Tiskane izdaje
Načrtovanja paviljona se je tedaj 83-letni Plečnik lotil v začetku leta 1955 na prošnjo Zveze slovenskih borcev, ki mu jo je posredoval dr. Lojze Gostiša. Želja je bila, da bi predsedniku Titu podarili nekaj prav posebnega. Gostiša je predlagal, da bi bilo najprimernejše darilo paviljon v neposredni bližini Belega dvora na Brionih, kjer se je predsednik pogosto mudil. Jože Plečnik je bil vesel naročila, ki je bilo zanj izziv in obenem uresničitev mladostne želje, da bi gradil s kamnom v mediteranskem okolju.
Plečnikov prvi načrt paviljona z dne 21. januarja 1955. Foto: dokumentacija NUK
Najprej si je pod Gostiševim vodstvom ogledal lokacijo, čez nekaj dni pa je že pripravil prvi načrt paviljona. Datiran je 21. januarja 1955 in kaže zasnovo okroglega templja, katerega streho nosijo izmenično stebri in celopostavne herojske moške figure. Neobičajno pa je, da naj bi stebri služili tudi kot stoli, saj bi deblo stebra služilo tudi kot naslon za hrbet, nanj pa bi bilo prislonjeno anatomsko oblikovano leseno sedalo na dveh nogah. To je lepo vidno tudi na detajlu načrta, ki ga je Plečnik izrisal 27. januarja 1955. Plečnik si je želel pravih, klasično oblikovanih figur, ki jih je bilo na načrtu šest, zataknilo pa se je pri iskanju kiparjev za izvedbo.
Jakob Savinšek je pripravil mavčni model, vendar ta Plečniku ni bil všeč. Spoznal je, da ne bo dobil umetnika, ki bi bil sposoben takšne antične stilizacije, kakršno je želel. Savinšek je bil tedaj nedvomno eden vodilnih slovenskih kiparjev, vendar daleč od Plečnikovih klasičnih predstav. Savinškovi kipi so oblikovani v modernistični tradiciji, s poudarjenimi konturami. Gre za tri ženske in tri moške figure z različnimi atributi, lahko bi jih razlagali tudi kot tri starostna obdobja. Vrh paviljona krona vzpenjajoči se konj. Zanimivo je, da je arhitekt to mavčno figuro konja ohranil za okras v vhodni veži svoje hiše, model paviljona pa je razstavljen shranil v čebelnjaku na vrtu in so ga muzealci odkrili šele mnogo let po mojstrovi smrti, ko so dokumentirali vse predmete v Plečnikovi hiši.
Arhitekt je po nekaj poskusih zamenjave kariatid z ornamentalnimi stebri v celoti spremenil zamisel paviljona in znotraj kamnitega zunanjega plašča postavil še notranjega iz lesenih stebrov na podstavkih. Tempelj v templju je stara arhitekturna tema, ki jo je Plečnik pred tem že večkrat s pridom uporabil. Dvojnost je podčrtal tudi s tem, ko je strešno ploščo z vmesnimi konzolami dvignil nad zunanji kamniti obroč. Največja novost tega načrta je bila v kombinaciji kamna z lesom, tako rekoč Mediterana s severom. Takšen načrt je bil potem tudi realiziran, gradnjo paviljona je poleti leta 1956 nadziral Tone Bitenc.
