Tiskane izdaje
Čeprav je slovenska družba od šestdesetih let bolj ali manj že prevzemala lastnosti potrošniške družbe, domače tržišče ni zmoglo zadovoljiti vseh želja kupcev. Med sredino petdesetih let in koncem sedemdesetih pomanjkanje, podobno tistemu v Vzhodni Evropi, ni bilo več rezultat otežene dobave, ampak so na splošno primanjkovali proizvodi, za katere ne bi mogli reči, da so bili v čem posebni, denimo meso, žarnice ali bojlerji. Poleg dobrin, ki so občasno primanjkovale, pa se v izložbah in na prodajnih policah nekatere vrste blaga sploh niso pojavile. To niso bili produkti, ki bi bili nujno potrebni, a so prav zaradi nedostopnosti pridobili simbolni pomen, saj so vsebovali »tisto nekaj«, kar jih je naredilo izjemno privlačne. A dobiti jih je bilo mogoče le na tujem.
Jugoslovansko tržišče v vsem času svojega obstoja tega primanjkljaja ni premagalo. Domača potrošna kultura se je tako oblikovala kot svojevrsten hibrid domače in tuje ponudbe. Čeprav Italija ni bila sanjski cilj zdomcev, je leta 1970 7,3 milijona jugoslovanskih potnikov prečkalo italijansko mejo, kar je bila polovica vseh izhodov iz države. Največ prehodov meje se je zgodilo zaradi nakupovanja. Z avtobusi, vlaki, avtomobili in celo ladjami so iz vseh delov Jugoslavije kupci odhajali večinoma v Trst. Mesto, ki je bilo dovolj italijansko, da ni postalo »naše«, geografsko pa dovolj blizu, da se je spremenilo v potrošniški raj za kupce, ki so v njem ostajali po nekaj ur ali kar ves dan.
Ponte Rosso, Darwil, Godina, San Giusto, Mercato Copert, Upim, Standa, Lavoratore in številne druge prodajalne so Trst spreminjale v »mesto obljub«. Po plastičnih dežnih plaščih in kavbojkah so ljudje kupovali čevlje in zlatnino, zavese, luči, elektroniko, otroško opremo, kozmetiko, praške in, seveda, kavo. V kratkem filmu Kaj je železna zavesa? scenarista Vladimirja Kocha iz leta 1961, hranjenem pri Slovenskem filmskem arhivu pri ARS, ki prikazuje vrvež na mejnem prehodu v Rožni Dolini, hudomušno pripomnijo, da je »tihotapljenje posebne vrste zabava, saj je eno pretihotapljeno jajce vredno več kot ena kokoška.«
Številni zavojčki, ki so po legalnih ali nelegalnih poteh prihajali iz Trsta in nemalokrat omogočili boljši prehranski spekter ljudem, živečim v novi jugoslovanski državi, so začeli razširjati tudi vest o »punčkah v bogatih oblekah, ki so spale v poslikanih kartonastih škatlah«, kot o njih napiše Darinka Kozinc. Pojav punčk v razkošnih najlonskih, čipkastih oblekicah in s presenetljivimi detajli, kot so odstranljivi čeveljci in spodnjice, se je v naših krajih razmahnil v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Lutke, ki so bile sprva še večinoma iz papier mâchéja ali njemu podobne mase, pozneje pa že iz plastike, so bile oblikovane in oblečene v slogu baročnih princesk. Te so po letu 1945 začeli izdelovati za množično potrošnjo po vzoru starejših francoskih celuloidnih lutk ali sodobnih ameriških lutk iz trde plastike.
Deček z bambolo, Koper, 1958. Foto: Edi Šelhaus
Italijansko ime za lutke se je preneslo ne le v obmejni pas, ampak po vsej Sloveniji, nekatere pa so zašle tudi v druge jugoslovanske republike. Značilna bambola je bila tako velika od 50 do 60 centimetrov, s premikajočimi se rokami in nogami, zapirajočimi se steklenimi očmi, boljše pa so bile opremljene z mehanizmom s posnetim jokom in glasom »mama«. Kako torej čudovite punčke ne bi pritegnile oči majhnih deklic, saj se jim niso mogle upreti niti starejše ženske in gospe, ki so jih podarjale druga drugi. Posadile so jih na zakonsko posteljo s široko razprostrtim krilom, obšitim s tilom, umetelno pričesko in naprej iztegnjenimi mavčnimi rokami.
Punčka je kmalu postala element ljudske kulture, saj je kičasta gospodična z nalakiranimi nohti v dom prinašala gosposkost in pri priložnostnih (tako mlajših kot starejših) obiskovalkah vzbujala vzdihe občudovanja. »Kako lepa je bila ta moja bambola! Tako lepa je bila, da se nikoli nisem upala igrati z njo. Skrbno sem jo ves čas čuvala v pisani škatli in si jo le kdaj pa kdaj ogledovala,« se spominja A. M., ki je svojo podarila našemu muzeju.
Kot osrednji predmet potrošniške kulture in nakupovanja v Trstu v okviru prikaza modernizacije vsakdanjega življenja v socialistični Jugoslaviji si je bambolo mogoče ogledati v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki v svojih prostorih gosti razstavo Nikoli jim ni bilo bolje? Muzeja zgodovine Jugoslavije (Muzeja istorije Jugoslavije) iz Beograda.
Katarina Jurjavčič je višja kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
