor. Med vožnjo smo poslušali, kako je bil Javoršek vzhičen, da ga je Kardelj poslušal, in mu rekel: »Vse smo vedeli, kaj se je takrat zgodilo. Vsa čast ti, Franček, da nisi izdal Kocbeka. Čeprav smo vedeli, kaj je naredil.« Ko sem odraščala, sem večkrat spraševala očeta, kaj naj bi to pomenilo. Seveda je šlo za zaplet okoli Dolomitske izjave oz. po njej, in tako kot pravi oče, je edini Kocbek ni hotel podpisati. V naši družini se je govorilo, da jo je podpisal s figo v žepu. In da je še vedno hotel, da bi krščanski socialisti ostali ločena skupina s svojo vojsko. Kocbekova pisma so prestregali in vedeli, kaj namerava. Oče v Kocbekovem obrazu piše, da se je Javoršek obesil, ker ni mogel prenesti, da so ga postavili na hladno. Snela ga je Vida Tomšič. Danes Kocbeka slavijo … Nihče noče priznati njegove grozovite politične ambicioznosti. Oče je v Improvizacijah leta 1985 zapisal: »Kocbek je nedvomno zelo darovit pesnik. O tem zame ni dvoma. Moram pa reči, da je poleg pesnika živel v njem politično zelo ambiciozen človek. In ker je bil pretirano ambiciozen, in to v nekem, rekel bi, skoraj fantastičnem smislu, da bo ustvaril v Jugoslaviji primer za vso Evropo, kako lahko katolicizem živi v najboljšem zavezništvu s komunizmom, zaradi tega je delal velike napake v politiki in se je politično pokopal. Seveda je pa jasno, da so v taki revoluciji, v kateri smo mi živeli, šle represalije proti Kocbeku predaleč, ker so mu za nekaj časa celo zabranili tiskanje mnogih stvari. Zmeraj sem stal na stališču, da bi tega ne smelo biti, in sem tudi takrat proti temu protestiral.«

To so zadnje misli Vidmarja o Kocbeku. Razumeti jih kaže kot spravljenje z njim …

Saj oče nikoli ni bil jezen nanj. Nikoli nista bila na isti valovni dolžini.

Kako bi odgovorili, glede na to, da veste za mnoga očetova intimna ozadja glede za pisanih stališč, na pogoste trditve, da je Josip Vidmar kriv za Kocbekovo usodo?

Rekla bi, da gre za zmotno mišljenje. To, kar sem povedala v povezavi z Javorškom, je dovolj jasno. Kocbek se je pokopal že med vojno. Kasneje je prišlo samo do obračuna. Leta 1951 je na kongresu OF govoril stvari, ki so ziritirale Kidriča. Ta pa je zahteval pojasnilo. Ni dobil zadovoljitve, je pa Kidrič kmalu zbolel in umrl. Oče je res napisal kritiko o Strahu in pogumu, vendar literarna kritika ni politično preganjanje! Kocbek je Vidmarja obravnaval za grobokopa njegove politične kariere, kar je ponovil leta 1975 ob intervjuju v Zalivu. Vendar Kocbek sam ne bi tega tako mislil, mislim, da je šlo bolj za njegov krog, Pahorja, Balažica … Jasno je, da je leta 1988 Dimitrij Rupel izrabil kritiko Kocbeka kot politično diskvalifikacijo. Moj oče je iz protesta izstopil iz DSP. Nakar ga je kap in ostal je vse do smrti na vozičku. Rupel je politično zlorabil Kocbeka. In ostal je zlorabljen.

Je kompleksnost zgodovine lažje odkriti skozi književnost ali politiko?

Zgodovina je zgodovina. Vprašanje pa je, kako se z njo manipulira.

Se strinjate, citiram iz knjige, da je bil Vidmar tipičen apolitičen razumnik svoje ga časa?

Do leta 1941 vsekakor.

Zakaj ga je politika premamila?

