Fotografske podobe nosijo v sebi številna sporočila. Nemalokrat jih posnamemo, da ohranimo spomin na kakšne posebne dogodke ali kraje, v katerih smo bili. Lahko jih posnamemo, ker bi se gledalca želeli tako ali drugače dotakniti, mu spregovoriti z estetsko in vsebinsko plastjo fotografije. Pomemben del fotografij pa so tudi tiste fotografije, ki jih opazujemo predvsem zaradi tega, kar predstavljajo. Ker si stvarnosti, ki jo je ujela fotografija, ne moremo ogledati v živo, ta stvarnost pa nas, lahko tudi iz študijskih razlogov, kljub temu zanima. Tak je bil tudi prvoten namen fotografij z razstave Urejeno po številkah v Moderni galeriji, kjer smo na ogled postavili nekatere podobe arhitekturnih stvaritev iz zbirke prvega profesorja umetnostne zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti, Izidorja Cankarja.
O profesorju, ki je osnoval slovensko umetnostno zgodovino
Izidor Cankar, čigar 130. obletnico rojstva praznujemo letos, je bil umetnostni zgodovinar, profesor, politik, pisatelj, diplomat. Rodil se je 22. aprila v srbskem Šidu, kjer je delal njegov oče, stric še slavnejšega Ivana Cankarja. Šele kasneje je prišel v Slovenijo, kjer sta ga bratranca Ivan in Karel učila slovensko. V Ljubljani se je odločil za študij teologije in postal duhovnik, nato pa je na različnih univerzah poslušal predavanja iz estetike in umetnostne zgodovine. Nazadnje je prišel na Dunaj, kjer je pod mentorstvom Maxa Dvořáka pripravil disertacijo o italijanskem baročnem slikarju Guliu Qualiu in jo leta 1913 uspešno zagovarjal.
V naslednjih letih je opravljal različne službe, bil je urednik, politik, ob vzpostavljanju nove države po prvi svetovni vojni in prve slovenske univerze pa je sodeloval pri ustanavljanju oddelka za umetnostno zgodovino na filozofski fakulteti in se obenem tudi dodatno izobraževal na Dunaju. V tem času je bil najverjetneje eden izmed tako imenovanih izvedencev ljubljanske univerze, ki so morali poskrbeti, da so novoustanovljene fakultete dobile potrebno literaturo za študij svojih študentov. Ohranjeno je pismo, v katerem je Cankar ljubljanskemu rektoratu sporočil, da je na Dunaju kupil knjižnico umetnostnega zgodovinarja Avguština Stegenška, ki je umrl ravno leta 1920, in okoli 2000 diapozitivov z reprodukcijami najrazličnejših evropskih in svetovnih umetnostnih spomenikov, ki so pomenili temelj za študij umetnostne zgodovine v Ljubljani.
Jakob Savinšek, Portret dr. Izidorja Cankarja, 1958; odlitek je nastal leta 1996
Foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec
Z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana
Več kot 300 kilogramov steklenih sličic
Zbirka Cankarjevih diapozitivov obsega 167 škatel, v katerih je okrog 5000 sličic s podobami najrazličnejših svetovnih umetniških del od časa najstarejših civilizacij do vključno 19. stoletja. Gre za približno 6 x 6 centimetrov velike diapozitive, ki so bili narejeni z reproduciranjem fotografskih negativov na steklo. Nad podobo in pod njo so bili dodani lično oblikovani logotipi institucij, v katerih so bili diapozitivi narejeni, in napisi, ki identificirajo upodobljeno umetniško stvaritev.
Zanimivo je, da je med njimi najmanj podob arhitekture, ki jih najdemo le kakšnih sto. Toda ravno podobe arhitekture so tiste, ki so še posebej zanimive za raziskovanje, saj ne ponujajo zgolj reprodukcij slavnih umetniških del, temveč nosijo tudi informacije o prebivalcih tamkajšnjih krajev, posebnih dogodkih, hkrati pa so tudi izjemni nosilci spomina na stavbe, ki jih v takšni obliki zaradi najrazličnejših razlogov ne moremo več videti.
Povsod so stali podporniki
Iz tega vidika so gotovo zelo zanimive fotografije Ljubljane po velikem potresu, ki se je zgodil na veliko noč 14. aprila 1895. Prvič so se tla zatresla ob 23.17, potresni sunki pa so se menda čutili celo v 350 kilometrov oddaljenih krajih.
Od slovenskih mest je najhujše posledice utrpela ravno Ljubljana, kjer je bila porušena velika večina stavb. Ljudje so bili prestrašeni, niso si upali hoditi v svoje hiše, raje so se nastanili kar na prostem, med drugim tudi v zeljnih sodih. Podobe obupanih ljudi, ki so v eni največjih naravnih nesreč v zgodovini Ljubljane ogromno izgubili, in stavb, podprtih z vseh strani, je v fotografski objektiv ujel Wilhelm Helfer. Avtorstvo podob z diapozitivov je bilo identificirano s pomočjo primerjanja z drugimi znanimi fotografijami popotresne Ljubljane, med katerimi je bilo mogoče opaziti izjemne podobnosti ravno s Helferjevimi fotografijami.
Osnovni namen teh fotografij je bil seznaniti Dunaj s katastrofo v glavnem kranjskem mestu in prositi za finančno pomoč pri obnovi mesta. Za to se je zelo zavzel takratni mestni svetnik, Ivan Hribar, ki je zelo hitro začel obnovo. Začela se je nekakšna renesansa Ljubljane, ki je mestu z zidavo novih stavb in urbanističnimi ureditvami prinesla ogromno dobrega, žal pa je bilo nekaj pomembnih stavb tudi za vedno izgubljenih, npr. mogočna Auerspergova palača, ki je stala na mestu današnjega Nuka.
Wilhelm Helfer, Ljubljana po potresu. Zeljarski sodi kot bivališča. Foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec
Z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana
Poleg podob Ljubljane je v zbirki tudi nekaj podob drugih slovenskih mest, med njimi Novega mesta, še ene od redkih podob, katerih avtorja je mogoče identificirati. Gre za avstrijskega fotografa Benedikta Lergetporerja, ki je živel in ustvarjal na Bledu. Da so se podobe slovenskih mest uvrstile v zbirke dunajske Staatliche Lichtbildstelle, od koder je Cankar naročil večino diapozitivov, ni povsem nenavadno. Staatliche Lichtbildstelle je bila namreč ustanovljena leta 1919 in je, tudi zaradi zgodovinskih okoliščin, imela precej ambiciozne načrte zbiranja in reproduciranja podob kulturnih, umetnostnih in naravnih znamenitosti (bivših) nemških dežel, med katere so spadali tudi naši kraji.
Aleja piramid, Giza, Egipt. Foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec
Z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana
***
Tjaša Kocjan, Moderna galerija