Dnevnik Albina Mlakarja

Zapiski s poti slovenskega vojaka skozi prvo svetovno vojno.
Objavljeno
26. november 2014 09.57
Boštjan Lužnik
Boštjan Lužnik

Kobariški muzej v stalni razstavi v Sobi zaledja hrani sedem rokopisnih zvezkov dnevnika Albina Mlakarja, vojaka iz prve svetovne vojne. Albin Mlakar je bil eden izmed številnih slovenskih fantov, ki so morali v prvo svetovno vojno. V vojsko je bil vpoklican kmalu po začetku vojne, 1. avgusta 1914, saj je 22. februarja istega leta dopolnil 21 let, kar je pomenilo, da je bil po takrat veljavnih zakonih dolžan odslužiti triletni vojaški rok. Na naborni vojaški komisiji v Trstu so ga določili za tehnično službo, h kateri so šteli tudi artilerijo.

Mobilizacijo in zbor v Trstu, premestitev prek Sežane v Ljubljano, Gradec in Dunaj je Albin Mlakar opisal v delu Zgodbe topničarja neke baterije v svetovni vojni 1914−1918, v katero je prepisal in predelal svoj dnevnik. Izvirnik dnevnika se začne s 15. septembrom 1915, ko je baterija, v sestavi katere je bil edini Slovenec, zapustila Dunaj in se odpravila v Gorico.

Mlakar je svoj dnevnik pisal od tega dne do 7. novembra 1918, gre pa za enega vsebinsko bogatejših dnevnikov slovenskih vojakov iz časa prve svetovne vojne. Dnevnik krasi bogat jezik z daljšimi opisi posameznih dogodkov, ki so se mu zgodili. Iz besedila je razvidno, da je poskušal biti avtor kar se da dosleden pri zapisovanju dogodkov. V njem opisuje vsakdanje življenje na fronti, svoja razmišljanja o vojni, veri in slovenskem narodu, svoje občutke, stiske in dvome. Razbrati je veliko željo po vrnitvi domov, po srečanju s svojimi najdražjimi, zlasti ko se je med premiki po bojiščih približal svojemu domačemu kraju. Takrat je bila želja po obisku groba pred kratkim umrlega očeta in srečanju z domačimi največja. Svoja občutenja je izrazil tudi skozi nekaj pesmic, ki jih je izpustil pri predelavi v Zgodbe topničarja. V zadnjem je poleg tega omilil poimenovanje nasprotnikov iz »polentarjev« in »Lahov« v Italijane.

                                                                             Foto Arhiv Kobariškega muzeja

 

Prvo svetovno vojno je končal kot 25-letni fant, ki je šel skozi pekel bojišč ob Soči, v Galiciji, na Krasu in Tirolskem. V primerjavi z marsikaterim drugim slovenskim vojakom iz prve svetovne vojne se je relativno hitro vrnil domov v Divačo, saj je zadnje dni vojne preživel v njeni bližini. Sodeloval je pri razorožitvi avstro-ogrske vojske kot del »narodne obrambe« novopriznane države Jugoslavije.

Dnevnik je končal le s suhoparnim opisom dogodkov dne 7. novembra 1918, zaključek pa je doživel v predelavi Zgodbe topničarja. Tam razočaran ugotavlja, da so se Italijani ugnezdili na njihovi zemlji in da so sanje o svobodni Jugoslaviji le grenko razočaranje. Od štirih bratov iz družine Mlakarjevih se iz vojne ni vrnil Ernest. Represija italijanskih oblasti in želja po življenju v Jugoslaviji sta Albina Mlakarja gnali, da je, predstavljajoč se za prijateljevega sina, emigriral v Jugoslavijo. Umrl je 17. julija 1986 v Ljubljani.

***

Boštjan Lužnik je kustos v Kobariškem muzeju.

Ena izmed temeljnih izpovedi Kobariškega muzeja je trpljenje vojakov v vojni, čemur se posveča že od samega nastanka. Kot vsako leto smo tudi letos oktobra pripravili novo začasno razstavo. Letošnja z naslovom Take vojne si nismo predstavljali, je posvečena pogledu na vojno skozi oči vojakov. V muzejskih prostorih bo na ogled do oktobra 2015.