Tiskane izdaje
Izidora, mama dveletne deklice Daše, je redna uporabnica enega izmed najbolj priljubljenih družabnih omrežij. Prek njega vsak dan komunicira s prijateljicami in objavlja fotografije iz svojega življenja, kot to počnejo tudi njene prijateljice. Lani poleti je bila z družino na dopustu na morju. Kopali so se na prečudoviti peščeni plaži. Daša je uživala. Brez kopalk, s klobučkom na glavi in nasmehom na obrazu je čofotala po vodi, izdelovala peščene potičke in kopala luknje v pesek. Izidora je bila nad njo tako navdušena, da je čutila, da mora narediti kopico fotografij in jih takoj deliti prek družabnega omrežja. In tudi je. Njene prijateljice so bile navdušene in so fotografije všečkale in komentirale. Vsakega všečka in komentarja se je razveselila.
Poletje je minilo, prav tako jesen in v deželo je prišla zima. Neko turobno zimsko soboto zjutraj je med objavami na novičarskem spletnem portalu zasledila povezavo na videonovico o tem, da je policija razbila kriminalno združbo, ki je razpečevala posnetke golih otrok. Z zanimanjem je poslušala kriminalista, ki je na novinarski konferenci razlagal podrobnosti akcije. Pokazali so tudi nekaj zabrisanih fotografij otrok, ki so jih našli na računalnikih storilcev. Nenadoma je Izidora z grozo v očeh na prikazani fotografiji prepoznala klobuček. Bila je ena izmed fotografij Daše, ki jih je poleti objavila na svojem profilu.
Zgodba je sicer izmišljena, a to še ne pomeni, da ni mogoča. Dejansko je preveč mater in očetov, ki nekritično in brez premisleka objavljajo fotografije svojih otrok na družabnih omrežjih, tudi fotografije golih majhnih otrok s plaže. Takšne fotografije spadajo zgolj v domači album ali na varno hranjeni zunanji disk ali zgoščenko. Družabna omrežja sicer bolj ali manj intenzivno odstranjujejo takšne fotografije in videoposnetke, vendar pri tem niso vedno popolnoma uspešna.
Ko fotografije in videoposnetke objavimo na internetu, nad njimi dejansko izgubimo nadzor. Z vidika uporabe so najbolj problematična družabna omrežja, ki nam dajejo navidezen občutek zasebnosti, ki pa ne velja, če nimamo pravilno nastavljene zasebnosti. Te nastavitve so lahko zapletene ter skrite in številni uporabniki ne znajo ustrezno poskrbeti za zasebnost. Če imamo med svojimi spletnimi prijatelji res samo takšne, ki jih poznamo, a imamo nastavljeno, da naše objave vidijo »prijatelji naših prijateljev« (nastavitev, ki jo ima npr. facebook), že nimamo več nadzora, kdo vse bo naše objave videl. Prijatelji imajo med prijatelji nam neznane ljudi. Lahko jamčijo zanje, da so to ljudje brez kakršnih koli slabih namenov? Kaj pa če imamo med prijatelji nekoga, ki zbira spletne prijatelje na družabnih omrežjih in nekritično doda vsakogar, ki mu pošlje prošnjo za prijateljstvo? Kaj pa družabna omrežja, kjer lahko kdor koli začne slediti objavam kogarkoli, ne da bi ta lahko na to vplival? Če pa ima nekdo popolnoma javni profil, na katerem ima vse objave javne, potem pa dejansko ni nobenega nadzora nad tem, kdo lahko te objave spremlja.
Otrokom z objavami njihovih fotografij jemljemo pravico do zasebnosti in do tega, da bi sami odločali o svojem digitalnem odtisu. Tako lahko otroku že v otroštvu zagrenimo najstniško življenje ali kasneje, ko bo npr. iskal službo.
Kritično ni le, da ne vemo, kdo vse vidi objave, temveč tudi, da nimamo pregleda nad tem, kako vse družabna omrežja posnetke in druge objave uporabljajo. Dejstvo je, da so ravno objave uporabnikov ključ do zaslužka in da jih neposredno ali posredno (kot obdelane podatke) prodajajo. Za nekaj všečkov in komentarjev, ki vplivajo zgolj na ego, so starši pripravljeni prodati svojo zasebnost in zasebnost svojih otrok. In koliko je to v denarju? V primeru facebooka je to v zadnji četrtini leta 2017 znašalo 7,11 evra. Toliko je namreč facebook zaslužil na posameznega uporabnika iz Evrope.
Nekritično objavljanje fotografij lastnih otrok kaže tudi na to, koliko jih v resnici spoštujemo. Starš, ki res spoštuje svojega otroka in želi otroku najboljše, ne bo objavljal in delil fotografij, ki bi otroku lahko kakor koli škodovale, pa naj gre to za gole ali smešne fotografije. Pravzaprav fotografij otrok sploh ne bo objavljal, da jim omogoči, da sami oblikujejo svoj digitalni odtis. Če pa starši čutijo potrebo po objavljanju fotografij ali videoposnetkov, pa naj se pred objavo vedno pogovorijo z otrokom in ga vprašajo, ali lahko objavijo. Če otrok noče objave, potem naj starši njegovo odločitev brezpogojno spoštujejo. Prav tako pa naj se vprašajo, kdo vse bo lahko objavo videl in kakšne so lahko posledice.
***
Marko Puschner, Točka ozaveščanja o varni rabi interneta in novih tehnologij Safe.si.
