Kabinet čudes: Elanove smuči jugoslovanske ljudske armade

Elan je bil v socialistični Jugoslaviji ena najprepoznavnejših blagovnih znamk. Ne samo po zaslugi serijskega zmagovalca, švedskega alpskega smučarja Ingemarja Stenmarka, v osemdesetih letih 20. stoletja so tudi slovenski smučarke in smučarji na Elanovih smučeh RC povzročali evforijo nogometnih razsežnosti. S smučmi begunjske tovarne je prvo jugoslovansko medaljo na XIV. zimskih OI v Sarajevu osvojil smučar Jure Franko.

Zgodba o nastanku Elana sega v zimo leta 1944, ko so na Cerkljanskem oživili idejo o delovanju partizanske smučarske čete. Zaradi pomanjkanja opreme so izdali povelje za ustanovitev partizanske delavnice »Elan« v Cerknem, njen vodja je postal Rudi Finžgar. S pomočjo ducata delavcev različnih profilov so iz jesenovega lesa izdelali od 90 do sto smuči, tako imenovanih partizank, dolgih 170 in širokih devet centimetrov.

Finžgar, tudi izučen mizar, je bil po vojni gonilna sila 24. septembra 1945 ustanovljene Zadruge za izdelavo športnega orodja Elan v Begunjah na Gorenjskem. Poleg različnih vrst smuči so izdelovali še številne produkte, od čolnov do boksarskih rokavic, krajši čas tudi loparje za tenis in badminton. Elanovo je bilo tudi telovadno orodje, na katerem je na svetovnem prvenstvu v gimnastiki v Ljubljani Miro Cerar st. postal svetovni prvak na konju z ročaji.

Medtem ko so športniki z Elanovimi smučmi že osvajali prve olimpijske medalje, so planinske enote Jugoslovanske ljudske armade (JLA) uporabljale zastarelo in že nevarno opremo − sprva stare nemške vojaške smuči, ki so jih pozneje zamenjali z lesenimi Lesnega industrijskega podjetja iz Delnic na Hrvaškem (opis modernizacije vojaške smučarske opreme je nastal na podlagi zapisa in pričevanja Aleša Gučka, arhitekta in učitelja smučanja).

Za učenje je bil od konca leta 1969 v uporabi vojaški smučarski priročnik Braca Sinka Smučanje v JNA. Hrani Aleš Guček.

Vojaška smučarska oprema je bila v začetku sedemdesetih let zastarela in šele z veliko vloženega truda majorja Petra Djordjevića - Lala, odgovornega za šport v ljubljanskem vojaškem okrožju, so prišle prve spremembe. Med letoma 1972 in 1974 so tudi slovenski civilni smučarski poznavalci prepričali vrhove JLA, da prisluhne njegovi ideji o moderniziranju opreme. Stare vezi s čeljustmi in napenjalcem kandahar ter lesene smuči, ki so se pogosto lomile, so leta 1974 nadomestili z novimi. Gorske enote JLA so začele uporabljati smučarsko opremo slovenskih proizvajalcev, begunjskega Elana in mariborskega Nikroma.

Prvi je za vojake predvidel v praksi že uveljavljene lepljene smuči, izdelane iz kombinacije aluminijastih laminatov in lesene sredice. Drsna ploskev je bila iz plastične snovi, robnik iz enega kosa. Za zaščito drsne ploskve je bil v zadnji konec smučke vgrajen aluminijast ščitnik. Smučko bele barve z rdečim napisom JNA (Jugoslovenska narodna armija) in s peterokrako zvezdo so izdelovali v dolžinah 170 in 180 centimetrov. V krivini smuči je bila nad napisom ELAN manjša luknja, skozi katero so vojaki napeljali vrvno zanko (vajeti), jo zavezali okoli pasu in smuči, kjer je bilo to mogoče, vlekli za seboj.

Elanove smuči JLA. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Mariborski Nikrom je priskrbel izboljšane varnostne vezi kandahar Antigips, ki jih je dr. France Avčin patentiral že leta 1963. Na varnostni glavi je civilni napis TSM zamenjal zlat napis JNA. Izboljšana (podložna) ploščica pod podplatom čevlja je bila izdelana v ravenski železarni, ki je tak tip pločevine sicer uporabljala za izdelavo tankov. Novost so bile tudi Elanove aluminijaste palice, ki so zamenjale prejšnje leskove, ter novi smučarski čevlji.

Elanove vojaške smuči so bile v uporabi do razpada skupne države leta 1991.

***

Nataša Strlič je višja kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.