Življenje je mnogo več od gledališča

42. Borštnikov prstan za življenjsko delo bo danes prejela Milada Kaležić.
Objavljeno
23. oktober 2011 13.46
Posodobljeno
23. oktober 2011 14.01
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura

Vrhunec zaključne slovesnosti 46. festivala Borštnikovo srečanje (FBS) pred velikim avditorijem SNG v Mariboru bo razglasitev letošnje dobitnice najvišjega priznanja za igralsko umetnost na Slovenskem – Borštnikovega prstana. Žirija, ki jo sestavljajo režiserka Mateja Koležnik, umetniška direktorica FBS Alja Predan, dramska umetnica in nosilka Borštnikovega prstana Milena Zupančič, režiser Aleš Jan ter književnik Tone Partljič, bo z 42. Borštnikovim prstanom za življenjsko delo na gledaliških odrih nagradila članico Drame SNG Maribor in dramsko umetnico Milado Kalezić (r. 1954 v vasi Rova v Črni gori).

Ker izhajate iz drugega kulturnega in jezikovnega okolja, čeravno ste od šolskih dni živeli v Sloveniji, utegne imeti Borštnikov prstan za vas poseben pomen.

To je res. Spominjam se sprejemnega izpita na AGRFT, o katerem ni smel oče nič vedeti. Pri Črnogorcih, ki so zelo stvarni, ker je tudi njihovo življenje tako, igralski poklic pač ni za žensko, pa tudi gledališče ne. Ko sem končala gimnazijo v Mariboru, sem se skrivoma prijavila. Kot vsako poletje sem tudi takrat odšla v Črno goro na počitnice, kjer sem opravljala kmečka dela na planšariji ter se med pašo učila besedil za sprejemne izpite. Ovcam sem recitirala besede Elizabete iz Schillerjeve Marije Stuart, s katerimi pa potem nisem niti najmanj očarala komisije na ljubljanski akademiji. Kot se spominjam, so vsi gledali v tla. Ko pa sem po preostalih preskusih le uspešno opravila sprejemca, so moji babici, ki je bila svojevrstna družinska matriarhinja, sporočili, da bom pred polno dvorano ljudi govorila v slovenskem jeziku. Vsa vas je potem razpredala o tem, kako da moram obvladati slovenski jezik, da bom lahko z njim nastopala celo v slovenskem gledališču. Nad tem so bili moji rojaki navdušeni. Celotno sorodstvo pa je za moj dosežek pogosto pohvalilo mojega očeta. Z bratom, ki že več kot 26 let ponovno živi v Črni gori, se vedno pogovarjava slovensko. Otroci v naši družini smo namreč navajeni, da s starši govorimo srbsko ali črnogorsko ali kakor se že ta jezik dandanes imenuje, med sabo pa slovensko.

Že osnovno šolo ste v obiskovali v Sloveniji?

Tako rekoč vse življenje živim v Sloveniji, le rojena sem bila v Črni gori, kjer pa sem preživljala tudi vse šolske počitnice. Res pa je bil tudi naš dom v Sloveniji vselej Črna gora v malem. Družinske navade, jezik, način življenja … vse je doma potekalo po črnogorskih običajih, ki jih starši niso zapustili niti jih niso bili sposobni opustiti ali zamenjati. Doma sem doživljala črnogorsko kulturo, vključno z izročilom, kako je treba vzgajati otroke in kaj je treba prenesti nanje. V šoli in med vrstniki na dvorišču pa sem spoznavala slovensko okolje. Pred vstopom v prvi razred osnovne šole so mi poslali iz Črne gore celo Bukvar in Čitanko, tako da sem se najprej naučila cirilice in sem bila pozneje čisto iz sebe ob pisavi slovenske črke i.

Koliko ste bili doma deležni ustnega izročila črnogorske ljudske in umetne književnosti? In kako ste se v šoli spopadali s slovenskim slovstvom?

Vedno sem bila prepričana, da je prednost, ker imam prost dostop do obeh tako različnih jezikov in kultur. V moji družini je šolo končalo le nekaj mož, izročilo pa se je po vasi običajno prenašalo z guslarji. Obstajali so ljudje, ki so znali za ure in ure besedil na pamet; npr. iz Balkanske carice kralja Nikole, ki sem si jo vedno želela igrati. Privlačile so me zgodbe o lažnih caričih, Njegoših ipd. in tudi sama sem znala kot otrok vrsto citatov iz Njegoša. Po drugi strani pa sem se seznanjala s Prešernom ter drugimi slovenskimi književniki in njihovimi zgodbami, ki so mi bile nekoliko bolj mehke in drugačne. Poznavanje obeh civilizacijskih izvirov mi je postajalo vse bolj dragoceno bogastvo, še posebej po tem, ko sem ugotovila, kako bo nekaterim eden od obeh vrelcev ostal za vse življenje nedostopen.

