Tiskane izdaje
Sak je na lesen, spodaj razcepljen ročaj pritrjen lok, okoli katerega je spletena mrežasta vreča iz motvoza. Tak sak so naredili domačini sami, vendar to znanje hitro tone v pozabo.
V Slovenskem etnografskem muzeju je sak, skupaj z drugimi pripravami za sladkovodni ribolov, kot so zanke, ribiška palica, različne vrše in osti, na ogled na stalni razstavi Med naravo in kulturo.
Sak iz Gorenjega Jezera pri Cerknici, razstavljen na stalni razstavi Med naravo in kulturo v SEM. Foto Marko Habič.
Človek je zmeraj znal opazovati naravo in jo izkoriščati za svoje potrebe, najprej seveda za hrano, za preživetje. Ribolov ob rekah, jezerih in na morju je tako pomenil pomembno dopolnilo poljedelskega gospodarstva. Bil je predvsem moško opravilo. Tako je tudi na Cerkniškem jezeru.
V maju 1960 je dr. Boris Orel, tedanji ravnatelj Slovenskega etnografskega muzeja, obiskal Gorenje Jezero in tam od Andreja Janežiča odkupil ta lepo ohranjeni, doma narejeni sak. Posnel je tudi fotografijo Franca Obreze, kako s sakom lovi ribe v Rešetni strugi. Tedaj so sake uporabljali predvsem ribiči, pred tem pa so z njimi lovili vsi domačini ob Cerkniškem jezeru, saj so bile ribe pomemben vir njihove prehrane.
Franc Obreza s sakom lovi ribe v Rešetni strugi na Cerkniškem jezeru. Foto Boris Orel, 1960. Hrani dokumentacija SEM.
Kako pogosto in kdaj bo jezero presahnilo, je odvisno od količine padavin na Bloški in Vidovski planoti, v Loški dolini ter na Javornikih, od koder priteka voda v Cerkniško jezero. Ko si ob Cerkniškem jezeru in je vode dosti, si je težko predstavljati, da bo na poletje tukaj vse suho, da boš lahko hodil po jezerskem dnu. In da je to lahko tudi obdelovalna površina, na kateri bo kmalu napočil čas za košnjo trave.
Ob odtekanju vode ribam in rakom zmanjkuje življenjskega prostora. Zadnje dejanje te drame se dogaja v strugah in ob požiralnikih, med katerimi so večji Velika in Mala Karlovica, Svinjska jama, Rešeto, Vodonos, Bečki ..., zadnji pa presahneta Češljenca in Levišča v bližini vasi Otok.
Ribolov s saki na Cerkniškem jezeru pred drugo svetovno vojno. Foto Mirko Javornik, hrani dokumentacija SEM.
Nekoč so imeli in tudi danes imajo v tem obdobju ribiči polne roke dela, saj je treba ribe in rake poloviti in jih rešiti pred poginom. Nekateri jih še danes lovijo s saki, pogosteje pa z mrežo vlečnico in drugimi zajemáli − to je ena glavnih nalog Ribiške družine Cerknica. Drugi načini lova so danes kaznivi, prav tako krivolov. Ribiči ribe in rake vlagajo v ribnik za požiralnikom Rešeto, kjer preživijo do deževja, ko jezero spet napolni voda. V preteklosti je imelo obdobje presihanja jezera večji pomen za ribolov, kot ga ima danes, ko ribe lovijo le za šport.
V preteklosti je bilo jezero za prebivalce zanimivo zlasti zaradi obilice okusnih rib. V njem se živele ščuke, linji in menki. Danes živi v njem več vrst rib − poleg naštetih so avtohtone še potočna postrv, klen, pisanec in kapelj, neavtohtone pa so krap, rdečeperka, šarenka in ostriž. Kraljuje jim še zmeraj ščuka, ki tukaj lahko doseže res zavidljive mere.
Ribolov so nekoč odrejali zemljiški gospodje. Ko so polovili dovolj rib za svoje potrebe, so dovolili, da so jih lovili tudi njihovi podložniki. Kmetje so jih, tako beremo že v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske leta 1689 in tako je na jedkanici upodobil tudi Franc Anton Steinberg sredi 18. stoletja, na veliko lovili kar goli.
Franc Anton Steibrerg, Ribolov s saki, Gorenje Jezero pri Cerknici, 1758, jedkanica, hrani Narodni muzej Slovenije.
Današnje stanje pritoka in odtoka vode v jezeru ni več takšno, kot je bilo, temveč je kombinacija naravnih razmer in človekovega poseganja v naravo. Nekdaj so si ljudje želeli, da bi voda čim prej odtekla, ker je bilo jezersko dno, kot rečeno, tudi kmetijska površina. Še preden je voda odtekla, so kar iz drevakov želi tršco, sočno jezersko travo, nato pa so na jezerskem dnu kosili travo in sejali žita, na primer proso.
Danes je drugače − ljudje ob jezeru si želijo, da bi voda ostala čim dlje, da bi lahko oni in obiskovalci ribarili, čolnarili, se kopali, jadrali ali ob jezeru kolesarili, se sprehajali ter občudovali slikovito in zanimivo okolje, ki je zaradi posebnih naravnih razmer tudi dom številnim živalskim in rastlinskim vrstam.
Barbara Sosič, kustosinja za gospodarske načine in promet v Slovenskem etnografskem muzeju
***
Kabinet čudes na Delo.si
Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes. Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.
V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.
Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.
