Akademska nepoštenost: namesto kazni nagrade za odličnost, ki ni etična

Na vodstvenih funkcijah se lahko znanstveni opus napihuje kot balon.

Objavljeno
02. avgust 2015 18.02
FDV,študenti,predavanje ,Ljubljana Slovenija 09.10.2014
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Ljubljana – Prilaščanje dela in projektnih izsledkov znanstvenikov ni le neetično; je tudi ena od metod trpinčenja, ki ga vodstva posameznih institucij, zavodov in fakultet celo podpirajo. Raziskav, ki bi razkrile, kako pogosta je akademska nepoštenost, ni. So pa na nacionalnem inštitutu za javno zdravje nanjo naleteli med raziskavo o trpinčenju na delovnem mestu.

V njej so proučevali povezavo med oporekanjem in razkrivanjem v javno dobro oziroma žvižgaštvom ter konflikti in trpinčenjem na delovnem mestu. V desetih od triindvajsetih primerov so naleteli na prisvajanja rezultatov dela. »Vendar tega ne smemo posploševati, ker so bili naš vzorec samo oporečniki v znanosti,« pravi avtor prim. Dušan Nolimal z nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Tanka meja

Včasih je težko potegniti natančno ločnico med mentoriranjem in sodelovanjem. »V matematiki se izvirnost doktorskega dela med drugim dokazuje z objavo vsaj enega članka s področja disertacije v ustrezno recenzirani mednarodni reviji, pri čemer se upoštevajo tako samostojni članki kot tudi članki, napisani v soavtorstvu z mentorjem. Ko disertacija temelji na članku v soavtorstvu z mentorjem, je mentor seveda soavtor idej, na katerih temelji delo,« pojasnjuje izredna profesorica matematike dr. Karin Cvetko Vah, avtorica knjižice Opravičilo človeka.

A univerze so – tako kot druge hierarhične ustanove – idealni teren za zlorabe. »Poznam primer, ko je profesor v članku uporabil izsledke magistrskega dela, katerega mentor je bil, ne da bi navedel ime študenta, ki je bil dejanski avtor raziskave. Precej pogosti so tudi primeri, ko se profesorji (so)podpisujejo pod članke svojih asistentov, ko asistenti namesto njih predavajo ali sestavljajo, popravljajo in ocenjujejo izpite ter podobno.«

Bibliografski balonček

Vodje posameznih programskih skupin in laboratorijev denimo zahtevajo, da so napisani kot zadnji avtorji v vseh objavljenih znanstvenih člankih. Vrstni red je pomemben; največ štejeta prvo in zadnje mesto. Slednje, denimo, navedenemu daje mednarodno prepoznavnost. S tem krepi bibliografijo, tudi če je k raziskavi prispeval bore malo; denimo, da je zgolj pregledal članek, preden je ta šel v objavo, ali kot vodja laboratorija bil obveščen o poteku raziskave.

Ponavadi je na prvem mestu oseba, ki je raziskavo izvajala, na zadnjem pa tista, ki jo je vodila. A to mesto si pogosto prisvajajo vodje laboratorijev oziroma skupin, kar pomeni, da ostanejo bodisi vodje raziskav, ki so raziskavo zasnovali, jo usmerjali in dajali pobude zanje, bodisi njihovi dejanski avtorji v mednarodnem prostoru neopaženi, saj za enega zmanjka mesto med vodilnimi avtorji raziskave. Zato imajo lahko potem problem tudi pri habilitaciji, namesto njih pa si bibliografijo napihuje nekdo drug. S tem si izboljšuje možnosti za imenovanja na nove pomembne funkcije, pri nagradah za znanstveno odličnost in pri tekmovanjih za sredstva. Najbolj problematični so tisti, ki so z malo referencami prišli na vodstveno funkcijo; ko začnejo uveljavljati to pravilo, se njihov znanstveni opus napihuje kot balonček. »Nagrajuje se menedžerje, ne pa dejanskih znanstvenih prispevkov,« poudarja dr. Urša Opara Krašovec, višja znanstvena sodelavka na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko.

Častnega razsodišča še ni

Znanstvene objave so pomembne za pedagoge in raziskovalce, saj pripomorejo k izvolitvi v višji naziv. Ti pomenijo višjo plačo, razen v primerih, ko celo izredni profesorji ostajajo zaposleni na mestih asistentov z doktoratom. Pomenijo tudi boljše možnosti za vodenje programskih in projektnih skupin in s tem boljši položaj v tekmovanju za raziskovalna sredstva.

»Habilitacijski postopki na univerzah potekajo neodvisno od Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in skladno z avtonomijo univerz. Res je, da se univerze pri habilitacijah pri vrednotenju raziskovalnega dela naslanjajo na podatke iz sistema SICRIS, ki temeljijo na pravilnikih ARRS, vendar kriterije postavljajo same. Na ARRS zaznavamo potrebo po ustanovitvi častnega razsodišča v znanosti, kot predvideva resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji 2011–2020. Tega naj bi vzpostavila SAZU in pristojno ministrstvo,« pravi direktor agencije dr. József Györkös.

A častno razsodišče ne bo zadoščalo, če kršitvam ne bodo sledile sankcije. Treba je doseči, da se tisti, ki neetično ravnajo, ne bodo mogli več sklicevati na ustaljene prakse in da ne bodo mogli za svojo znanstveno odličnost, ki pa ni etična, prejeti na primer Zoisove nagrade.

Kršiteljem bi bilo treba začasno prepovedati tudi sodelovanje na razpisih za javna sredstva (podobno kot pri dopingu v športu). V primerih, kot je mariborski, ko je profesor za prisvojeno diplomo Darsu zaračunal 24 tisoč evrov, pa bi morala univerza od kršitelja zahtevati tudi vračilo sredstev z obrestmi vred.

Nesprejemljive ustaljene prakse

Kršitelji so se doslej sklicevali na ustaljene prakse. »Ampak to so nesprejemljive ustaljene prakse,« pravi Urša Opara Krašovec.

Kaj narediti? Med znanstveniki in pedagogi vlada velik strah. O umazanijah, ki so jim priča, ne želijo javno govoriti. Kršitve se bojijo naznaniti, saj so odvisni od svojih profesorjev in mentorjev. Mnogi so zaposleni za določen čas in tistim, ki so zaznamovani kot motnja, pogodb ne podaljšajo, ko se jim iztečejo. Gnila jabolka je treba odstraniti, da se ne bodo še drugi okužili. Kolegi ščitijo kolege. V mariborskem primeru je rektor goljufivega profesorja k odstopu pozval šele po hudem pritisku visokošolskega sindikata in javnosti. »Edini poti iz zlorab položaja in škandalov vodilnih slojev sta demokratizacija, to so splošne volitve rektorjev in dekanov, in omejitev akademskega podjetništva,« pravi sociolog dr. Gorazd Kovačič, predsednik Visokošolskega sindikata na Univerzi v Ljubljani.

Morda pa je po tem, ko so zgolj v enem akademskem letu izbruhnile številne afere, ki so razkrile nemoralno ravnanje, celo goljufije in kraje v visokošolskem svetu, vendarle nastopil čas, da v državi počistimo Avgijev hlev akademskih institucij. Da bi se to lahko zgodilo, bi moralo spregovoriti še veliko prič umazanega ravnanja. Vprašanje pa je, kdo, če sploh kdo, bo ukrepal.