Življenje je prekratko, 
da bi se zajebaval

Korespondenca s Henryjem Rollinsom, ikono pank roka in aktivistom za pravice gejev in lezbijk ter protivojnim aktivistom.

Objavljeno
10. februar 2012 13.52
Dušan Rebolj
Dušan Rebolj

Ironično bo, da bo morala Amerika po zavestnem in večinsko odobrenem samouničenju prositi za nasvete o tem, kako se pretolčeš skozi dan, države, katerih imen sploh ne zna izgovoriti. Bolje bodo namreč znali shajati tisti narodi, ki že trpijo podhranjenost, tegobe globalnega segrevanja in grobe klofute globalizacije. Novi svet bo zelo kmalu videti kakor Stari svet. In stari svet trpi že dlje, zato se naučite, kar se le morete. Ja, privajanje bo vsekakor terjalo svoj čas. Mulci bodo čisto popizdili, ko boste skuhali psa. Ampak to je tisto, kar obvladajo Američani. So samostojni, samozadostni, robati individualisti. Vsaj belopolti so se potegnili navzgor za lastne mitske vezalke. Sami so si ustvarili premoženje in s pomočjo takiste velike zmožnosti premagovanja slehernega izziva ter preživetja v slehernem sovražnem podnebju se bodo naučili tudi jesti podgane.

Tako se glasi eden od miselnih utrinkov, ki spremljajo popotniške fotografije, zbrane v knjigi Occupants (Stanovalci), najnovejšem delu Henryja Rollinsa. Navedek – zlasti njegov humor, suh kot poper in venomer uperjen zoper zasedènost, prenažrtost ter duhovno lenobo – je prečiščena in izbrušena različica glasbenih besedil, govornih nastopov in introspektivne proze, ki jih Rollins ustvarja, izvaja in objavlja od začetka osemdesetih let. Ameriška in širša javnost je za nekdanjega gojenca vojaške gimnazije, odraslega v Washingtonu, prvič slišala, ko je postal četrti pevec losangeleške hardkorovske skupine Black Flag. Po njenem razpadu je ustanovil legendarni Rollins Band in kot njegov pevec nekajkrat nadrl tudi slovensko občinstvo. Njegovo večmedijsko delovanje se je odtlej še razvejalo. Nastopil je v slabih štiridesetih filmih, vodi televizijske in radijske oddaje, objavlja knjige in se ukvarja z nečim, kar ni toliko stand-up komika kakor maratonsko podajanje avtobiografskih zgodb, oprtanih s culami naukov in mnenj.

Intervju mi je obljubil popolnoma v slogu. Na vprašanje, ali bi se pomenil z mano 11. februarja, na dan govorjenega nastopa na Dunaju, mi je v slabih treh urah, brez mencanja z agenti in piarovci, odpisal: »Zdravo, Dušan. Na vprašanja ti lahko odgovorim po elektronski pošti. Imam zelo nabasan urnik, običajni intervjuji na dneve nastopov pa so problematični in izčrpavajoči. Hvala za zanimanje. Henry.« Takole sva si pisala:

Lani si dopolnil petdeset let. Kako gola telesna starost vpliva na to, kar počneš?

Nekako že. Kako, pa ne vem čisto natanko. Ne spomnim se, kako sem se počutil pred dvajsetimi leti. Vsak dan delam in to je tako rekoč to. Opažam, da me boli na mestih, kjer imam nezaceljene zlome. Urnika in drugih reči nisem spreminjal.

Si opazil spremembe v mišljenju ali pogledih na svet, ki jih ne bi mogel pripisati ničemur, razen starosti?

Mišljenje sem razširil, vendar mislim, da je to posledica izkušenj in prepotovanih milj. Vseh pravih naukov se naučim v svetu, kadar se gibljem. Izkušnje včasih dobiš z leti, vendar si jih moraš dejansko pridobiti, sicer je vse skupaj le pretekanje časa. Takšen je bil moj oče. Nikoli ni potoval in ničesar si ni želel vedeti. Njegove življenjske izkušnje se iz leta v leto niso spreminjale, zato na njegovo mišljenje ni vplivala starost, temveč pomanjkanje doživetij in vpogleda.

Govoril si, da ti je mati vcepljala razno razne nazore iz šestdesetih, sam pa si se seveda potopil v svet panka. Vendar kažeš in deloma tudi zagovarjaš stališča, ki za to miselnost niso vedno značilna. Ceniš trdo delo, samodisciplino in celo požrtvovalnost. Od kod vse to prihaja?

