Zvečer ne greš plesat, uležeš se na led

Dušan Jelinčič, pisatelj, novinar, alpinist in avtor knjige Nocoj bom ubil Chomskega, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje.
Objavljeno
05. april 2013 14.35
Dušan Jelinčič, slovenski pisatelj, novinar in alpinist živeč v Trstu, med obiskom v Ljubljani, 26.marca 2013.
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Preden je odšel na prvo himalajsko odpravo, je v študijskih letih z nahrbtnikom na ramah prevandral ves svet razen Avstralije; sprva z bratom, pozneje pa sam ali s svojo tedanjo ženo. Po Južni Ameriki je prečesal zemljo od Caracasa do Buenos Airesa, v Afriki od Abidžana ob obali Atlantika do Dakarja, enako je prepotoval precejšen del Azije.

Kot pravi, ga je precej, ne da bi se tega zavedal, zaznamoval oče Zorko, pobudnik za ustanovitev ilegalnega primorskega planinskega društva Krpelj leta 1924, plezalski tovariš zgodaj preminulega ideologa slovenskega alpinizma dr. Klementa Juga in soustanovitelj ilegalne protifašistične organizacije Tigr leta 1927, po vojni pa pisec različnih besedil s področja domoznanstva, kulture, planinstva, krajeslovja in etnologije.

Zadnje desetletje ne mine leto, ne da bi pri kateri od slovenskih ali italijanskih založb izšla vsaj ena njegova knjiga: Zvezdnate noči, literarizirana pripoved o alpinistični odpravi na osemtisočak Broad Peak v Karakorumu, je mednarodno največkrat nagrajena slovenska knjiga doslej. Skupaj s sestro Rado je uredil spomine svojega očeta z naslovom Pod svinčenim nebom.

Je urednik in novinar pri slovenskih radijskih in televizijskih poročilih ustanove RAI, je tudi urednik oddaje Est Ovest na RAI 3 in sodelavec tv-oddaje TG Montagne na RAI 2.

Samo nekaj minut po tistem, ko sva sedla v kavarno, mu je gospodična za sosednjo mizo segla v roko s čestitkami, kako odlična da je njegova najnovejša knjiga Nocoj bom ubil Chomskega, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje. Bil je presenečen in vidno ganjen. »Tisti, ki pravijo, da ne pišejo za druge, lažejo,« je povedal napol v šali, napol zares, »tudi Rimbaud.«

Kakšen občutek je priti iz Trsta v Ljubljano?

Danes je bilo grozljivo, poledenela cesta in druge neugodnosti. Da sem lahko bil na dogovorjenem mestu ob pol enajstih dopoldne, sem vstal ob petih, polival avtomobilski vetrobran z vročo vodo, ker je bil popolnoma poledenel. Skratka, vozil sem sedemdeset kilometrov na uro. Če pa me sprašujete simbolično, kaj pomeni iz Trsta priti v Ljubljano, bom rekel, da smo kljub padcu meja še vedno preveč oddaljeni eni od drugih. Zelo sem povezan s slovensko prestolnico, ker imam tu kar nekaj sorodnikov. V Ljubljani je tudi sedež moje založbe Sanje, skratka sem njen reden gost. Sicer pa je tako: nekdo mora storiti prvi korak, meni to nikdar ni bilo težko.

Kaj bi se zgodilo s »povezanostjo«, če bi bil Trst geografsko pomaknjen še za petdeset kilometrov v notranjost Italije?

Torej recimo, da bi bil nekje na obrobju furlanske nižine … Bojim se, da bi se razdalja še eksponenčno večala, saj geografsko Trst sloni na slovenskem zaledju in objektivni bližini, ki bi v tem primeru izginila.