Se spominjate trenutka, ko ste začutili, da bi vas gledališče utegnilo zanimati ali celo poklicno pritegniti?

Vedno sem rada recitirala, zato sem bila med počitnicami kot otrok v Črni gori mala atrakcija. Ker sem med druženji na planini pripovedovala otroško pesmico Jaz sem mala ovčka – v slovenščini, so me znanci očetu poimenovali kar »mala ovčka«. On pa jim je odgovarjal: »Ona je već glumica.« Že v prvem razredu osnovne šole sem sodelovala v nekem krožku. Igrali smo partizane, med katerimi sem bila tudi sama neizmerno zagreta, ko sem se s puško plazila po tleh. Natančno pa se spominjam trenutka, ko sem bila stara šest let in me je oče kot oficir pospremil na ogled neke srbske predstave z vojno tematiko v mariborsko gledališče. Na galeriji mi je podstavil stol, da bi bolje videla. Spominjam se deklice, ki je na prizorišču rekla: »Joj, kako streljajo, da se zemlja trese.« Takrat sem si prvič postavila vprašanje, zakaj niso poklicali mene, saj bi ta stavek gotovo bolje interpretirala. Iz osnovne šole se močno spominjam tudi ogleda predstave Jurček v gledališču, ki me je prav tako začarala. Najbrž sem zaradi vsega tega vedno rada recitirala in igrala, kjer se je le dalo. V osnovni šoli, v kulturnem društvu Slava Klavora in na gimnaziji.

V letih dozorevanja je bil menda zelo pomemben vaš mentor, mariborski igralec Jože Zupan.

Kot gimnazijci smo srečali tega človeka, ki ne le, da je bil krasen mentor in je znal izvabiti iz nas nesluteno, ampak je mene pripravil z interpretacijo Prešernove pesmi Sveti Senan za sprejemni izpit na akademiji. Danes vem, da mi je prav ta interpretacija odprla vrata. Vse drugo, kar sem sama pripravila, ni pomenilo nič. Del skupine z Jožetom Zupanom sta bila tedaj tudi kolega Peter Boštjančič in Vlado Novak. Vsi trije smo začeli igrati v ljubiteljskem gledališču Slava Klavora, kjer je bil režiser in izvrsten mentor ter animator Janez Karlin.

Na akademijo menda nimate najlepših spominov?

Imela sem občutek, da jim, takšna kot sem bila, preprosto nisem bila všeč. Zato se nisem počutila dovolj sproščeno. Pred nekaj leti sem morala diplomirati, ker so me povabili k sodelovanju na načrtovani mariborski gledališki šoli, in takrat mi je povedal eden izmed nekdanjih profesorjev, kar sem sama čutila ves čas. Ko sem si izbrala pri umetniški besedi pod mentorstvom Rudija Kosmača (ki je bil ob Igorju Pretnarju meni najljubši profesor) Cankarjevo Gospo Judit, za katere umetniško izreko me je Kosmač odlično pripravil, sem čutila že med nastopom pred komisijo, da nekaj ni v redu. Šele pred nekaj leti pa mi je omenjeni profesor razkril, da se komisiji pač ni zdelo primerno, ker sem v vlogi Judit nastopila bosa ter v krilu znamenite Mary Wigman iz Berlina, ki mi ga je posodila Lojzka Žerdin. Ker sem nastopila bosa in ne v meščanskih salonarjih in belih nogavičkah, kot so pričakovali, so mi očitali, da sem pridrvela kot balkanska pastirica in preveč sproščeno (ne kot dobro vzgojeno meščansko dekle) pripovedovala Juditino erotično zgodbo. Ker sem te očitke lahko slišala mnogo let prepozno, mi je bilo zelo hudo. Mi je pa omenjeni profesor tedaj sam priznal, da je ves slovenski teater šel pozneje prav v to smer. Tako rekoč vsega Shakespeara so odigrali v kavbojkah in kdaj celo goli, tako da ni bilo nič takega, če sem Judit oživila bosonogo.