Moja mati se je v službah vedno pretrgala. Garala je kot črna živina. Pri enainosemdesetih še vedno ogromno bere in je, kolikor vem, popolnoma pri sebi. Nikoli ni razmišljala niti malo hipijevsko. Udeleževala se je mirovnih pohodov, in to tistih, na katerih so te škropili s solzivcem. Je liberalne sorte, vendar ne kadi trave in se ne vdaja brezdelju. Prav nasprotno. Tudi moj oče je zelo marljivo delal. Oba sta bila zelo pametna in sta imela močno delovno etiko. Veliko tega sem podedoval po njiju, vendar predvsem vzvratno. Že od nekdaj hočem v primerjavi z njima več narediti, več zaslužiti, več prepotovati, več doseči in tako naprej. Življenje je po mojem prekratko, da bi se zajebaval. Tako pristopam k stvári. Name je strašansko vplivalo tudi članstvo v Black Flag. Nadvse trdo smo delali. Ko je skupina razpadla, pa sem bil odločen, da te ljudi pokopljem, in sem se tega tudi lotil. To počnem še vedno in po mojem ne bom nehal.

Zame je najbolj jedrnati povzetek te delovne etike skladba Starve. Metoda samoizčrpavanja me od daleč spominja na srednjeveško življenje v samostanih. Tudi sam si, sicer ironično, izjavil, da živiš v dodžu [vadišču japonskih borilnih veščin]. Se s takšnimi prispodobami motiviraš za opravljanje norih količin dela s čim manjšim vnosom goriva?

Gre za to, da se v življenju prežgeš skozi maščevje in prideš do resničnih stvari. Ko misliš, da ne moreš več, ponavadi zmoreš še kar precej. Tega sem se naučil z dvigovanjem uteži, s ponavljanjem do onemoglosti.

Že v dnevih, o katerih pišeš v knjigi Get in the Van [zbirki Rollinsovih dnevnikov s turnej Black Flag], si izražal veliko razočaranje nad različnimi pankovskimi scenami. Dejal si celo: »Enotnost je zla.« Tvoj dobri prijatelj Ian MacKaye [ustanovitelj, kitarist in pevec zasedb Minor Threat in Fugazi] je v panku videl skupnost oziroma možnost novih trajnih oblik sobivanja. Misliš, da bi bil tudi ti podobnega mnenja, če bi ostal v Washingtonu?

Po mojem Ian res tako pristopa k panku in to se mi zdi super. Po selitvi iz Washingtona nisem bil več nikoli takšnega mnenja. V Los Angelesu si imel izrazit občutek, da se lahko zaneseš samo nase. Ko rečeš »enotnost«, pomislim na policaje. Razumem združevanje ljudi s podobnimi interesi za dosego nekega cilja, ampak ta dejavnik ni zanesljiv. Raje sem sam. Težko ugibam, kaj vse bi lahko bilo.

Sta se sceni v Washingtonu in Los Angelesu na splošno razlikovali po teh dveh pojmovanjih?

Tudi washingtonska scena je v nekem trenutku postala bedna. Sredi osemdesetih je bila zaradi skinheadov grozno nasilna. Bilo je prav zateženo. Moj odnos je precej izviral iz tega, da sem mlad živel v Los Angelesu, da sem videl, kar sem videl, in se z vsem tem spoprijemal. Bilo je jasno, da ti ljudje niso tvoji prijatelji. Veliko ljudi, ki so prihajali na koncerte, ni bilo iz Los Angelesa. Scena je bila sicer številčna, toda če pomislim nanjo in na tiste dni, me zamisel o enotnosti ne prepriča. Ljudje so se sicer združevali, vendar pogosto za to, da jih je bilo več in da so lahko bolje konkurirali kakšni drugi skupini. Ni šlo za enotnost. Šlo je za ozemlje, preživetje in ves ta obupani, žalostni drek.

V drugi polovici osemdesetih si ustanovil zasedbo, ki je bila čisto tvoja. Celo imenovala se je po tebi. Ian je ustanovil zasedbo, ki je v rokovskih okvirih postala ideal kolektivnega, demokratičnega odločanja. Kako vidiš razliko med tema pristopoma k samostojnosti?

Oba imata prednosti in slabosti. Vedno se odločim za tisto zamisel, s katero preživiš bitko. V moji skupini je bilo glavno sodelovanje. Skupaj smo pisali, si delili avtorske tantieme in tako naprej. Vedno se nam je zdelo, da brez vsakega posameznega člana skupina ne obstaja. Zato smo se odločili, da bo član tudi tonski tehnik. Ampak na koncu mora nekdo povedati, kdaj in kje, sicer se nič ne naredi. Misliš, da so v Fugazi vsi organizirali turneje, grafično oblikovali plošče, jih tiskali in izdajali? Razlik morda ni toliko, kot si predstavljaš.