Tisti, ki živimo v Trstu, srkamo vase dve kulturi, slovensko in italijansko. Po avtomatizmu. S slovenščino se srečujem na delovnem mestu, prej na uredništvu Primorskega dnevnika, zdaj na RAI, v slovenskem uredništvu, ampak smo veliko skupaj z italijanskimi kolegi. Razmišljam v slovenščini, pišem v slovenščini, je jezik, ki ga nadvse ljubim, tako moj oče kot jaz sva veliko žrtvovala za to slovenščino …

Pred nekaj leti so mi na dnevniku Il Piccolo predlagali, da bi mi objavili katero od mojih knjig. Rekel sem jim, naj prevedejo katero od že napisanih, pa so hoteli nekaj, kar bi bilo povezano s Trstom. Pa sem se spomnil legende o beli dami devinski. Nihče je še ni popisal v romaneskni obliki. Ker nisem imel na voljo veliko časa, sem jo pisal kar v italijanščini. In prišel sem do dveh spoznanj: italijanščina je lažji jezik od slovenščine. Je morda bolj tekoč, a zato plitvejši, se mi zdi, čeprav jasno ni mogoče posploševati. Ta knjiga zato premore italijanske miselne odtenke, v slovenskem prevodu pa še slovenske. Prevajal sem jo sam in ugotovil, kako težko je delo prevajalca. Ko nekaj nisem mogel prevesti, dejansko je bilo neprevedljivo, sem enostavno spremenil …

Menda ste edini slovenski pisatelj, ki dejansko živite v mestu, Trstu.

Mogoče. Zagotovo pa sem vsrkal to urbano mentaliteto, ki je po večini italijanska, seveda.

Hočete reči, da v mestu ne živi veliko zamejskih Slovencev?

(smeh) Živijo.

Se skrivajo?

No … Že res, da Slovenci živijo v glavnem na Krasu in na obrobju, a nas je v mestu več, kot si marsikdo misli. Spomnim se, na koliko Slovencev sem naletel v mestu pred štiridesetimi leti, ko sem skoraj kot otrok po hišah prodajal gledališke abonmaje. Ne morem reči, da se skrivajo, gotovo pa je, da se ne izpostavljajo. To je Bartol duhovito, a hudomušno zapisal v knjigi spominov Mladost pri Svetem Ivanu, ko mu je znanec rekel: »Po zlomu fašizma so vaši Slovenci prilezli na plan kakor ščurki. Občeval sem deset in več let s familijami, imel sem z njimi poslovne in osebne stike in nikoli se mi še sanjalo ni, da so to kaj drugega kakor Italijani. Na, pa ti pade Mussolini in naenkrat je vsa moja okolica začela med seboj govoriti slovenski. Kar strah me je bilo pred ljudmi, ki so se znali tako dobro in tako dolgo prikrivati.« Torej niti ne posebno zabrisana metafora in predvsem nič novega pod soncem.

Mogoče je celo lažje za pripadnike srbske nacionalne skupnosti, ki se dobivajo v dveh barih na Trgu Garibaldi. V Celovcu tudi obstaja gostinski lokal, kjer se zbirajo Slovenci. V Trstu ga nimamo, pred leti pa smo jih imeli kar nekaj.

Zdi se, da je v Gorici drugače. Drži?

Pred prvo svetovno vojno je bilo v Trstu 120.000 Italijanov in 60.000 Slovencev. Od leta 1954 do 1958 je Trst naselilo 120.000 Istranov, od katerih so mnogi bili polni sovraštva do »staroselcev«. Ko sem bil otrok, so za menoj kričali ščavo, sosedi v hiši niso odpirali vrat … Trst je mesto, kjer se je prevečkrat umetno ustvarjalo sovraštvo. Če pogledava v zgodovino: tudi begunska taborišča so bila postavljena vedno v okoliš, kjer so živeli Slovenci, pri Križu, Sesljanu, Devinu, na Proseku. Šlo je za zlonamerno italijansko politiko. Mnogi Italijani ob meji so bili od vedno prežeti z močnim nacionalizmom. Glede Gorice: prvič, gre za manjši kraj in za drugačne zgodovinske okoliščine. V Trstu lahko narediš marsikaj, ker gre za večje mesto. V Gorici se z vsemi tako rekoč srečuješ vsak dan, nima se smisla skrivati …

Ste najbolj prevajani slovenski avtor v italijanščino.