Ni imel druge možnosti. Takrat se je moral odločiti: ali fašizem ali komunizem. Šlo je za civilizacijski spopad. Vedno je govoril, da smo imeli srečo, da smo imeli Kidriča in Kardelja. Predstavljajte si, da takrat ne bi imeli komunistične stranke, ki je bila edina politična sila, ki se je uprla okupatorju!?

Čeprav je vaš oče z vstopom okleval vse do leta 1948.

Drži. Ampak v partiji se je natanko vedelo, kdo je solunec – partijec izpred druge svetovne vojne – in kdo ne … To se je v naši hiši često slišalo.

Kako čutite duh očeta v hiši?

Ne vem. Vsekakor je prisoten. Ko sem bila otrok, sem se pretihotapila k njemu v knjižnico, mu zlezla v naročje in sva se pogovarjala do večerje. Naučil me je veliko stvari. Pomagal mi je tudi strokovno. Študirala sem slovenistiko in primerjalno književnost in včasih mi je rekel, glej, to si preberi, tu dopolni …

Je bil strog?

Oh, ne. Bolj se je delal strogega... Če pri jedi nismo kaj prav naredili, je znal dvigniti žlico in reči: »Te bom tako...« (smeh) Sem se pa nekoč pred njim bahala, kako sem plonkala, in takrat mi je dal življenjsko lekcijo.

Oton Župančič je rekel, da »Vidmar ostro misli, a topo čuti«...

Ste prebrali prvo in zadnjo pesem v knjigi?

Sem.

In? Vidite... Je pa bil trši, če ga, na primer, primerjam s Krležo. Krleža je bil bistveno bolj čustven.

V značaju?

Seveda. In seveda tudi velik genij. Bil je izrazit enciklopedist. Fenomenalno ga je bilo poslušati.

Ste prisluškovali?

Vedno smo bili zraven. Na koncu pa je bil moj vrhovni šef.

Sta se pogovarjala tudi o ženskah?

To niti ne, je pa Krleža imel stališče, da je ves svet velika maternica. Da je vse odvisno od žensk.

Ob tako čudoviti ženi, kot je bila Bela, to verjetno ni bilo nemogoče...

Bila sta popoln primer dveh egocentrikov, ki drug z drugim živita in živita tudi eden za drugega – vedno sta se delala norca iz samih sebe, da sta stara kot ruska revolucija...

Koga je imel oče od prijateljev najraje?

Davno prej je vsekakor bil Karel Dobida, kratek čas Marij Kogoj, potem pa že Ferdo Kozak, Ivan Levar in morda po vojni še Marijan Brecelj. Verjetno je Krleža izstopal. Ob sporu o enciklopediji sta se Krleža in Ristić razšla, kar se je odražalo v odnosu do očeta. Ristić ni več hodil v Tržič – morda pa je bil za očeta tudi preveč artističen, ne vem. Krleža je od leta 1946 do 1978 po nekaj mesecev prebil v tržiški vili Bistrici. Ob Jožetu Javoršku - Frančku je vsak dan v našo hišo zahajal Čoro Škodlar. In sta z očetom kvartala, včasih šahirala.

Kaj so igrali?

V naši hiši se je ogromno kvartalo. Tam za vami sta kvartopirska mizica in kvartopirska lučka. Večinoma so igrali preferanco, taroka niti ne. Zaradi Milanove polomije pri taroku sem se rodila s štirinajstdnevno zamudo. Tarokirali so kdaj pa kdaj na morju s Kosmačem, Kozino ali Lubejem oz. drugimi partizanskimi soborci. Za denar.

Za koliko?

Za male denarje, vendar po dogovorjeni tarifi. S Čorotom sta igrala piquet. Zelo komplicirana pisava te luštne igrice. Ko so očetovi prijatelji eden za drugim pomrli, smo z mamo in očetom ter mojim možem igrali bridž.

Kakšno glasbo je poslušal?