Daš veliko na to, da glasbo in pisana dela objavljaš nekapitalistično oziroma drugače kapitalistično? Ali gre preprosto za to, da imaš nadzor nad tem, kar ustvariš?

Ničesar ne napišem za denar. Včasih mi plačajo, da kaj napišem, na primer za LA Weekly. O denarju nikoli ne razmišljam. Razmišljam samo o tem, kako bi napisal kaj dobrega. Z glasbo je enako. Še nikoli nisem napisal skladbe in si mislil: »No, tole bo singel.« Potrudiš se, kolikor se moreš, in izdelek spustiš z vajeti. Samozaložništvo pa je zame vseskozi stvar nadzora, integritete in seveda tega, da čim redkeje obiram bombaž za šefa.

Kako se v to prilega založba 2.13.61 [Rollinsova književna in glasbena založba, imenovana po njegovem rojstnem dnevu]?

Je neodvisno podjetje, ki počne, kar hoče.

Hubert Selby [med drugim avtor Zadnjega odcepa za Brooklyn in Rekviema za sanje] ti je menda nekoč dejal, da pisci ne bi smeli pustiti, da so jim kurci v napoto pri pisanju. Kako razumeš ta nasvet? Misliš, da je povezan s Selbyjevo veliko veščino opisovanja človeške krhkosti, ne da bi jo preveč obsojal in se delal frajerja?

Točno tako. Gre za to, da nisi v napoto zgodbi in da pustiš, da je frajer podatek, ne pisec. Pisec se mora po mojem mnenju, kolikor je le mogoče, umakniti podatku. Selby je bil tako udaren prav zato, ker ni sodil.

Se je tega nasveta težko držati, če pišeš skoraj izključno v prvi osebi? Si ga sam pri sebi kdaj zavestno ponoviš?

Ne. Nimam nobene potrebe po tem, da bi delal vtis nate, nase ali na kogarkoli drugega. Resnica je zame dovolj dobra, naj je še tako porazna. Ničemur drugemu se ne splača zaupati.

Z leti si navedel precej literarnih vplivov [poleg Selbyja še Henryja Millerja, F. Scotta Fitzgeralda, Louisa Ferdinanda Celina in druge]. So med pisanjem tvoje nevidno občinstvo? Se kdaj vprašaš, kaj bi si ta in ta mislil o tem, kar si napisal?

Ne. Ko sem še pisal skladbe, sem pogosto razmišljal, ali sem [po kakovosti] vsaj približno primerljiv s T. V. Smithom iz skupine The Adverts. Kot tekstopisec je vedno zelo vplival name.

Besedilo skladbe Low Self Opinion in pesem I Know You sta krasna primera prijateljskega nagovora. Vendar se zavedam, da sta verjetno tudi razglednici samemu sebi. Očitno je, da je jedro tvojega pisanja samorefleksija. Kolikšen pomen pa ima v samem aktu pisanja sporazumevanje z zunanjim svetom?

Zadnje čase precejšen, saj veliko pišem o državah, o ljudeh, ki jih srečujem, in podobnem. Interakcija je torej ključna. Prelahko se je preveč poglobiti vase in izgubiti rdečo nit, se preveč poleniti in tako naprej. Kafka se morda ne bi strinjal.

V tvojih knjigah je razpoloženje čisto drugačno od tistega, ki ga dosežeš z govorjenimi nastopi. Kako to gre? Je tako, kot če igralec zamenja vlogo?

Zame ne. Pišem sam in takrat največkrat zrem vase. Nastopiti na odru je ravno nasprotno.

O poslovnem vidiku sprejemanja filmskih vlog govoriš precej odkrito. Pa poleg denarja? Zakaj še uživaš v igri?

Pravzaprav zaradi vsega, ker nekaj počnem. Rad sem zaposlen. Všeč mi je, če imam naloge in se v svetu sam preživljam. Ob tem čutim veliko zadoščenje. Poleg tega mi je všeč, da sem se v vse to prebil od tam, kjer se dela za minimalno plačo. Rad pridem na avdicijo, dobim vlogo in si zaslužim svoj prostor.

Nekje sem bral, da si imel prva leta takšne zadržke do čaščenja slavnih osebnosti, da sploh nisi hotel dajati avtogramov. Imaš zdaj drugačen odnos do tovrstnega občudovanja?