Ko sem leta 1986 šel v Himalajo, sem napisal knjigo Zvezdnate noči, ki je v Sloveniji postala nekakšen fenomen. Šlo je za nov pristop h gorniškemu pisanju. In šla je za med. Na lastne stroške sem jo dal prevesti v italijanščino. Poslal sem jo na natečaj za največjo italijansko nagrado gorniške literature, itas. Prepričan sem bil, da iz tega ne bo nič: navadno zmagajo velike založbe, kot so Enaudi, Mondadori, Rizzoli. Predsednik takratne žirije je bil znameniti pisatelj Mario Rigoni Stern. Ne vem, kako je prišel ravno do moje knjige … Skratka, nisem dobil prvega mesta – to je morala biti knjiga Roberta Schneiderja Sestra sna –, sem pa se uvrstil na drugo mesto. Potem je ta knjiga v Italiji pobrala še vse druge največje nagrade gorniške literature.

Koliko izvodov te knjige ste prodali v Italiji?

Menda okoli 17.000 izvodov.

Zakaj pišete?

Uf. Verjetno vsi pisatelji rečejo, da je to najtežje vprašanje, ki jim ga zastavijo. V resnici pa je odgovor najlažji: ko pišem, se počutim realiziranega. Počutim se živega. Ponuja mi užitek. Pisanje je zame najbolj plemenita oblika svobode. Ko sem bil mlad, nisem imel, ko je šlo za pisanje, nobene samozavesti. Kdo bo mene objavljal, sem se spraševal. Potem sem neko poletje začel urejati športno stran na Primorskem dnevniku in ugotovil sem, da na njih manjka samo še podlistek. Kolegom in prijateljem sem rekel, naj se lotijo pisanja, pa nihče ni hotel. Pa sem se lotil sam: začel sem pisati o našem vzponu na Broad Peak. Planinsko pisanje: smo šli gor, smo šli dol, sem zabil klin … dolgčas. Še sam sem zehal ob prebiranju tega. Vedno isto. Ugotovil sem, da mi takšen način pisanja ne ustreza: pa sem obrnil perspektivo. Nisem več pisal o zunanjem svetu, temveč o svojem notranjem, v odnosu do zunanjega. Gora je v resnici samo skupek kamenja. Nič se ne spreminja. Človeka pa zanimajo stvari, ki se spreminjajo: duša. Duša v skalah.

Gorništvo in alpinizem sta pravzaprav edini športni panogi, ki trajata toliko, da se nabere material za eno knjigo …

Ja, ne zgodita se v hipu ali nekaj sekundah, kolikor trajajo discipline v atletiki. (smeh)

Je gorniška literatura priljubljena tudi zato, ker ima strukturo kriminalk – ali pač zato, ker je venomer blizu smrti?

Rad rečem, da sta gorništvo in alpinizem višja raven popotovanj. Potopise radi beremo, da sanjamo o novih deželah ali pa da se jih spominjamo, podoživljamo …

Leta 1986 ste torej z izjemno močno, tedaj še jugoslovansko alpinistično ekipo, ki so jo med drugim sestavljali Tomo Česen, Andrej in Marija Štremfelj, Pavle Kozjek, Matevž Lenarčič, Viki Grošelj, Silvo Karo, šli v Himalajo. Vas so iz Trsta menda poklicali zato, ker naj bi imeli neproblematičen značaj … Kaj pomeni v gorah imeti neproblematičen značaj?

(smeh) V življenju se še nisem z nikomer resnično skregal. Raje popustim, tik preden izbruhne prepir. Pred slabimi ljudmi se raje umaknem. Če pa prav moram z njimi sobivati, skušam iz njih izvleči najboljše. Menda mi še precej uspeva prav zaradi … neproblematičnega značaja. Sicer pa je bilo tako, z njimi sem šel predvsem kot novinar. Pred odhodom sem od novembra do julija treniral, vsak dan sem pretekel dvajset kilometrov navkreber po Trstu. Ponoči. Ob dvanajstih sem zaključil turnus v službi, se preoblekel v trenirko in začel …

V Trstu?

Da, po Napoleonski cesti na obronkih Krasa. V Taboru 1 sem bil v šotoru z letalcem Lenarčičem, nekdanjim politikom, tajnikom LDS Biščakom in Radom Fabjanom …

Ste knjigo pisali sproti?

Pisal sem dnevnik. Doma sem nadgrajeval. Moje gorniške knjige sestavljajo kratka poglavja. Epifanično.