Brionski paviljon danes. Foto: Damjan Prelovšek
O sodelovanju z arhitektom Plečnikom se dr. Lojze Gostiša spominja:
»Arhitekt Tone Bitenc me je priporočil, da sem se 5. januarja 1955 na fakulteti za arhitekturo sestal s prof. arh. Jožetom Plečnikom. Posredoval sem mu prošnjo preživelih borcev Slovenije, da bi izdelal načrt za vrtno lopo, ki so jo nameravali pokloniti komandantu Titu na Brionih. Plečnik jim je z zadovoljstvom ugodil. V jutranjem mraku, 14. januarja 1955, sem ga odpeljal na Brione. Želel je videti lokacijo. Med potjo sva se na njegovo pobudo ustavila v Hrastovljah, ki jih dotlej še ni videl. Nacionalni spomenik leta devetnajsto petinpetdeset. Cerkev z visokim renesančnim obzidjem. Mrakobno razpoloženje njene notranjščine. Mežnar s petrolejko v roki. S črnim ogrinjalom oviti Istrijanki. Mrtvaški ples. Plečnik. Tišina in komaj slišen izdih: »Fantazma!« Na Brionih so uglednega gosta prof. arh. Plečnika sprejeli domala protokolarno. Ogledal si je lokacijo, nato pa se je s svojim nekdanjim študentom, arhitektom Vinkom Glanzem, sprehodil med ostalinami na Brionih še ohranjene rimske kulture. Zadnje dni januarja 1955 mi je Plečnik v domači delovni lopi na Karunovi predstavil in izročil načrt vrtne lope, načrt, ki žal ni bil realiziran. V Sloveniji ni bilo ustvarjalca, ki bi udejanjil to avtorjevo hotenje. Zasnoval je nov načrt. Izvedli so ga: podjetje Naravni kamen pod vodstvom Milana Pertota; kiparji: Frančišek Smerdu, Ivan Sajovic, Marija in Stane Keržič; rezbar Jože Lapuh in slikar France Mihelič, avtor mozaika na obodu lope. Gradnjo je vodil arhitekt Tone Bitenc, dolgoletni Plečnikov asistent. Poleti 1956 je bila lopa zgrajena. Na Brione sem ponovno pripeljal Plečnika. Ogledal si je svojo zadnjo v življenju uresničeno mojstrovino.«
Čebelnjak v vrtu Plečnikove hiše, kjer je Plečnik shranil Savinškov mavčni model. Foto: Matevž Paternoster
Zapis iz dnevnika dr. Gostiše, ki je nastal neposredno po obisku pri Plečniku (16. marca 1956 ob 10h) in je predstavljen na razstavi Plečnik na Brionih, ki je na ogled v Plečnikovi hiši do 2. aprila 2017, nam kaže mojstrovo intimno pričevanje, kako pomembno je bilo zanj vsakodnevno snovanje novih zamisli:
»Govoril mi je o načrtih za brionsko lopo ... Ko sem odhajal, je bil vidno boljši: 'Vidite, delati moram, pa ne bom bolan. Vi imate vašo Partijo. Nad vsem, kar boste dobrega in lepega napravili, sem navdušen. Z vsem srcem bom z Vami in kot vidite, sem tudi bil. Z vso predanostjo 'služiti narodu' sem delal to lopo.'«
Ob drugem obisku Plečnika na Brionih, ko si je ogledal dograjeni objekt, je bilo dogovorjeno, da se jim na kosilu pridruži tudi maršal Tito. Plečnik si ga je zelo želel spoznati, saj ga je imel za pomembno zgodovinsko osebnost. Žal se srečanje ni dogodilo, preprečila ga je neka nujna zunanjepolitična zadeva, kot se je pred dnevi spominjal dr. Gostiša. Plečnik je nekaj časa posedel na terasi pred vilo Brionka in kadil, zabaval pa se je s Titovim kakadujem Kokijem, ki je bil vedno zelo zgovoren.
Območje Belega dvora na Brionih je še danes protokolarni objekt hrvaškega predsednika, za obisk pa je potrebno posebno dovoljenje.
Razstava Plečnik na Brionih, ki je nastala v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico, razkriva doslej javnosti neznane izvirne načrte paviljona in fotografije dveh Plečnikovih obiskov Brionov, med katerimi so tudi zadnji Plečnikovi portreti. Posebna zahvala gre dr. Lojzetu Gostiši, ki je predstavljeno gradivo in mnogo drugega daroval rokopisnemu oddelku NUK. Posebno dragoceno je tudi njegovo na filmski trak ujeto osebno pričevanje o okoliščinah, ki so bile pomembne za izvedbo tega projekta, ki predstavlja simbolični Plečnikov testament.
***
Ana Porok je muzejska svetovalka in kustodinja za arhitekturo in oblikovanje MGML.