Nikoli se nisem imel za slavno osebnost, čeprav se do mene tako obnašajo. V osemdesetih so me nenehno opominjali, da nisem bogve kaj. Nekateri so si posebej vzeli čas za to. Nisem se izrecno odločil, da se ne bom nikomur podpisal, vendar tega nisem počel, ker mi je bilo čudno. Zdaj, ko so ljudje z mano prijaznejši, imam do tega drugačen odnos. Če hočejo, da se jim na kaj podpišem, si mislim, da je to še najmanj, kar lahko storim. Če se pogovarjajo z mano, jih poslušam. Če mi pišejo, jim odpišem. Všeč mi je, da sem jim všeč. Moje občinstvo mi je zelo všeč in do vsega tega čutim nekakšno odgovornost. Ne moreš stopiti v javnost in zarisati črte v pesek. Ali vstopi cel ali pa sploh ne.

Kako shajaš z lastnim občudovanjem, kadar intervjuvaš koga, čigar delo zares občuduješ, na primer Wernerja Herzoga ali Chucka D-ja [idejnega vodjo skupine Public Enemy]?

Chucka poznam že dolgo, vendar sem vsakič znova navdušen, da ga vidim. Herzoga in podobne ljudi pa predvsem spoštujem, zato skušam opraviti svoje delo, ne da bi se po njih preveč slinil. Ljudi, ki jih občuduješ, je krasno spoznavati. Morda prav to najbolj upoštevam pri obnašanju do tistih, ki hočejo spoznati mene. Vem, da so nekateri čisto na koncu z živci, in do te ranljivosti nočem biti brezobziren. Dandanes se zelo trudim, da ljudem tega ne počnem.

Igral si v rokovskih skupinah, pišeš knjige, vodiš televizijske oddaje, nastopaš v živo in prihajaš v stike z neštetimi ljudmi, ki počnejo isto. Si pri vsem tem lahko kako pomagaš s poklicnimi kritiki?

Jaz že ne. Ne berem jih, razen morda Franka Richa, Chrisa Hedgesa ali koga podobnega. Če kdo napiše svoje mnenje o tem, kar počnem, zagovarjam njegovo pravico iz prvega amandmaja, da ga izrazi. Sicer pa o sebi nočem brati ne pozitivnih ne negativnih ocen.

Sam z velikim veseljem obsojaš Bonove utvare o lastni veličini, pa to, kako so »tista pička iz Creedov« in drugi uzurpirali meketavi »jeeeeea« Layna Staleyja [pokojnega pevca Alice in Chains], in nesmiselnost tega, da imamo didžeje za glasbene umetnike. Toda še več časa namenjaš hvaljenju skupin Ramones, The Damned, Parliament-Funkadelic, Milesa Davisa in drugih. Bi morala biti kritika v končnem seštevku stvar ljubezni? Vsaj toliko stvar izpostavljanja dobrega kakor sesuvanja slabega?

Pač udejanjam pravice, ki mi jih daje prvi amandma k ameriški ustavi. Nikomur ni treba poslušati mojega čvekanja. Vsak bi moral kritizirati vse, kar bi se mu sprdnilo. Recimo, da bi me hotel Bono, čigar humanitarna prizadevanja sicer pozdravljam, poslati v tri krasne. Pa kaj? Kar naj me. Kar se tiče Creed – če je ta glasba komu všeč, krasno. Blagor bendu in njegovim oboževalcem.

Kako določaš, kaj je slabo? Katere značilnosti knjig, glasbenih del ali navsezadnje samih idej ti gredo na jetra?

Če nekaj ni preveč izvirno, če izhaja iz lenega namena ali če je zgrešeno, pustim zadevo pri miru in poiščem kaj, kar mi bolj ustreza. Še enkrat, če je všeč komu drugemu, nimam nič proti. Verjetno se mi najbolj upirata konformnost in strahopetnost, ki sta po mojem isto.

Se podobno odločaš tudi pri političnih vprašanjih? Glede teh si še posebno glasen.

V teh položajih še posebej.

Za konec bi te povprašal o tvoji odločitvi, da nastopaš za vojsko. Ameriškim vojakom na terenu so se njihovi voditelji zlagali. Poslali so jih v neobrambno vojno, namenjeno vzdrževanju ameriške geopolitične prevlade. Po drugi strani so imeli na voljo veliko zgodovinskih podatkov, ki bi jim lahko dali misliti, da jih bo to doletelo. Kljub temu so se v vojsko prostovoljno javili in postali okupatorji Iraka – države, ki si ni želela njihove navzočnosti, čeprav je bil njen prejšnji vladar tiran in vojni zločinec. Si zaradi vsega tega dvakrat premislil, preden si začel sodelovati z USO [neprofitna organizacija, ki skrbi za zabavo ameriških vojakov]?

Marsičesa bremeniš ljudi, ki jih ne poznaš in o katerih nič ne veš. Odgovor na tvoje vprašanje se glasi: »Ne.«