Kam gre veter, ko ne piha, je knjiga o vaši zadnji odpravi na osemtisočake: Gašerbrum 2 v letu 2003.

Napisal sem jo, ko sem zbral dovolj sugestij: tristo, štiristo idej, dogodkov, utrinkov.

Kakšen človek ste v skali?

Zelo koncentriran. Zdaj dajem morda občutek, da veliko govorim, ker sem odprte narave. A v službi in pri sploh kateremkoli opravilu sem skrajno resen. V življenju še nisem zamudil, pa naj bo to služba ali nedolžno srečanje s prijatelji. Saj le s skrajno resnim pristopom do stvari lahko dosežeš trajne rezultate. Bil sem skoraj srečen, ko sem zvedel, da o meni govorijo, da sem najbolj odgovoren človek na svetu, naravnost špartansko neizprosen, so rekli, in da je zame dana beseda trdna kor skala.

Skala … skale se ne bojim, ko sem v njej. Bojim se je prej. Tudi v Zvezdnatih nočeh … Mnogi so bili prepričani, da bomo tam umrli. Smrt je bilo zadnje, na kar bi bil pomislil. Bila sva v dveh – niti za sekundo nisva pomislila, da se nama ne bo uspelo rešiti, pa smo bili v steni, na 7500 metrih, blokirani dan in pol. Doživel sem eno največjih himalajskih tragedij: 4. avgusta 1986 je na sosednjem K2, samo kilometer in pol zračne oddaljenosti od nas, umrlo pet alpinistov. Nam je uspelo.

Ko greš v Himalajo, moraš biti fizično dobro pripravljen. Sicer se ne prebiješ niti do baznega tabora. In psihično. Zgodilo se je, da bi kmalu nekateri po dveh dneh mahnili soplezalca s cepinom po glavi. Na takšnih odpravah se malo spi, slabo je, kisika je manj. Človek začne razmišljati drugače. Zvečer ne greš plesat, uležeš se na led.

To je čisto nekaj drugega kot delo v kibucu. Tja ste se leta 1975 odpravili z bratom kot študent.

Takrat so bile letalske vozovnice za Izrael zelo poceni, obenem pa so ponujali delo v kibucu. Čista pustolovščina.

Kaj sta delala?

Obiral sem bombaž, nabiral avokade in paradižnike, v eni od kovinskih proizvodenj sem izdeloval zareze za vijake. Ker sva z bratom govorila slovensko, so mislili, da sva ruska vohuna … To je bilo dve leti po jomkipurski vojni. Že od rane mladosti sem vedno najprej izbiral najtežje destinacije – ko sem šel v Indijo, sem šel najprej na Kalkuto, kjer so ljudje umirali pred mojimi očmi. Pri dvajsetih sem delal v kibucu …

Kakšen svet je to bil?

Popolnoma drugačen od mojega. To sem najprej ugotovil; da so ljudje popolnoma drugačni kot v okolju, iz katerega izhajam.

Kakšni?

Razmišljajo drugače, živijo drugače, imajo drugačne odnose z bližnjimi in daljnimi. Vsekakor pa lahko zagotovo rečem, da so ljudje po svetu v glavnem manj formalni, bolj pristni kot pri nas doma, na stvari gledajo bolj neposredno. Ne sekirajo se zaradi nepomembnih zadev, ker jih tare skrb za preživetje. In kako radi se vsi šalijo, se ti vselej približajo …

V eni od edicij Zvezdnatih noči ste v spremni besedi zapisali: »Več ko je tveganja, več je zadoščenja. Bolje in bolj polno ko živiš, več tvegaš. Če nočeš, da se ti kaj zgodi, ne greš na pot, a ne doživiš ničesar, ni te ... Preveč ljubim svoje življenje, da ne bi šel na pot.« Je še vedno tako?

Nikdar ne tvegam iz principa. Tvegam tam in takrat, ko je vredno tvegati. Ko sem se odpravil na svoj prvi osemtisočak, sem gotovo tvegal. Ker je bilo prvič, ker sem bil neizkušen. Verjetno bi se moral na poti na vrh obrniti in sestopiti. Pa nisem. Tvegal sem. V knjigi Kam gre veter, ko ne piha, o odpravi na Gašerbrum – šlo je za odpravo alpinistov Furlanije - Julijske krajine – so me Tržačani sredi odprave tiho potisnili na stranski tir. Drugi člani odprave so celo rekli, da so me praktično izločili. Nisem zganjal hrupa. Sem pa to popisal v knjigi …

Kako – izločili so vas?

