Tiskane izdaje
V krožni dvorani Ksevta, ki kakor dominantna os zgradbe združuje na moč raznovrstne dejavnosti, še danes obstajajo majceni artefakti minulih razstav, ki jih opazi le pozorno oko. Le redko zaidejo v besedilo vodnikov po razstavah. Včasih zato, ker bi obiskovalce odpeljali predaleč stran od rdeče niti trenutnega razstavnega sklopa, včasih jih prekriva scenografija različnih dogodkov − vitanjskih, vesoljskih ali kar obojih naenkrat. Tu in tam jih kdo celo uporabi in jim s svojo zamislijo doda novo funkcionalnost, kot je to npr. storila arhitekturna šola AA Visiting School - Slovenia v enem svojih raziskovalnih projektov leta 2015.
Na tleh pod velikim okroglim strešnim oknom, ki z vrha razliva sončno svetlobo skorajda po celotnem osrednjem delu stavbe, najdemo sedem majhnih izrezov v lesenem podu, v njih pa sedem navojev za vijake. Prav tukaj je 6. septembra 2012, na večer odprtja Ksevta, nastopil zbor devetih pevcev: pnevmatični kovinski skelet umetnine se je z vijaki usidral v te navoje, pevci pa so se dali objeti ročicam hidravličnih dvigalk, ki so njihovim telesom »vklenjenih Prometejev« omogočale navpičen ali krožen nagib do kota 45 stopinj. Hidravlična črpalka, ki je poganjala vso konstrukcijo skozi zaporedje kratkih, vnaprej programiranih sekvenc, se je izkazala za najboljšo praktično rešitev. Sposobna je bila zdržati več stokilogramske obremenitve, njeno vodilo je bilo zelo dolgo, tako da je bil njen že tako šibki hrup še manj zaznaven, obenem pa je naprava obdržala svojo natančnost in hitrost.
Glasovi in premiki teles, postavljenih tesno skupaj, vsakič na meji trka, se kot posamični organi odzivajo na skupinsko dinamiko, a venomer sledijo dramaturgiji celote z monološkimi, dialoškimi in zborovskimi deli, ki jih podpira libreto z odlomki iz del Vergila, Ovida in Horaca. Njihova zvočna slika se giblje od postopnega razčlovečenja glasov, ki jih delno popači sintetizator zvoka, in človeškega diha, ki stroju določa razvoj partiture. A capella kompozicijo v devetih stavkih je po eni strani navdihnil dvanajsttonski glasbeni serializem Arnolda Schönberga, ki je sprožil eno poglavitnih glasbenih revolucij prejšnjega stoletja, po drugi strani pa jo zanima nekaj, kar bo morda dodatno razprlo obzorja glasbe v tem stoletju − odnos med silo težnosti in pospeška v fiziki (mehaniki) ter človeškim dihanjem in glasom. S tem uvidom nam strnjen volumen črnih, poenotenih teles, vpetih v hidravlične cilindre, izrisuje podobo posebnih pljuč ali celo − orgel, kraljice glasbil.
Umetnina švicarskega interdisciplinarnega umetniškega kolektiva Cod.Act se imenuje Pendulum Choir (slov. Zbor nihal). Nihalo v svojem organskem, likovno plastičnem naseljevanju prostora torej spominja na človeške orgle. Zato ni naključje, da je po otvoritvenem večeru naslednjih devet dni v Ksevtu domovala še druga njihova umetnina − instalacija s premerom desetih metrov, ki spominja na plešoče robotske orgle.
Zbor nihal (Pendulum Choir) na otvoritvi Ksevta leta 2012. Foto: Nada Žgank
Cycloid-E se je začel razvijati ravno kot nihalo, osnova vseh mehanskih oscilacij, ki s svojim stalnim intervalom ubrano izmenjuje kinetično in potencialno energijo. Tako so umetniki prišli do zaporedja nihal, ki zvezana na izhodiščno navpično os delujejo na različnih vodoravnih ploskvah, tako da lahko vsaka zase in vsa skupaj opišejo celotno površino kroga, učinek težnosti pa se pri takšnem »kiparjenju v prostoru« navidezno razblini. Osrednji elektromotor sproži začetni impulz in s tem celoto spravi v gibanje, polno nepredvidljivih variacij. Pri tem se med drugim pojavi celo dobro znani Dopplerjev pojav. Vsaka cev je opremljena z odzivnim zvočnikom, ki lahko za svojo osnovo vzame orkestrski krik, zvočni grozd (ang. cluster), posamično glasbilo ali povsem sintetiziran zvok.
Silnice, ki jih povzroča to kaotično gibanje, je težko natančno izračunati. Tudi uporabljeni materiali (aluminij, jeklo, poliuretanska pena, ki pokriva notranjost cevi) in elementi (valjčni in stožčasti ležaji na vrtečih se spojnih oseh, krožni vezni elementi za povezavo s centralnim računalnikom in spet hidravlična črpalka z radialnimi bati) poskušajo čim bolj gladko in skladno poganjati organizem lebdečih zračnih piščali.
Kolektiv Cod.Act − vodita ga André in Michel Décosterd − je v zadnjih desetih letih za svoje umetniško raziskovalno delo prejel kopico priznanj in nagrad, predvsem pa je vedno našel pot do svoje publike, ker, kot sami pravijo, želijo vsako umetnino najprej narediti za javni dogodek. Močno jih navdihujejo eksaktne vede − mehanika, akustika, kemija idr. Njihove raziskave za Zbor nihal in Cycloid-E so osnovane na antični predpostavki, da mora sleherni svoboden državljan obvladati sedem tako imenovanih »svobodnih umetnosti« (artes liberales), triviuma (slovnice, logike in govorništva) in quadriviuma (aritmetike, geometrije, glasbe in astronomije), ki se med seboj vedno dopolnjujejo in so miselna podstat vsakršne skupne, javne razprave.
Predvsem glasba in astronomija sta bili v tem izraziti dvojčici. V 6. stoletju pr. n. š. je Pitagora sedem osnovnih intervalov med toni povezoval s (takrat) sedmimi planeti našega osončja. V 16. stoletju je Johannes Kepler pisal o »Glasbi nebesnih sfer« (tudi »Musica universalis«), kjer je bil zvok nekega planeta toliko ostrejši, kolikor hitrejše je bilo njegovo gibanje. Zgodovinska premica povezav med števili, merili in razsežnostmi ter zvokom in njegovim metafizičnim vplivom na človeka se nenehno razvija, tudi s prvimi umetniškimi sateliti (Artsat 1 in 2, 2014) in posnetki vesoljskih sond, ki zadnjih nekaj desetletij tvorijo napredni del uradnih vesoljskih programov.
Umetnini, na kateri danes spominja teh borih sedem pričvrstitvenih navojev, sta zaznamovali leto 2012, ki je KSEVT uvedlo na zemljevid slovenskih in evropskih kulturnih ustanov. Obenem je njuna podoba neločljivo povezana s celo vrsto premiernih fotografij krožne dvorane, metaforičnega središča Potočnikovega bivalnega kolesa, preobraženega v arhitekturo. Zato sta postali slikovno gradivo, ki brez dodatnih razlag govori o glavnih nalogah Ksevta − izpostavljati in razvijati dela na presečišču umetnosti in znanosti za realno vesolje.
***
Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT).
