Žvižgači so muhe enodnevnice

Snowden dokazuje, da se Rusija v razmerju do ZDA vroče-hladno poigrava z igračami hladne vojne.
Objavljeno
19. julij 2013 19.28
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
V aferi Snowden se je izkazala stara resnica poštenih »žvižgačev«: pripada jim kvečjemu življenje muh enodnevnic. Bolj ali manj vsi vedo, da je res, kar so povedali, resnica je razgaljena, toda temu sledi še višja »resnica« – namreč ta, da se življenje praviloma v najkrajšem času spet vrne pod vodno gladino in se podredi tamkajšnjim zakonom ohranjanja vrst in da se šibkejši prilagodijo močnejšim.

Sramežljivi odzivi nemške vlade na ameriško prisluškovanje so postali razumljivejši, ko so mediji prinesli pomembno novico, da je nemška tajna služba za Prizmo vedela že vrsto let. Tudi na spletnem portalu EUobserver je te dni pisalo, kako so prav Američani pred dvema letoma opozorili predsednika evropskega sveta Hermana van Rompuya, da so hekerji sofisticirano vdrli v njegovo elektronsko pošto, za tem pa naj bi stala kitajska vlada.

Kot hiša iz skrilavca

Vse to nakazuje najprej, da se evropska politično-nacionalna geometrija oblikuje pod budnim ameriškim očesom (in interesom), drugič pa, da EU vendarle ni več predvsem kulturno-civilizacijska politična tvorba, temveč se tehtnica – ne modroslovno, temveč sebično – nekako že preveša v polje interesnosti posameznih nacionalnih držav. Nemčija, ki se je samodejno vzpostavila kot prva država EU, sočasno sebi v korist po eni strani ne priznava ameriške ekonomske doktrine širokega regionalnega razvoja in porabe, po drugi strani pa predpostavlja njeno obveščevalno budnost, nekakšen podaljšek povojnega patronata ZDA v obrambno-strateških zadevah. ZDA imajo s ponujenimi brezcarinskimi in prostotrgovinskimi sporazumi očitno že izdelano doktrino »drugega vala« globalizacije, imajo povsem jasno vizijo nacionalnega interesa, to hipotezo pa dokazuje njihova ekološko dokaj brezobzirna strategija energijske samooskrbe (pridelava nafte iz skrilavca). Enako kot Nemčija natančno vedo, kaj hočejo, toda njihova doktrina je utemeljena na razvoju, medtem ko Nemčija v evropskem kontekstu razvoj očitno pridržuje sebi in doktrino utemeljuje na za evropsko periferijo pogubnem varčevanju.

Poanta vsega dogajanja je, da EU očitno nima le krize skupne politične identitete, temveč ima tudi krizo vodenja in konceptov. Evropska komisija se z ogromnim birokratskim aparatom že bolj ukvarja z regulacijo življenja kakor z njegovim razvojem in v ospredje sili stara liberalna teza o potrebi po »tenki« državi, ki bo civilni družbi pustila dihati.

Pojmi so nenadoma povsem premešani: po eni strani se »stari kontinent« pravilno zavzema, da bi ohranil pridobitve socialne države, da bi se v pojmu javnega ohranile pridobitve javnega šolstva in zdravstva. Po drugi strani z nesorazmernimi varčevalnimi ukrepi in nekritičnim reševanjem zavoženih bank ruši natanko to, kar v primerjavi z državami »vulgarnega kapitalizma« želi ohraniti kot primerjalno prednost.

Tlakovano z dobrimi nameni

V vsem skupaj je mogoče vleči vzporednice s Slovenijo. Pomembno je videti, kako je razvoj dogodkov vedno potekal z alibijem utemeljenega razloga, nekako samodejno – v slogu ljudske modrosti, da je pot v pogubo tlakovana z dobrimi nameni. Država Slovenija se je sama sebi prikazovala kot najboljša in edina alternativa korumpirani in neučinkoviti Jugoslaviji. EU se je Sloveniji kazala kot logični naslednji korak v razvoju svoje samobitnosti, kot prihod »domov«, v sebi lastno kulturno okolje, ki bo povrh zagotovil pravni in ekonomski okvir za blaginjo. In nazaj: EU se je sama sebi kazala kot logična razširitev stare Evrope, kot spojitev vzhodnega in zahodnega dela razdeljenega rimskega cesarstva. EU se je sama sebi kazala kot otrok, ki je pobegnil iz ameriške sence, in danes ni naključje, da se Nemčija in Velika Britanija (kot ameriškemu podoben glas slabe vesti) gledata kot pes in mačka in je Nemčiji popolnoma vseeno, če Anglija izstopi iz EU.

Spet naprej: Slovenija v dvajsetih letih ni bila zmožna zagotoviti učinkovite države, ki bi se, kjer naj bi veljala svobodna gospodarska pobuda, prek vladavine prava otresla pajdaškega kapitalizma, in se ni otresla sistemske korupcije, kjer naj bi se varovalo javne interese zdravstva, sociale in šolstva. Gospodarska kriza ni povzročila, temveč le razgalila in za ne več vzdržno naredila to, kar je bilo prisotno ves čas. Mestoma so civilizacijske pridobitve postale same sebi namen in povsem zgrešile razloge za svoj obstoj. Zapletena hobotnica bančnih posojil po vsebini končno ni bila nič drugega kakor velika, Snowdnu nenaklonjena podmorska meduza, velika riba, tako rekoč zmaj, na katerem so jezdili jezdeci nacionalne apokalipse. EU naj bi bila objektiv in zagotovilo, da se bodo v njenih članicah, v Sloveniji, stvari postavljale z narobe na prav. In kaj se v EU dogaja? Balkanska komedija, prizor iz Sutjeske in Neretve, ko tifusarji nosijo ranjence, da bi se umaknili pred nemško ofenzivo!

