Boni za nakup bencina in dizla

Varčevalni ukrep, ki je vzpodbudil iznajdljivost jugoslovanskih državljanov v obdobju gospodarske krize sredi osemdesetih let.
Objavljeno
27. oktober 2015 12.39
Nataša Strlič
Nataša Strlič

Marca 2013 je neznana oseba na muzejski recepciji pustila darilo, kupček bonov za nakup bencina in dizelskega goriva, bolj znanih kot bencinski boni, iz let 1983 in 1984. Želja po več podatkih o na prvi pogled ne preveč zanimivem gradivu pa je spodbudila nastanek naslednjega zapisa.

Počasno a neizogibno slovo jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita je že potekalo v senci gospodarske krize. Občasno pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin in celo deviz za nakup video kaset s prikazom podob žalovanja za maja 1980 umrlim predsednikom je bilo le uvod v obdobje tesnejšega zategovanja pasu.

Jugoslovanske oblasti so razmere reševale tudi s povečanim zadolževanjem v tujini in sprejemanjem začasnih varčevalnih ukrepov. Problem pomanjkanje goriva so že leta 1979 hotele odpraviti z omejitvijo vožnje po sistemu par-nepar, po katerem so ob določenih dneh lahko vozili le osebni avtomobili s parno oziroma neparno številko na koncu registrske tablice. Oktobra 1982 je zvezni izvršni svet (tedanja vlada) uvedel bone za nakup bencina in dizelskega goriva za zasebno uporabo.

V naslednjih dveh letih so bili do njih, z nekaterimi spremembami in dopolnitvami, upravičeni lastniki različnih tipov vozil in strojev. Osebnim vozilom je pripadalo 40 litrov goriva na mesec , prejeli so jih tudi lastniki manjših kmetijskih strojev ter gradbenih strojev, od buldožerjev do mešalcev. Največ, po 500 litrov, je pripadlo lastnikom motornih cestnih vozil z nosilnostjo nad 7 ton in avtobusov, ki so opravljali javni prevoz v cestnem prometu, najmanj pa lastnikom škropilnic in motornih žag, s po petimi litri goriva na mesec.

Večja količina bonov je pripadala »terenskim delavcem«, zdravnikom, veterinarjem, inšpektorjem z lastnim vozilom, pa tudi verskim skupnostim in duhovnikom, ki so vozila uporabljali za izvajanje verskih obredov, ter invalidom. Prejeli so jih še lastniki traktorjev in novih motornih vozil, registriranih čolnov in ladij, taksisti, čebelarji, lastniki koles z motorjem, ...

Poskrbljeno je bilo tudi za tujce in zdomce, ki so se po Jugoslaviji vozili s pomočjo turističnih in komercialnih bonov, ki jih je izdajala Avto-moto zveza Jugoslavije.

Dve vrsti bonov, za motorni bencin in dizelsko gorivo, sta bili natisnjeni na filigranskem papirju z vodnim znakom SFRJ v tiskarni v beograjskem Topčideru. Izdani so bili v vrednosti 5, 10, 20 in 50 litrov goriva, v velikosti 11,8 x 4,6 centimetra. Razlikovali so se po barvi in napisu - bencin ali diesel. Na levi strani je bila pod motivom jugoslovanskega grba serijska številka v rdeči barvi. Na desni strani je bilo na tonski podlagi besedilo v štirih različnih jezikih in dveh pisavah, latinici in cirilici.

Vsako trimesečje so jih delili na vnaprej določenih mestih, večinoma na sedežih Krajevnih skupnosti, in ob točno določenih urah.

Varčevanje z gorivom je vplivalo na različne nivoje in področja jugoslovanskega vsakdana. V beograjski Zvezni skupščini so tako od 15 razpoložljivih mercedesov uporabljali le štiri, varčno se je obnašala celo Jugoslovanska ljudska armada. Do slovenskih smučišč se je posledično pripeljalo manj smučarjev, vprašljivo je bilo delovanje teptalnih naprav. S »predkriznih« 9000 je prodaja krofov na Trojanah padla na 5000 na dan. Nepridipravi so se preusmerili na kraje bencina iz avtomobilskih rezervoarjev, »nove« lastnike so na podoben način dobili tudi nekateri boni za gorivo.

Z namenom pridobiti čim večje število bonov so državljani kupovali skoraj odslužene traktorje, dodatna osebna vozila, bliskovito je porasla prodaja žag, škropilnic in kosilnic.

Prvega januarja 1985 so boni za gorivo postali del zgodovine. Ostale pa so zgodbe o neverjetni ljudski iznajdljivosti in nikoli uporabljeni primerki, ki jih danes hranimo v depoju našega muzeja.

***

Nataša Strlič je višja kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.