Tiskane izdaje
Julija 1973 je po precejšnjih začetnih težavah iz redne proizvodnje tovarne Iskra-IEZE v ljubljanskem Pržanu prišel težko pričakovani 12-colski, črno-bel prenosni televizor z ohišjem iz plastične snovi ABS v različnih živahnih barvah. Kljub svoji privlačno drugačni zunanjosti je bil cenejši od sprejemnikov z večjimi zasloni, ki so jih hkrati proizvajali v Pržanu.
Osemdesetodstotno narejen iz domačih materialov je lahko poleg priročnosti in prvotnih štirih gumbov za nastavitev kanalov ustrezal tudi zahtevi, da se je z manjšimi dodelavami napajal iz avtomobilskega akumulatorja.
Prvotna posebnost oranžnih, rdečih, modrih, belih in rumenih televizijskih sprejemnikov je bila še ta, da se jih je dalo gledati v dveh položajih, vodoravnem in z rahlim nagibom navzdol, kar je omogočilo prilagojeno težišče mehanizma, dodatno stabilnost v obeh položajih pa je omogočalo šest nožic.
Za vse to je poskrbela devetčlanska skupina pod vodstvom inženirja Jurija Butine in oblikovalca Borisa Rozmana, ki je ustvarila prvi v Jugoslaviji skonstruiran in proizveden prenosni televizijski sprejemnik. Na pomembnejših evropskih in severnoameriških tržiščih oblikovno zaščiteno miniramo so s pomočjo Iskrinih inštruktorjev in sestavnih delov proizvajali tudi v Alžiriji, iz Pržana pa so jo izvažali tudi v Irak in Iran.
Miniramo, namenjeno domačemu in konkurenčno močnemu tujemu tržišču, so lastniki lahko gledali zunaj svojih domov, prilagojena je bila tudi za varno prevažanje v avtomobilu. Kot taka je bila idealen »počitniški« televizor, priljubljen tudi v počitniških hišicah, v osemdesetih letih pa sta bila miniramina oblikovno in tehnološko nadgrajena naslednika trim in jasna pogosto uporabljana kot zaslon za prodirajočo noviteto − hišni računalnik.
Tovarna Iskra-IEZE, v kateri je nastala minirama, je bila ob vstopu v sedemdeseta leta ena od sedemnajstih gospodarskih organizacij slovenskega elektroenergetskega velikana Iskre, ki je na vrhuncu združevanja zaposloval več kot 30.000 ljudi. Ta konglomerat Iskrinih podjetij je od svojega nastanka na dan žena leta 1946 v Kranju doživel več širitev in posledičnih preimenovanj.
Pomemben pečat na Iskrinem širokem proizvodnem programu je pustil tudi njen oddelek za industrijsko oblikovanje. Njena stalnica pa sta ostala prvotno ime (Iskra) in zaščitni znak, ki se je že na začetku zaradi cenzure iz šesterokrake zvezde spremenil v peterokrako iskrico.
Iskrin obrat v ljubljanskem Pržanu, ki je ves čas proizvajal izdelke široke potrošnje, od radiev do gramofonov, je prvi jugoslovanski prenosni televizor izdeloval do leta 1991, ko je kot Iskra Videomatika šel v stečaj. Minirama pa je obstala, tudi na policah muzejskih depojev. Med drugimi v Muzeju istorije Jugoslavije (Muzeju zgodovine Jugoslavije), kjer je danes vpisana kot predmet, ki je krasil notranjost ženske spalnice v beograjski rezidenci dosmrtnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita.
Nataša Strlič je višja kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