Chopina, Beethovna... Moj brat mu je na magnetofonske trakove posnel velike količine klasične glasbe. Ko je bil že betežen in ubog, sem odkrila – med februarjem in majem, ko so bile vremenske spremembe, je to delovalo na njegovo psihično počutje –, da ga pomiri, če mu berem Cankarjeve črtice, brat pa mu je vrtel Chopina. To je trajalo vsak večer. – Ta klavir pred nama je izposojen, nekoč smo imeli svojega. Spomnim se, kako je prihajal Matičič in igral svoje novitete. Ali pa Dubravka Tomšič... Takrat ni bilo televizije, radia nismo veliko poslušali. Pri praznovanjih rojstnih dnevov smo veliko peli.

Kakšno mesto je v tej hiši imela Karme la Kosovel?

Ob izidu Pisem Karmeli Kosovel sem za Razglede napisala razmišljanje o »očetovih ženskah« in ga dala prebrati sestri – tudi ona je bila v mladosti pianistka. Povedala mi je, da jo je nekaj dni pred smrtjo oče zamenjal s Karmelo in ji dejal: »Saj veš, da ne smem omenjati v naši družini tvojega imena.« Karmelino ime je bilo v družini od poslednjega pisma prepovedano. Toda igranje klavirja je ostalo.

Ste se kaj pogovarjali o njej?

Ne.

Je bila to ljubezen njegovega življenja?

Hja, težko vprašanje. Lahko odgovorim le po svojem občutku. Občutek imam, da je bila Karmela Kosovel ljubezen njegovega življenja, dokler ni bilo moje mame, ki jo je nadomestila, izrinila. Mislim, da sta imeli veliko skupnega: bili sta lepi, ženstveni in, kar se mi zdi bistveno, umetnici. Karmelo je občudoval od daleč, z Nado pa je bil poročen.

Mineva dvajset let od osamosvojitve Slovenije. Kaj bi Josip Vidmar rekel o dana šnjem stanju stvari?

Leta 1991 sta ga 27. aprila, to je bilo že po tistem, ko ga je zadela kap, obiskala Lev Kreft in Ciril Ribičič. Dvajset minut jima je še sledil, potem se je utrudil. Ampak dovolj je bil pri sebi, da jima je rekel: »Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!«

Je imel v mislih Demos?

Ja.

In kaj sta mu odgovorila?

Nič. Bila sta v hudi zadregi, jaz pa sem se jima smejala.

Je velika vednost o umetnosti, literaturi lahko hromeča za lastno ustvarjalnost?

Seveda. Ker si izjemno kritičen do svoje ustvarjalnosti. Spomnim se, kako je oče nekoč pisal gloso … Nikoli je ni končal.

Vedno nasršeni Vidmar, je znal reči Izi dor Cankar.

Ja, imel je goste in dolge obrvi. Frizerke so jih vedno hotele pristriči, pa jim ni dovolil. In roki, sklenjeni za hrbtom … Smejem se, ker vidim, da ima moj vnuk isto držo … In ušesa.

Goethe je zapisal, da v starosti posta ne nazadnje vsak človek tisto, za kar je bil rojen... Kako je bilo v tem smislu z vašim očetom?

Velikokrat sem slišala te Goethejeve besede: »Če si v mladosti dober, si na starost še boljši …« Vzgoja in življenjska izkušnja sta ga izučili, da ni razkazoval svojih čustev. Ne spomnim se, da bi bil kdaj jezen. Nikoli ni kričal. Njegov »Hudiča!« je bil prej začudenje kot kletvica. Spomnim se, da je bil žalosten, ko je izvedel za smrt osemnajstletnika iz Novega Sada, saj je kar naprej tarnal, zakaj ni umrl on sam. Toda znal je uživati v življenju in bil prej radosten kot vesel. Oboževal je majhne otroke. Vsekakor pa je bil strpen in potrpežljiv. To ga je naučila življenjska »univerza« v ruskem ujetništvu v prvi svetovni vojni.