Na akademiji ste prejeli študentsko Prešernovo nagrado za plesno študijo pod mentorstvom Lojzke Žerdin.

Študentsko priznanje sem prejela za plesno študijo Eleanor Rigby po glasbi Beatlov. Bilo je prvič, da so to priznanje podelili komu za ples. Peter Boštjančič pa ga je dobil za gibalno etudo Hamlet. Lojzka Žerdin je bila krasna pedagoginja in je iz nas znala izvabiti marsikaj nepričakovanega. Toda za študente dramske igre sta bila na akademiji kljub vsemu glavna predmeta dramska igra in umetniška beseda.

Nadarjenost ter pridobljeno gibalno in plesno znanje ste na začetku poklicne poti polno izkoristili v nepozabni vlogi Darinke v Čarovnici iz Zgornje Davče Rudija Šeliga v režiji Dušana Jovanovića. Ta je bila za vašo nadaljnjo pot in osebno samoza vest z množico nagrad po vsej Jugoslaviji sijajen katapult, kakršnega si lahko mlada igralka le želi.

Lojzki Žerdin se imam zahvaliti, ker je bila nad mojo Eleanor Rigby tako navdušena in ker sem lahko cele dneve bosa poplesavala. Lojzka je mojo energijo prepoznala, in ko je koreografirala za Francija Križaja Millerjeve Salemske čarovnice, me je odpeljala s seboj v Celje. Na podlagi majhne plesne vloge v Salemskih čarovnicah mi je umetniški vodja SLG Celje Igor Lampret potem ponudil vlogo Darinke. Ponudba je bila povsem njegova, saj me režiser Jovanović do tedaj še ni poznal. Prav Igorju Lampretu, Franciju Križaju in dramaturgu Janezu Žmavcu se lahko zahvalim za svojo prvo redno zaposlitev v celjskem SLG.

V celjskem gledališču ste nepretrgano ustvarjali 26 let in v tem času interpretirali več kot dvakrat toliko vlog, med njimi tudi velikih, kot je bila, denimo, Helene Alving v Ibsnovih Strahovih.

Mladi igralki mi je bil blizu gibalni in plesni teater, besedni nekoliko manj. Z Alvingovo pa sem dobila tudi priznanje za tip dramskih karakternih vlog. Če gledam nazaj, mi je žal, da so bili nekateri, ki so spremljali moj razvoj, morda preveč nestrpni. Vsak potrebuje za svoj razvoj določen čas. Ob vlogi Helene Alving so mi prvič, bila sem stara 39 let, priznali igralsko izrazno zrelost.

V Celju ste dosegli odmevne umetniške uspehe, bili ste priljubljeni med občinstvom, udeleževali ste se tudi mestnega družabnega življenja. Zato se zastavlja vprašanje, kaj vas je spodbudilo k vrnitvi v Maribor?

Na vrnitev v Maribor so vplivale izključno družinske in osebne okoliščine, saj je bilo sicer prav zadnjih sedem let v Celju zame prekrasnih. To je bil čas Müllerjeve Eksplozije spomina z režiserjem Eduardom Milerjem, Shakespearove Ukročene trmoglavke z Januszem Kico, Goldmanovega Leva pozimi in Molièrovega Don Juana z Jernejem Lorencijem, Labichevega Florentinskega slamnika z Vitom Tauferjem, Potočnjakove Alise Alice z Matijo Logarjem, kar je bilo umetniško izjemno bogato in plodno obdobje. Začutila pa sem – tedaj sva se razšla s Petrom Boštjančičem, Ivana pa je že odšla na študij, tako da sem ostala sama –, da moram v življenju nekaj spremeniti.

V mariborski Drami ste gostovali že leta 1997 kot gostja v vlogi Elizabeth Proctor v Millerjevem Lovu na čarovnice z režiserjem Zvonetom Šedlbauerjem. S to vlogo ste potem dobili svojo tretjo Borštnikovo nagrado. Je bila tudi ta vloga in razpoloženje, ki ste ga začutili v mariborskem gledališču, dodaten argument za menjavo ustvarjalnega okolja?

Vse kolege v mariborski Drami sem dobro poznala, saj sva s Petrom leta živela med Mariborom in Celjem ter kadar ni bilo dela, sva bivala v Mariboru. Drama SNG Maribor mi je bila domača hiša. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bom vrnila, in treba je bilo le počakati, da je Ivana končala določeno stopnjo izobraževanja in da ga ne bi prekinjali kje na sredini. Sama sem tedanjega ravnatelja Drame Sama M. Strelca seznanila s svojo željo, da se vrnem v Maribor. Potem smo ta prestop hitro uresničili.

