Zombi cerkev in blaženo ljudstvo

V Imenu Zvona, Piskra In Svete Ponve. Srečne Praznike. Bong. Bong. Bong.

Objavljeno
18. april 2014 15.59
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
Po veliki noči, največjem krščanskem prazniku, nekaj dni predaha, potem pa bodo v maju prevladovali »revolucionarni« prazniki: prvi, četrti, petindvajseti maj pa še kaka obletnica iz partizanskih časov bo zašla vmes. Devetega maja, na primer, naj bi praznovali mednarodni dan zmage nad fašizmom in dan Evrope, toda bog se ne preda in vernikov tudi tedaj ne bo pustil na cedilu brez duhovnih radosti. Prav devetega maja, ko bo RKC počivala, bo namreč vskočila Čezvesoljska Zombi Cerkev blaženega zvonjenja, na kratko ČZC, s svojim, kot se zdi, najpomembnejšim praznikom.

Pozor: Dan Gorečih Grmov In Gorečih Kamnov! Uf, takole pojasnjujejo vsebino praznika: Takrat So Naši Zombi Predniki Vrgli Hudiča Z Nebes V Pekel. Na Ta Račun Se Na Predvečer Tega Dne Spontano Dogajajo Svete Maše. Ljudje Se Zbirajo. Na Vrhovih Gora Med Gorečimi Grmi, Ki S Svojo Nebeško Svetlobo Oznanjajo Prisotnost Svetega Duha V Podobi Velikega Zombija Tita. Do Ranih Ur Pogosto Se Med Gorečimi Grmi Dobiva Razsvetljenja Ob Uživanju Vseh Naših Svetih Pijač Naše Vere, In Tudi Jaz Z Uporabo Svetega Kadila! Največ Takih Ognjenih Grmov Se Pojavi Na Sveti Gori Sabotin Kamor Zavistno Gledajo Verniki Gnostiki S Sosednje Gore Ki Jo Po Nemarnem Imenujemo Sveta Gora.

V Imenu Zvona, Piskra In Svete Ponve. Srečne Praznike. Bong. Bong. Bong.

Ni kaj reči, dobra zajebancija, če pa k seznamu svetih praznikov prištejemo še dokaj korektno napisan statut, sveto knjigo in opis poslanstva, ni videti razlogov, da ČZC ne bi registrirali kot povsem spodobne verske skupnosti. Sicer ne vemo, čemu je sploh treba veroizpovedi uradno registrirati, saj ustava povzema duh 18. člena splošne deklaracije človekovih pravic, ki vsakomur zagotavlja pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi.

Mimogrede, ta člen vključuje tudi svobodo spreminjati prepričanje ali vero, kar naša t. i. politična elita razposajeno zlorablja.

Vemo, od kod težave novih verskih skupnosti, da bi jih država legalizirala. Se morda uradniki bojijo, da bi ČZC ali, recimo, Cerkev svete preproščine (CSV) z uradnim priznanjem zrasla vsem čez glavo, tako kot je krščanstvo, ko ga je rimski cesar Teodozij I. Veliki z odlokom razglasil za državno vero in prepovedal poganska verovanja? Cerkve svete preproščine, ustanovljene že pred desetimi leti, se očitno škrici tako bojijo, da ji v nedogled odklanjajo vpis v svoje knjige, s tem pa seveda tudi enakopravnost pred zakonom.

Seveda se ve, zakaj. V ozadju so tri etablirane cerkve, ena ima prevladujoč položaj, in vse tri motrijo, da se v zakonodaji o verskih skupnostih ne bi kaj bistvenega premaknilo. Kajpak predvsem zaradi denarja in privilegijev, ki jih uživajo s tajkunsko SKC na čelu, ker koga sploh še zanimajo bog in spavperizirane ovčice. Odločilni vpliv svete trojice na državno politiko glede verstev posredno govori o tem, da se, hočeš nočeš, favorizira en sam bog (vse štiri monoteistične vere imajo menda v mislih in molitvah istega boga), vsi drugi s svojimi maliki pa naj kar čakajo pred birokratskimi okenci!

Pošteno bi bilo, če bi država vsem takim institucijam zdrave ali zmedene pameti določila samo en bistveni pogoj: ste pripravljeni podpisati deklaracijo OZN o človekovih pravicah ali ne? Kolikor vem, je Vatikan doslej še ni podpisal, saj država ni članica Združenih narodov, kar je priročen eleganten izgovor. So pa menda po svojem statutu dolžni deklaracijo podpisati prostozidarji, ki jih je država začuda nekako požegnala, ampak kot društvo (!).

Ko smo že pri tem: prostozidarji prisegajo pri poljubni sveti knjigi ali celo pri povsem prazni knjigi (seveda pa ne pri Mein Kampfu ali čem podobnem), s čimer poudarjajo svojo tolerantnost do vseh pristnih človekoljubnih prepričanj; v naši politiki se prisega pri ustavi, v mislih pa so med prisego same prazne strani.

Pri nas verstva in prepričanja še vedno sodimo po merilih katoliške dogmatike, islama, ki je močan, se bojimo, budizem spoštujemo, ker o njem nič ne vemo, vsa druga prepričanja in verovanja pa mečemo v isti koš – ali kot odpadniške ločine in sekte ali kot religijski lumpenproletariat, ki se v svoji socialni odrinjenosti vse bolj vrača k poganstvu in celo k afriškim domorodnim religijam. Tako kot od klavirja k bobnu.