Da, banalne stvari. Morda niso hoteli, da bi osvojil vrh in z njimi delil majhno krajevno slavo. Ali pa kaj drugega, res ne vem. Super, sem si mislil. Moja knjiga bo tako dvakrat bolj zanimiva.

Ne kaže posploševati, a alpinisti se hitro sprejo, ko gre za zasluge in pionirstva. In – adijo, prijateljstva …

Mislite na to, kar ste prej omenili, Česna in Grošlja? Oba precej dobro poznam, saj sem bil z obema na odpravi. Česen je dosegel stvari, ki jih je po njem dosegel samo še Tomaž Humar. Osvojiti osemtisočak je prav gotovo podvig. A če greš po normalni smeri, v glavnem hodiš, lahko pa greš po steni in postane zadeva neprimerno težja. Podvig je oboje, a nova smer na osemtisočak po strmi steni, in ne po sicer strmi vesini, je več kot podvig, je veliko športno in človeško dejanje. Ko je Česen šel na Lotse, ni hodil, plezal je, od 5000 metrov dalje do 8000 je opravil čudež na meji človeškega … In prav pri na videz nedolžnih besedah se je zataknilo. Šlo je za velik nesporazum, do katerega pa ne bi smelo priti, ker smo pred vsem svetom umazali naš alpinizem.

Spomnim se nekega večera pod Broad Peakom. Česen je prišel k meni v šotor in me prosil, ali mu posodim teleskopske palice za hojo po snegu. Medtem ko smo spali, je že bil na vrhu, v bazo pa se je vrnil čez dan. Spet na meji človeškega … Le nekaj dni zatem pa je Grošelj s soplezalci opravil rekordni vzpon na Gašerbrum 2 v samo dvaintridesetih urah. Spet velik podvig …

Menda si napačno predstavljamo alpiniste. Pravimo, da rinejo v nevarnost, toda raziskave so pokazale, da so alpinisti izjemno stabilni v primerjavi z drugimi vrhunskimi športniki, celo nekoliko bolj realni, usmerjeni v pozitivno smer, da imajo izjemno radi življenje …

Govorim lahko iz lastne izkušnje. Med alpinisti sem spoznal mnogo pozitivnih ljudi, širokosrčnih, odprtih, življenjskih. Take, ki se lotijo vsakega opravila in ki znajo delati vse, od injekcij do palačink … Prav tak pristop nakazuje željo do čim popolnejše osebne uresničitve. Žal v želji, da bi zajeli življenje z največjo žlico, mnogi storijo korak preveč čez nevidno mejo, od koder ni vrnitve. Vem, da so prav tisti, ki so šli predaleč, najbolj ljubili življenje. Mnoge sem poznal. Pavle Kozjek, Janez Jeglič … A vemo, da kdor ljubi, največ tvega.

Vaš oče, Zorko Jelinčič, je bil eden od ustanoviteljev Tigra. Kaj je to pomenilo za vaše odraščanje v Trstu?

Mojega očeta so Italijani aretirali že leta 1930. Niso ga ustrelili v Bazovici le zato, ker je bil, ko je fašistična policija ob atentatu na dnevnik Il popolo di Trieste, kjer je po tragičnem naključju umrl fašistični novinar, opravila ofenzivo in aretirala na desetine tigrovcev, trdno in negibno priklenjen na bolniško posteljo in se torej ni mogel udeležiti akcij. Pred tem je bil namreč v gorah, in ko je soplezalka začela drseti, se je spustil za njo, jo rešil, sam pa si je zlomil nekaj vretenc. Bili so prepričani, da ne bo nikoli več hodil. Zato so naredili nadaljevanje I. tržaškega procesa v Rimu samo zanj. Obsodili so ga na 20 let zapora. Od leta 1930 do leta 1943 je bil moj oče večinoma v zaporu ali konfinaciji. Okusil je mnoge ječe srednje in južne Italije: San Gimignano, Civitavecchia, Regina Coeli v Rimu, Isernia …