Katere vloge iz zadnjih devetih mariborskih let bi želeli obuditi v skupni spomin?

Najprej Phyllis Hogan v slovenski praizvedbi Silverjevih Debeluhov v krilcih v režiji Sama M. Strelca na malem odru. Za to vlogo sem bila nagrajena na reškem mednarodnem festivalu malih odrov, s predstavo pa smo tudi sicer veliko gostovali (npr. v Beogradu, Splitu …). Predstava je bila morda za koga tudi preveč groba in intenzivna, vsaj meni pa se je razprl redko dober sodoben tekst, ki je mnogo ponujal vsej igralski četverici. Na osnovi tega uspeha so me v nadaljevanju za dve leti povabili v strokovno žirijo reškega mednarodnega festivala malih odrov. Tam sem lahko pobliže spoznala tudi tako imenitni igralki, kot sta Milena Dravić in Svetlana Bojković. Rada se spominjam tudi vloge Fride Kahlo, pa mame Aase v Ibsnovem Peeru Gyntu, še posebej zaradi ponovnega sodelovanja z režiserjem Januszem Kico, ki je nekaj posebnega, ter z Brankom Šturbejem v naslovni vlogi.

Igralka se skozi vso kariero srečuje in ustvarjalno spopada vsaj s tremi ključnimi soustvarjalci; na prvem mestu z dra matikom, avtorjem odrskih besedil in pr vim oblikovalcem dramskih značajev, ki jih je treba napolniti z živostjo in prepričljivostjo. Kateri so vam najljubši oz. katerim toliko zaupate, da tako rekoč brez pomisleka sprejmete vlogo v njihovih besedilih?

Vsekakor so to Shakespeare, Čehov, Tennessee Williams in Henrik Ibsen. Včasih pa se pojavi tudi avtor, ki se zdi prav v določenem trenutku pisan na kožo. Mnogo pa je seveda odvisno tudi od postavitve. Ko je Rudi Šeligo napisal Čarovnico iz Zgornje Davče, si ob branju nisem predstavljala, da bi bila ta vloga zame, saj je v didaskalijah opisana kot precej eterična oseba. Režiser Dušan Jovanović pa jo je videl drugače, bolj eruptivno, razbijaško, tudi pod vtisom tedaj zloglasne nemške teroristične skupine Baader-Meinhof. Imela sem srečo, da je skušal v Darinko vbrizgati prav občutljivost in energijo moje generacije.

Drug ključen poklic, s katerim sodelujete vse življenje, so režiserji. Koga bi izpostavili med njimi?

Nikoli nisem pripadala nobenemu režiserju oz. nobeni avtorski poetiki. Svojo odprtost dojemam kot bogastvo, saj mi je bilo mnogo režiserjev s svojim načinom razmišljanja in odrskimi poetikami zaradi tega lahko zelo blizu. Prav tako tudi nikoli nisem bila »vernica« ene same estetike ali odrske poetike. Kot mlado igralko me je na začetku zagotovo zelo zaznamovalo sodelovanje z Dušanom Jovanovićem, ki je umetnik s strastno gledališko naravo in vehemenco. Ne glede na to, ali se z njim strinjaš ali ne, te očara in preplavi s svojo eruptivnostjo. Z njim se pozneje nisva srečala vse do Williamsove Mačke na vroči pločevinasti strehi v mariborski Drami. Kot dolgoletni hišni režiser v SLG Celje je bil za moj razvoj zelo pomemben Franci Križaj s svojo posebno mehkobo in domačnostjo. Njemu sem vedno zaupala z občutkom, da se vračam v varen dom. Ker smo živeli v Celju, so vajam in predstavam sledili tudi neskončni pogovori, s katerimi smo izoblikovali med sabo domala sorodstvena razmerja zaupanja. Pogosto sem se pošalila: »Franci, ti si, kot da sem poročena s tabo, drugi režiserji pa prihajajo in odhajajo kot bežni ljubimci.« Na neki način vse režiserje, s katerimi sem sodelovala, nosim v svojem srcu. Npr. Zvoneta Šedlbauerja, s katerim sem prav tako rada sodelovala. Za vlogi v njegovih postavitvah Sester in Lova na čarovnice sem dobila Borštnikovi nagradi. Od dobrih režiserjev sem se verjetno navzela strasti in vere v moč gledališča ter spoznanja, da je naše delo tudi družbeno relevantno. Igralski poklic sem namreč doživljala kot povsem osebno poslanstvo. Z gledališčem bi se zagotovo ukvarjala, tudi če ne bi to ustvarjanje imelo nikakršne družbene relevantnosti, saj me je na oder privabil notranji (po)klic. V časih, ko je gledališče še imelo družbeno težo, mi je zunanja odzivnost dajala spodbude in zadoščenje.