Afriške religije ponavadi obravnavamo kot primitivne, a utegnejo vsebovati več nezavedne, a zato toliko globlje socialne filozofije, ker so v glavnem pragmatične in se ukvarjajo z zagotavljanjem in ohranjanjem predvsem tvarnih vrednosti, ki povečujejo blaginjo vse skupnosti. Kot piše James Cox, Verstva sveta, je navezovanje stikov z najrazličnejšimi duhovi v obredih usmerjeno v ta končni smoter. Vzajemnost dajanja in sprejemanja med skupnostjo in duhovi določa osnovni način za pridobivanje in obdržanje takih otipljivih koristi.

In še zlasti zanimivo: afriške domorodske religije brez oklevanja privzemajo iz drugih ideje, verovanja in ravnanja. So prilagodljive, zmožne so se sprijazniti z novimi dejavniki, tudi s posodabljanjem, in so v Afriki vse bolj priljubljene.

Kaže, da je za tamtam bobnov v džungli postal dovzeten celo papež Frančišek, ki se trudi krščanstvo – seveda v okviru možnosti – vsaj malce prizemljiti in ga soočiti z mračno resnico sedanjega sveta. »Če je en človek gej in išče Boga ter je dobrega srca, kdo sem jaz, da bi mu sodil?« so že skoraj zgodovinske papeževe besede na letalu iz Brazilije. Bravo, ampak realnost njegove Cerkve je, da si upa inkvizicijsko prišepetavati državnim uradnikom, kaj je vera in kaj ni, ali mora biti za versko skupnost najmanj sto osebkov ali jih zadostuje deset. Čemu pa ne bi smel biti posameznik Samostojno Delujoči Vernik, torej kot nekakšen espe, samostojni podjetnik, in se kot tak registrirati pri birokratih, če tako želi in zahteva?!

Če že v duhu neoliberalizma do skrajnosti razosebljamo societeto in trg spreminjamo v džunglo, čemu je potem potrebno toliko birokratske pedantnosti pri predalčkanju religij, sekt in druge eksotike človeškega duha? Jasno, vsaka nova verska skupnost je potencialno nevarna za etablirani sistem, saj samo hudič ve, kakšna sporočila se skrivajo v njenih simbolih, šegah in obredih.

Le kaj nam, denimo, podtikajo z zvonom, piskrom in sveto ponvijo?

Direktor urada za verske skupnosti Gregor Lesjak pravi, da »država ni varuh področja svetega, območje svetega varujejo verske skupnosti same«. Lepo, se povsem strinjamo, naj se verske skupnosti same zmenijo ali pa požrejo med seboj – a čemu je potem tu potrebna še asistenca državne birokracije? Da ne bi predolgo tvezili: na dlani je, da je etablirana politična oblast, v katero so tako ali drugače vpojene tudi etablirane cerkve, še kako zainteresirana za nadzor nad »brbotanjem« v glavah množic. Že Machiavelli je vedel, da je manj nevaren odkrit revolt ljudstva kot tisto, kar se skriva v njegovih glavah.

Da so uradne oblasti le »priznale« Čezvesoljno zombi cerkev blaženega zvonjenja, poleg nje pa še Upasano – sanjavo prostost duha (ustanovitelja Rok Gros in znani mirovnik Marko Hren), je seveda dobra novica. Eppur si muove. Ko se vse bolj izčrtuje zaton vstajniškega gibanja, se zdi, kot da smo zatavali v vakuum, potem pa nam na hitro kar dve na novo registrirani verski skupnosti ponudita dodatno duhovno oskrbo! Ni slabo, se bomo imeli ob poslušanju kravjih zvoncev ter trušču piskrov in ponev vsaj kako zabavati. Tudi lik zombija, ki ga je v našo politično kulturo uvedel, vsa čast, Janez Janša, več kot posrečeno odslikava realnost Slovencev, ki v sedanjosti bolj taborijo, kot živijo.

Čehi so se v svoji nemoči ob vdoru Hitlerja in potem Stalina odzvali s prirojeno ironijo. Ko so čete Varšavskega pakta pod poveljstvom maršala Grečka vdrle v Prago in streljale po zidovih, so sledi šrapnelov komentirali kot zanimive El Grecove freske.

Naj za navdih vsem prihodnjim verskim sektam na Slovenskem navedemo nekaj najpomembnejših del znamenitega španskega slikarja: Vznebovzetje (cerkev Santo Domingo del Antiguo, Toledo), El Espolio (Slačenje Kristusa), Pogreb grofa Orgaza, Don Fernando Niño de Guevara itd. Ali pa bi za duhovno oskrbo dezorientiranega ljudstva spet obudili kar Pavliho, ki se v novih časih očitno ne zna več nasmejati?

Verskim skupnostim pa v poduk: v prostoru, ki ga imamo za vesolje, je povprečna gostota materije 0,000000000000000000000000000001 g/cm3. Vse drugo je nič. Ne bi kazalo nekega dne, vsaj z zvonci ali kako drugače, počastiti tudi ta veliki Nič?