Leta 1945 je postal poverjenik za kulturo in šolstvo na Primorskem. Vodstvo je v Črnomlju tudi odločilo, naj vodi slovenstvo v Trstu. To je bila zelo nehvaležna naloga. Najprej je bil Trst svobodno tržaško ozemlje, potem pa je postal italijanski. Vsi vemo, da so bile ZDA na strani Zahoda, torej Italije. In moj oče naj bi vodil tržaške Slovence; z ovirami mu niso prizanašali ne zavezniki ne kasneje Italijani … Ne veste, kaj je pomenilo živeti v stanovanjskem bloku, obkrožen z Istrani, ki so se spremenili v naše sovražnike. Težko mi je govoriti o tem, kajti danes menim, da je oče zelo težko prenašal vse to. Če malce pretiravam, lahko rečem, da mu je bilo celo bolje v zaporu kot v tej novi in nenavadni situaciji … Ko je ustanovil Tigr, je bil mlad. Bil je soplezalec Klementa Juga in njegov najboljši prijatelj. Ko so ga poslali v Trst, je ostal brez trdnega zaledja, tako človeškega kot ideološkega. V Jugoslaviji se je prav tedaj razraščal klientelni komunizem brez trdne ideologije. Sam pa je verjel v humani socializem, predvsem pa v človeka in njegovo željo po dobrem.

Danes si Tigr lastita tako slovenska levica kot desnica …

Tigr je bil nadstrankarska rodoljubna organizacija: vsebovala je levičarje in katoličane, ki so se med seboj odlično razumeli, šlo jim je za narodnost. Moj oče je bil izrazit levičar, nekateri v vodstvu so bili izraziti katoličani – v resnici se med seboj o tem sploh niso pogovarjali, ni se jim zdelo pomembno … Imeli so svojo ideologijo: ideologijo zatiranega ljudstva. To jim je zadostovalo. Nekaj najbolj normalnega za takratnega slovenskega Primorca je bilo, da je bil levičar, ki je šel ob nedeljah tudi k maši ali pa je bil krščen. Nič nenavadnega ni bilo, da si katoličan, ampak levo usmerjen …

Mar ni še danes tako?

Gotovo za marsikoga je … Če se vrnem k vašemu vprašanju. Po osamosvojitvi Slovenije je Tigr končno dobil pravo mesto. Leta 1958 na razvpitem sestanku vodilnih slovenskih politikov, kjer je bil navzoč tudi Mitja Ribičič, so tigrovce utišali – zato ker je komunistično vodstvo hotelo vse zasluge zase. Dejstvo je, da so se tigrovci prvi uprli fašizmu. Ob izbruhu vojne so bili daleč najbolj množična organizirana formacija, pa jih niso sprejeli v vodstvo NOB, češ da so teroristi! Po današnjih zgodovinskih raziskavah jih je bilo dokazano kakih 5000, dejansko pa dosti več. Tigr je namreč bil tajna organizacija, v kateri še sosed ni vedel za soseda, ko pa so delovali v trojkah, ena ni vedela za drugo. Saj je imela vsaka primorska družina svojega tigrovca, ki je vestno opravljal svojo nalogo. To pa je bilo kulturno organiziranje slovenstva in narodno ozaveščanje v tedaj fašistični kraljevini Italiji. Tajni tečaji slovenščine, petja, gledališke dejavnosti, nošnja literature in učbenikov čez mejo, pomoč tistim, ki so bežali v Jugoslavijo, ker jih je oblast preganjala, organiziranje izobrazbe, ki jo je fašizem povsem uničil, socialno osveščanje ljudi, njihovo združevanje, celo organizacija izletov, pisanje člankov in brošur, razdeljevanje bolj ali manj ilegalnih listov, obveščanje čim širšega kroga ljudi o genocidnem zatiranju slovenstva. Zažgali so tudi nekaj šol, ki so bile simbol italijanskega potujčevanja, in pripravili sicer neizvedeni atentat na Mussolinija, kar opisujem v svoji drami, ki jo je v lanski sezoni postavilo na oder Slovensko stalno gledališče v Italiji, z naslovom Kobarid 38 ­– kronika atentata.