Tretji poklic, s katerim nenehno soustvarjate, so igralski kolegi in kolegice, par tnerji v posameznih uprizoritvah. Koga med njimi bi izpostavili?

Najprej Janeza Bermeža kot nosilca repertoarja v SLG Celje, ki sem ga občutila kot mogočen hrast, v katerega zavetju oz. senci smo se lahko varno razvijali mladi. To je umetnik z redko velikodušnostjo do mlajših kolegov, na čigar znanje in izkušnjo se je bilo lepo in tudi lahko priklopiti. Vlekel je repertoarni voz, mi smo pa zavzeto sledili nekje v bližini. Dodati moram Anico Kumrovo, s katero sva si bili sicer zelo različni, a zame je bilo dragoceno prav to, da je bil njen pristop k igri tako drugačen. Tako sem lahko opazila zadeve, ki jih sicer ne bi. Kot južnjakinja sem bila zelo čustvena, iracionalna, neorganizirana, prava erupcija čustev, Anica pa je bila presenetljivo natančna, tako da smo lahko občudovali njene vloge kot skrbno domišljene partiture. Velikokrat je prav od partnerja odvisno, kaj boš naredil s svojo vlogo v določenem trenutku. Tako mi je Mario Šelih v Ukročeni trmoglavki ključno pomagal pri oblikovanju naslovne vloge. Iz njegovega partnerskega odnosa sem črpala energijo in izrazne možnosti za svojo interpretacijo. S Petrom Boštjančičem sva prav tako ogromno preigrala, a to je posebna zgodba, saj sva delila tudi pomemben del najinega zasebnega življenja.

Kaj je tisto, kar je v zasebnem zakonskem partnerstvu dveh dramskih umetnikov, ki sta vsak po svoje čustveno občutljiva in ustvarjalno ambiciozna, kar bi imeli za dobro, produktivno, lepo, in kaj je takega, kar bi najraje pozabili?

Verjetno je redkost, da sva s Petrom celo sprejemni izpit na akademiji še kot fant in dekle opravljala skupaj. Ko me je moral v improvizaciji daviti, bi me skoraj zares zadavil, iz česar se je lepo videlo, da sva prava kombinacija – on je bil za gledališče pripravljen ubijati, jaz pa umreti. Pustila sem se daviti toliko časa, dokler me ni odrešil profesor iz ocenjevalne komisije. Bila sva prava vernika gledališča. Verjela sva v igralski poklic, ki se mu je treba popolnoma predati, zato sva se tudi predajala brez zadržkov. Tudi najin dom je bil poln teatra. To so bila leta, ko sva teatru popolnoma pripadala. Najprej drug drugemu in skupaj tudi gledališču.

Ali je bil kdaj teater pred osebnim in družinskim življenjem?

Pri meni zagotovo ne. Občutek pa sem imela, da je bil kdaj Petru teater res prvi na seznamu njegovih prioritet. Zame je bil že takrat primaren odnos s partnerjem v zasebnem življenju, saj sem verjela, da se ženska lahko polno uresniči le v odnosu z moškim. Ko sem rodila hčer, je bil na prvem mestu otrok, potem zakon, družina in šele nato gledališče. Gledališče mi je bilo sicer zelo važno, ampak kadar zasebne zadeve niso štimale, se je to takoj opazilo, saj me gledališče ni moglo nahraniti. Takrat sem bila zelo nesrečna. Če sem bila nesrečna v zasebnem življenju, pa nisem mogla igrati. Petrovega dela na odru se zasebnost skoraj ni dotaknila in ga ni toliko ovirala.

Rekli ste, »verjela sva«. Ali je vera ostala le v spominih na preteklost?