Slovenski državljani to dramo doživljajo z mešanimi občutki zmedenosti, razočaranja, padlih iluzij in nezaupanja v prihodnost. V tem pač niso dosti na drugačnem kot mnogi državljani drugih držav EU. Mogoče so na slabšem le Hrvati, ki se tradicionalno na vlak zgodovine vkrcavajo, tik preden se vlak pokvari. Vseeno je nacionalna zgodovina vsakega naroda zanj najbolj merodajna in hkrati kar največja iluzija med skupinskimi iluzijami. Ideja samostojne nacionalne slovenske države, v kateri se bo v kontekstu zgodovine uresničilo vse dotlej neuresničeno, je brez dvoma iluzija stoletja. Triglavi zmaj, v tranziciji do skrajnosti povečana Jonova riba, ki je požrla lastne preroke, je zrasel pod Triglavom in v dobri dialektični maniri srednjeveških alkimistov se je prelevil v kačo, ki žre lastni rep, ta pa spet v zmaja, na katerem v vsem pomaziljenem svetohlinstvu ljubezni do Slovenije jezdi korumpirana duhovna, intelektualna, kulturna, gospodarska in politična elita.

Končno se je zbudila pravna država in osamosvojitveni simboli drug za drugim padajo pod obtožbami sodišč, na oltarju zgodovine so zažgali prihodnost otrok. Komu, katerega iluzije so se po Snowdnovem zgledu potopile nazaj pod morsko gladino, bi njihova obsodba lahko bila v uteho?

Jezdeci kitov

Pravzaprav pravična obsodba kriminalcev nikoli ne more škoditi. Vzbuja namreč občutek za to, kar je prav, in za to, kar je narobe. V časih, ko ena za drugo padajo iluzije in se krepi kolektivni ter osebni občutek, da se tako posamičnik kot država lahko zaneseta predvsem sama nase, je tak akt pravne države ustrezno dramilo.

Med miselnimi sladokusci kroži vprašanje, kdo je pravzaprav avtor reka Omnia mea mecum porto, vse, kar imam, nosim s seboj. Omenil bi naj ga Seneka in ga pripisal grškemu filozofu Stilponu; po drugi enačici naj bi ga prvi omenil Cicero in ga pripisal starim grškim zgodbam. V prenesenem pomenu je evropski državljan, oskopljen iluzij, prav na tem, da ga pripozna kot svojega. Lahko pa bi šli še dlje: kaj pa, če je Snowden povedal, da so imeli klasiki psihoanalize prav in da svet sveta in svet človeka bolj pripada področju nezavednega kakor tistemu, kar se dogaja na površju? To tako v Sloveniji kot v svetu dokazujejo vedno zgodovinsko enako ponavljajoči se politični vzorci. V ZDA se javljajo kot religija nenehnega razvoja in težnje po globalnem obvladovanju človeštva; v Nemčiji se javljajo kot v pedantno marljivost zavita speča ideja Herrenvolka; v Franciji se javljajo kot užaljena, a nemočna trmoglavost ostarelega poklicnega revolucionarja; v Britaniji kot piškozoba superiornost kolonialista, ki je ostal brez kolonij; in v Sloveniji – kot kolektivna deklica Pai iz legende o jezdecih kitov, kjer se moški več ne menijo za usodo plemena, zato tradicijo na koncu (bolj kakor ne neuspešno) rešujejo ženske.

Saj tudi Snowden dokazuje, da se Rusija v razmerju do ZDA vroče-hladno poigrava z igračami hladne vojne. Vse zaprošene evropske države so Evu Moralesu, predsedniku suverene države, zaprle zračni prostor le na namig, da se v letalu skriva Snowden. Ta – Delova dopisnica je to slikovno dokazala na precej inovativen način – je še vedno na moskovskem letališču, podobno kot Tom Hanks v Spielbergovem filmu Terminal na newyorškem letališču, kjer se je znašel brez veljavnih dokumentov, potem ko mu je zaradi osamosvojitvenih procesov razpadla domača država, Krakozija.

Snowden je danes simbol reka Omnia mea mecum porto, kajti dobesedno vse, kar ima, nosi s seboj. Drugega od prej bržkone ne bo imel nikoli več. Kako daleč od tega simbola jezdeca kitov, dramilca zmajev in preroka, ki ga je pojedla velika Jonova riba, je Slovenija? K razmisleku bo nemara pripomogla menda resnična anekdota iz filma Terminal, kjer je Tom Hanks v vlogi Viktorja Navorskega pravzaprav upodobil Edwarda Snowdna. Ime Viktorjeve države v filmu naj bi bilo že določeno – Slovenija. Menda je vzelo veliko diplomatske dejavnosti, da so Slovenijo zamenjali s Krakozijo. Argument naj bi bil, da je Slovenija napredna, razvita evropska država, ki je ni mogoče primerjati z eksotičnimi državami propadlega socializma. Spet smo v registru iluzij ...