Naslov vaše najnovejše knjige je Nocoj bom ubil Chomskega. Zakaj Chomsky?

V času, ko sem obiskoval univerzo, ob koncu sedemdesetih, je bil Chomsky zame isto kot Che Guevara s puško. Revolucionarni jezikoslovec, ki je razumel, kako jezik določa našo socialno podobo in status. Kmalu je začel predavati po vsem svetu – proti globalizaciji … Zadnja leta niti ne, ampak prej so skrivali datume in lokacije njegovih predavanj, ker so mu velikokrat grozili s smrtjo. Jasno je povedal, da so ZDA po vojni organizirale ali odločilno podprle več deset državnih udarov ali direktnih krvavih napadov na državne demokracije – tako kot trenutno pripravljajo Sirijo naj napade Iran.

Knjigo sklenete optimistično: »Ideja je kot Feniks. Ptič ognjenih barv. Vselej, ko imamo vtis, da smo na dnu, znamo ljudje povleči od nekod svojo rezervo dobrote in srčnosti ... Saj veš, komu smo posvetili naš misijon. In ustanovili bomo nove in jih imenovali Che Guevara, Martin Luther King, Mahatma Gandi, Salvador Allende, Oskar Romero ... Sami lepi ljudje, ki so znali v najtemnejših časih človeštva dokazati, da človeškost še obstaja. In koliko lepih ljudi bo še dokazalo, da se še splača boriti za ta naš dobri stari svet ...«

Veliko več je dobrih ljudi kot slabih. Pri nas doma in sploh širše v Evropi človek težko pride do tega spoznanja, a če mnogo potuje, se perspektiva spremeni. Nedavno sem se vrnil s Kube in tam je tako, kot vam pripovedujem.

Kako in kdaj veste, da so ljudje dobri?

Ko pomagajo tistim v stiski. Ko se pod večer znajdeš v izgubljenem kraju z nahrbtnikom na ramenih in se z negotovo razgleduješ naokoli, pa te povsem neznani ljudje povabijo domov in te pogostijo. Veste, kolikokrat se mi je to zgodilo … In po žaru v očeh vem, da so srečni, ker so ti pomagali.

Je povprečnemu človeku ta čas težje živeti v Sloveniji ali Italiji?

Joj, težko vprašanje. Če pogledam obraze in se zazrem v oči, ki ne lažejo, bi rekel, da je stanje v Italiji dosti težje kot v Sloveniji. Najhujše je, če človek nima perspektive pred seboj. Po vojni niso imeli ničesar, verjeli pa so v boljše čase. Imeli so upanje. Zdaj tega v Italiji ni več. Z njim pa izginjajo solidarnost, prijateljstvo, nasmeh. Vseeno se mi zdi, da Slovenija še vedno ohranja določeno pristnost. Ne vem pa, koliko časa še …

V eni od vaših knjig ste zapisali, da si je življenje treba zaslužiti …

Rad imam pozitivno ničejanski pristop do življenja. Nekateri pravijo, da človek dobi dostojanstvo ob rojstvu. To že, a vseeno menim, da si ga je treba nato sproti zaslužiti z načinom življenja, dejanji. Zahodnjaki smo preveč razvajeni – kaj bi se zgodilo z nami, če bi se rodili v Somaliji ali Indiji? Spoznavanje ljudi, ki živijo v drugačnih socialnih in družbenih okoliščinah, vpliva na moje življenje … Vse to, kar popisujem v svoji zadnji knjigi, sem videl na lastne oči. Menim, da je življenje nekaj več. Verjeti moramo vanj, v človeka in njegov duhovni razvoj. Tega pa ne zahtevam od drugih. Moja želja je, da ostanem psihično in fizično zdrav. Samo tako bom lahko pošten in nekrivičen do drugih. Življenje je lepo, podaljšajmo si ga … Boris Pahor bo letos doživel sto let – rad bi jih doživel tako, kot jih je on. Moram napisati še toliko knjig, rad bi še kaj preplezal …

Katerega osemtisočaka?

Čo Oju. Saj že ime zveni zelo privlačno. Hočem verjeti v ta zven …