Tiskane izdaje
Čeprav je za sredozemske rastline značilna zimzelenost, med njimi najdemo tudi listopadne predstavnike. Eden izmed njih je granatno jabolko (Punica granatum), ki spada v povsem svojo družino granatnih jabolk (Punicaceae). Gre za grm, le izjemoma tudi za manjše drevo višine od štiri do osem metrov, ki ima lahko tudi trnate poganjke. Je zelo dolgoživa rastlina.
Rdečkasta skorja, ki kasneje posivi, se lušči v nitastih trakovih. Listi so nasprotni na zelo kratkih pecljih. Popki so prav tako nasprotni, majhni, temnorjavi in na vrhu se poganjek konča s šilasto konico. Cvetovi se razvijejo ob koncu pomladi ali na začetku poletja. So zvezdasti s čašnimi in venčnimi listi (5−8). Cvetovi so oblikovani zvonasto in imajo mnogo prašnikov. Plodnica je podrasla in večpredalasta. Čudoviti oranžno rdeči cvetovi se nahajajo po trije skupaj na končnih poganjkih in tudi v notranjosti grma.
Granatno jabolko oprašujejo insekti. Navzkrižna oprašitev ni nujno potrebna, ampak je vrsta tudi samooprašna. Razlika je le ta, da je oploditev uspešnejša pri navzkrižni oprašitvi (70-odstotna uspešnost) kot pri samooprašitvi (okoli 40-odstotna).
Plodovi granatnega jabolka so sicer nekoliko podobni šipku, le da so velikosti jabolka. Imajo kožnat ovoj, ki je znotraj pregrajen z tankimi belimi pregradami, v katerih se nahajajo številna semena. Le-ta so velikosti koruze in so ovita v sočen, kiselkast ovoj. Od cveta do dozoritve je potrebno kar nekaj mesecev in plodovi dozorijo šele pozno jeseni.
Zrel in razpočen plod granatnega jabolka. Foto: Blanka Ravnjak
V Dalmaciji granatnemu jabolku prav zaradi podobnosti plodu šipka rečejo kar šipak. Plodovi so užitni in imajo veliko različnih hranilnih snovi in vitamina C. Iz njih ponekod iztiskajo sok. Ko so plodovi močno zreli, se razpočijo kot granata in na plan pokukajo semena, obdana s škrlatnim osemenjem.
Vsi deli rastlin vsebujejo tanine, ki so jih uporabljali za strojenje usnja, iz cvetov pa so pridobivali rdeče barvilo. Plodovi so precej trajni in jih lahko skladiščimo podobno kot jabolka. Prav zaradi tega so lahko lep dekorativni dodatek. Dobro dozoreli se dajo celo posušiti in tako ostanejo trajni.
Kartažansko jabolko
Granatno jabolko menda izvira iz Irana, njegov areal menda sega celo do Himalaje in severne Indije. A že zelo dolgo je prisotno v Sredozemlju, kamor se je po domnevah razširilo že nekaj tisočletij pred našim štetjem. V Egiptu in Palestini podatki o tej rastlini segajo v čas 4000 let pred našim štetjem. Samo ime rastline izvira iz latinskega imena za Kartažane, zato so ga stari pisci imenovali tudi kartažansko jabolko.
Kultura njegove gojitve se je razširila do Kitajske, v Afriko, Španci pa so ga v 18. stoletju zanesli tudi v Kalifornijo. Tam se je nato uspešno razširilo v vsa okolja s sredozemskim podnebjem. Kljub temu da je to vrsta, ki v tropih naravno ne raste, pa dobro uspeva tudi v nekaterih tropskih predelih. V toplejšem podnebju se pridelek poveča. S pomočjo človeka so nato nastale številne sorte, ki so bile selekcionirane v produkcijo velikih plodov. Prav tako pa niso zanemarili žlahtnenja v korist lepih cvetov. Tako obstajajo različne polnocvetne sorte z različnimi barvnimi odtenki: od rdeče oranžnih, škrlatnih in pisanih do belih.
Cvet granatnega jabolka. Foto: Blanka Ravnjak
Že stare civilizacije so uporabljale plodove granatnega jabolka. Bili so hrana in vir tekočine za potujoče karavane, ki so potovale skozi puščave. Enako so poznali tudi njegove različne zdravilne učinke. To je opisano v egipčanski mitologiji in upodobljeno v njihovi umetnosti. Tudi v Stari zavezi je kar nekajkrat omenjeno. Imelo je pomembno simbolno vlogo. Predstavljalo je blaginjo obljubljene dežele, zato so ga izvezli v Aronova duhovniška oblačila: »Na robu oblačila pa naredi granatna jabolka iz višnjevega in rdečega škrlata in karmezina, okrog in okrog po njegovem robu ...« (Exodus 28,33). Cenili so tudi njegovo lepoto: »Tvoja lica za tvojo tančico so kakor granatna jabolka.« (Vp 4,3). Starim Grkom je pomenilo simbol rodovitnosti.
Granatno jabolko zahteva pusto, že kar ilovnato zemljo. Raje ima apnenčasto kot kislo podlago in z dodatki organskih gnojil. Poleti potrebuje sonce in vodo. Pozimi pa je lahko v precej temnem in hladnem prostoru. Imeti mora le rahlo vlažno zemljo, a ne preveč, ker sicer lahko zgnije. Prav zaradi tega potrebuje dobro drenažo. Če v prezimovališču še ne začne odganjati, ga lahko postavimo na plan. Drugače pa ga moramo vsaj nekaj dni senčiti, da ga sončni žarki ne poškodujejo.
Grmič granatnega jabolka. Foto: Blanka Ravnjak
Čeprav gre za večje grme, obstajajo tudi povsem majhne varietete (P. granatum var. nana), ki jih lahko gojimo v običajnih lončkih. Takšno granatno jabolko ima torej lahko prav vsak, ki si ga zaželi, na svoji okenski polici. Grmiči granatnega jabolka so zelo trdoživi. Drevesno obliko večinoma dosežemo z rezanjem poganjkov pri mladi rastlini. Tudi kasneje lahko režemo mlade veje in s tem oblikujemo gostejšo krošnjo. A takšna rastlina zacveti šele po nekaj letih, saj cveti samo na mladih poganjkih.
Tako je grm, ki čez zimo res nič ne obeta, v drugih delih leta povsem drugačen. Ne le cvetoč, tudi plodeč in z jesensko rumenino listja, ima v vsakem letnem času povsem drug čar. V prihajajočih pomladnih in poletnih dneh lahko bleščeče granatno jabolko občudujete tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani.
***
Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
