Tiskane izdaje
Da pa s podobami železnice sežejo na področje umetnosti, je prihranjeno le tistim, ki so sami kos umetnika, ki imajo v sebi umetniško iskrico. Število razpoložljivih slik s takšnimi kvalitetami se zelo skrči, če se moramo omejiti na dejavnost Železniškega muzeja, torej na fotografije muzejskega vlaka. Pa vendar je nastalo v preteklih letih kar nekaj upodobitev, ki segajo na polje umetnosti.
Pisec teh vrstic meni, da je prav, da na te posebne dosežke opozori. Pri tem mu je še posebej ljubo, da je med občutljivimi ljudmi z odprto dušo tudi mlad fant, komaj tridesetletni Jeseničan Niko Dolžan. Večina izbranih fotografij je nastala v zadnjih letih, ko je bil še mlajši, pa vendar je bil sposoben občutiti in ponotranjiti posebno železniško vzdušje v posebnih okoliščinah. Pri tem je treba upoštevati, da je za takšne fotografije treba žrtvovati marsikatero noč pa tudi strošek za gorivo, na pot pa se je smiselno podati le ob poprejšnji pripravi. To ni mogoče brez poznavanja proge z okolico in posebnih pojavnih lastnosti parnih lokomotiv.
Niko je posnel nekaj fotografij, ki bi jih prav lahko uvrstili v Podobe iz sanj, če bi le Cankar pisal tudi o železnici.
Mogočna lokomotiva, ki se nam v mraku dremavo, a ne brez grožnje približuje, nam vzbuja vso tisto sladko grozo, ki smo jo otroci doživljali ob pogledu na te mogočne in strašne stroje, ki smo jih hkrati ljubili in se jih bali.
Fotografijo, ki jo je Niko posnel v Divači, najbolje pospremijo verzi Otona Župančiča iz pesmi Z vlakom:
»Pošastno sopihajoč kot demon vlak gre skozi noč ...«
Divača. Foto: Niko Dolžan
Oba, most in lokomotiva, sta se umaknila v zgodovino. Most so ob rekonstrukciji postaje Divača podrli in nadomestili z večjim, železobetonskim, muzejski lokomotivi 06-018 pa so potekla vsa dovoljenja in zdaj čaka na veliko, revizijsko popravilo. Zaradi zelo velikih stroškov ni verjetno, da bo kmalu spet oživela.
Ko se staro umika novemu in je že odpisano, odveč, se ne moremo upreti otožnosti, zavedajoč se, da ta neusmiljeni zakon velja za vsa, živa in neživa bitja. Čutimo, da ne bi bilo prav, če bi staro brez sledu izginilo v pozabo, saj si je zaslužilo hvaležnost in spoštovanje za vse, kar je na vrhuncu svojih moči dobrega storilo. Niko je s takšno ambicijo zajel pogled iz stare, že mrtve kretniške postojanke na muzejsko parno lokomotivo, ki sicer še živi, a le zato, ker smo jo obudili iz klinične smrti in ji vdihnili nov, omejen odmerek življenja.
Pivka. Foto Niko Dolžan
Ob vživljanju v to sliko v piscu tehle vrstic nehote zazveni Valse triste (Otožni valček) Jeana Sibeliusa, valček, ki spremlja predsmrtne blodnje bolne starke.
Niko je seveda veliko premlad, da bi ga popolnoma prevzela takšna temačna občutja – veliko več je napravil lepih, živahnih, barvitih slik. Kdaj pa kdaj pa ga vendarle prevzame skrivnostno, demonično vzdušje, ki spremlja parne lokomotive. Tako je zajel peklensko atmosfero, pravcati inferno, ki se lahko zgodi kurjaču, kadar proti jutru zbuja lokomotivo v življenje.
Jesenice. Foto: Niko Dolžan
Naj spomnimo, da je takšno ozračje treba znati pričakovati, da je torej treba imeti ustrezne izkušnje, poznavanje. Za to, da bi ga morebiti lahko zabeležili, pa je treba žrtvovati noč.