Moje razmerje do gledališča se je od mladih let zelo spremenilo. Čeprav se zavedam, da bo gledališče vselej imelo svoje vernike. In prav je tako. Danes mislim, da je gledališče le eno od razkošnih območij ustvarjalnosti, kjer se lahko posameznik značajsko in ustvarjalno uresniči. Posebej v luči literature je gledališče lahko redko visoka umetnost. O tem sem prepričana. Toda z lastno življenjsko izkušnjo sem se prebila do spoznanja, da je življenje mnogo več od gledališča. Ko se je začelo moje zasebno življenje rušiti, sem ugotovila, da mi gledališče ne pomeni ničesar več. Ko je zakon razpadel in sem ostala sama, sem opazila, da mi teater pomeni zelo malo. Teater se je tedaj kazal zgolj kot možno in primerno pribežališče in celo kot neke vrste nadomestno življenje. Globoko v sebi sem začutila, da je z mojo opitostjo s teatrom nepreklicno konec. In da so zadeve postale tako krvavo resne, povezano tudi z boleznijo in smrtno grožnjo, da me gledališče ni moglo več niti čustveno napolniti niti odrešiti. Takrat se je pač začela druga zgodba.

Če sem bila prej v romantičnem pomenu vernica gledališča, sem tedaj postala vernica pred živim Bogom, začela sem se obračati Nanj in On me je potegnil iz niza neznosnih položajev. Po vseh teh preskušnjah ne sodim več med tiste, ki verujejo, ampak med one, ki vedo. Moje duhovno razsvetljenje se je zgodilo na meji smrti in tako zares, da ob vseh čudežih, ki sem jih doživela, zame ni več nobenega dvoma in nobene dileme. Sama sicer sploh nisem bila vzgojena v tem duhu, a do spoznanja me je pripeljala neposredna življenjska izkušnja. Tudi ko nisem bila sposobna igrati, mi je Bog pomagal. Denimo, izdelati vlogo markize Merteuil v Eksploziji spomina Heinerja Müllerja. Podaril mi je ključen napotek, kako naj to vlogo odigram. Osnovni problem je namreč bil, kako se vživeti v žensko brez ljubezni. Božji namig je bil, da jo je treba odigrati kot mrtvo in da se ni treba vživljati vanjo.

Ta čas je videti, da živite v ravnovesju in da je tudi teater še vedno del vašega sveta.

V duhovnem življenju, ki mi je bistveno, trenutno z veseljem pojem v pravoslavni cerkvi, sodelujem v biblični skupini, hodim na romanja, duhovne vaje, sem dejavna članica pravoslavne skupnosti, a me imajo tudi katoliški bratje za svojo. Moj dúhovnik, duhovni oče v samostanu, mi je rekel nekoč pri spovedi: »Igraj, saj je to tvoj poklic. Bog ti je dal ta dar, zato se potrudi.« S tem mi je pomagal in mi dal moč. Sicer pa se čutim kot igralka popolnoma uresničena, saj sem lahko odigrala tako rekoč vse, kar sem hotela. Znašla sem se celo v položaju, da so mi režiserji ponujali vloge, ki sem jih rajši prepustila drugim. Pri mojih letih se namreč večinoma ponujajo vloge, ki pomenijo tri ure vpitja na koga, kar težko prenašam. Ne razumem, zakaj je ženska pri mojih letih tako slabo zapisana v svetovni dramatiki kot ženska in mati. Teh vlog ne maram, ker ne dajejo nobenega zadovoljstva.

Sicer pa je, kakor je. Igram z veseljem to, kar mi dajo, ker sem popolnoma pomirjena s sabo in ker se mi zdi, da moram po evangelijskem načelu »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!« vrniti vse to, kar mi je bilo podarjeno v obilni meri.

Vrhunec tradicionalne zaključne slovesnosti Borštnikovega srečanja je podelitev Borštnikovega prstana. Se na ta slovesni trenutek že pripravljate?

Določeno zamisel o tem, kaj bi bilo treba ob tej priložnosti povedati, že imam. Kaj bo od vsega razmišljanja ostalo na koncu, pa še ne vem. Zavedam se, da je to neznosno kočljiva točka, pri kateri mi želijo mnogi svetovati, sama pa vem, da je preprosto ni mogoče izpeljati brez kritičnih odzivov. Moj nastop bo tudi duhovno obarvan, česar se že mnogi bojijo. V mojem življenju je pač tako naneslo, da od Njega izhaja vse in Njemu dolgujem vse – življenje in igranje in čudeže na odru. Bila bi najbolj nehvaležna na svetu, če bi si sama pripisala kakršnokoli zaslugo. Tako je.