Poleg Nika so se ponudile za objavo fotografije dveh Angležev, očeta Davida in sina Bena Collierja, ki sta vrhunska fotografa, specializirana na upodabljanje železnic. Slovenija se jima je tako prikupila, da si je Dave kupil hišico nad postajo Bled Jezero, kjer preživlja večino časa, kadar ni doma. Dave je sicer profesionalni fotograf tehniške kulturne dediščine. Zvesto spremlja naše muzejske vlake in ceni naše napore, tako da nam je dal že marsikatero fotografijo (brezplačno!) na voljo, v specializiranih britanskih revijah pa priobčuje članke o nas.
Collier mlajši je pokazal izjemen smisel za oblikovanje fotografskega tihožitja. Na njegovi spodnji sliki se dremavi traktor pod starim senikom nič ne meni za življenje, ki se dogaja nekje v ozadju, ko popoldansko poletno tišino zmoti naš muzejski vlak. Takšna slika ne more nastati po naključju – treba se je pripraviti, proučiti vozni red muzejskega vlaka in pregledati okolico njegove trase, kar zahteva še posebno na Bohinjski progi več dni izvidniških popotovanj.
Lepence. Foto: Ben Collier
V sliki s Štanjela, oblikovani po enakih kriterijih, pa je Ben prekosil samega sebe. Ne samo da je zajel popolno poletno tihožitje, uspelo mu je, da je vklopil celo tiste prvine dobre slike, ki se jih
Štanjel. Foto: Ben Collier
učimo na fotografskih tečajih: diagonale, perspektivo, arhitekturne poudarke, kontrapunkt in vertikalni ter horizontalni zlati rez. Ta posebna točka se nahaja točno na stiku stavbe in ograje, onkraj katere je v daljavi videti kompozicijsko nasprotje, »moteči nemir« – našo parno lokomotivo.
Oče David Collier je izjemno izkušen v različnih žanrih fotografije – njegova parna lokomotiva se na spodnji dramatični sliki ne ozira na minulo trpljenje, temveč zaverovana v svojo pot brezbrižno hiti v smeri, ki ji jo kažejo tirnice. Spominja na parnik v Menartovi pesmi Odiseja: »Mnogo je že bilo, mnogo bo še prešlo ...«
Moste. Foto: Dave Collier
Dave pa se rad poigra tudi z varljivimi ukanami perspektive – tako je na naslednji sliki prikazal našo največjo lokomotivo 06-018, 160-tonsko pošast, malone kot gozdno miško, ki se previdno smuka po svojih stezicah
Štanjel. Foto: Dave Collier
Seveda je pisca tehle vrstic zanimalo, kako mu uspejo takšne fotografije, in odgovor je bil pravzaprav preprost: vnaprejšnji temeljit študij pokrajine in proge, uporaba modernih tehnologij – navadnih in elektronskih zemljevidov ter GPS podatkov – in dobra fizična kondicija. V svoji skromnosti ni omenil, da so v prvi vrsti potrebne izkušnje. Dave je nadvse krepak možak v poznih šestdesetih letih, z dolgim korakom. Za dobro fotografijo se ne ustraši niti plezanja. Pisec tehle vrstic mu je komaj lahko sledil, ko sta nekoč v Angliji zalezovala tamkajšnje muzejske vlake.
Včasih pa se mu posreči celo slika, ki ima skorajda religiozne razsežnosti. Sončni žarek, ki prodre skozi mrak in kot božja milost obsije popotnika, še najbolj spominja na Doréjeve biblijske ilustracije, samo da je Doré upodabljal iz svoje domišljije, Dave pa je ujel resnični dogodek.
Prešnica. Foto: Dave Collier
Naj za zaključek napravimo izjemo in priobčimo sliko, ki jo je Dave posnel v Veliki Britaniji, saj takšnega motiva v Sloveniji ni mogoče dobiti pred objektiv. Ta čista lepota morda najbolje ilustrira fotografov domet.
Lamberton cliffs. Foto: Dave Collier
Lahko torej sklenemo z ugotovitvijo, da marsikatera železniška fotografija meji na umetnost, nekatere med njimi pa brez dvoma to mejo prekoračijo.
***
Mladen Bogić je ravnatelj Železniškega muzeja Slovenskih železnic.
