Kabinet čudes: Spominska knjiga iz Afrike

Spominska knjiga je okno v svet primorske zgodovine pod fašizmom, ki se je odvila v Afriki, in okno v svet odstrtega herojstva Ivana Rudolfa.

Objavljeno
29. december 2014 11.29
Irena Uršič
Irena Uršič
Spominska knjiga profesorju Ivanu Rudolfu (Učenikovemu) v zahvalo je nastala decembra 1942, v vihri druge svetovne vojne, daleč proč od domovine, v britanskem taborišču za vojne ujetnike El Tahag v delti Nila, v zaledju srditih vojaških spopadov na puščavskih tleh. Profesorju Rudolfu (rojenemu 1898 v Vrabčah) jo je poklonilo 300 slovenskih fantov. Tri pesmi Milana Goloba, Cirila Kobala in Alojza Merljaka, deset krajših verzov, tristo podpisov slovenskih fantov in mož, skica slovenskega etničnega ozemlja. To je le grob opis vsebine ročno izdelane spominske knjige, obsegajoče petnajst strani, z bralnim znamenjem v barvah slovenske (jugoslovanske) zastave. Vsebina je bistveno globlja.

»Vam pa, Ivan Učenikov, srca dali bi zares ...« je eden od verzov pesmi z akrostihom, ki jo je spesnil poznejši padalec Milan Golob. Je uvod in izpoved iskrene zahvale in spoštovanja do človeka, ki ga je marsikateri slovenski primorski vojak na afriških tleh imel za rešitelja in očeta. Preteči je moralo več desetletij, da je bilo odstrto herojstvo Rudolfa in da je njegova zapuščina, vključno s spominsko knjigo, postala zakladnica neutrudnega angažmaja za osvoboditev Primorske, za padec Rapalske meje in za združitev Primorcev z matično domovino. Kot protifašist in velik narodnjak je pod okriljem »Jugoslovanskega odbora iz Italije«, še preden je Jugoslavijo zajela druga svetovna vojna, odšel v Afriko z namenom, da zbere slovenske Primorce, ki so se kot italijanski državljani za italijansko državo morali spopadati na afriških tleh in so bili zajeti s strani anglo-ameriških sil ter poslani v ujetniška taborišča po vsej Afriki.

»Enkrat zopet je mogoče Slovencem dihat prosti zrak ...« beremo v pesmi z akrostihom, kot odraz svobode, ki so jo občutili slovenski fantje, rešeni vojnega ujetništva. Rudolf je osebno in s podporo Britancev opravil levji delež zbiranja Primorcev - iz Egipta, Sudana, Etiopije, Ugande, Kenije, Somalije, italijanske Somalije, Eritreje, Libije, Tunizije, Alžirije, Maroka, Južne Afrike in Indije jih je bilo med vojno osvobojenih vojnega ujetništva okoli 4500. Število je osupljivo. Ni nenavadno, da Rudolfu danes kdo pripisuje oznako slovenskega Schindlerja. Kaj je fante gnalo, da so pod njegovim okriljem prostovoljno vstopali v vrste kraljeve vojske, izbrani med njimi postali padalci misij zavezniških obveščevalnih služb, večinoma pa se pozneje odločili za vstop v prekomorske enote in tvegali lastna življenja? Odgovor nam tu ponujajo številni domoljubni verzi. Srce jim je »kričalo« po svobodi in trepetalo v želji, da bi novi Jugoslaviji naproti zmagoslavno hodili skupaj z brati.

Od kod tako hrepenenje rosno mladih fantov? Ciril Kobal, avtor zadnje pesmi in letos zadnji preminuli padalec, je zapisal: »Ivan Učenikov, slovenski hrast - on, naš pravi kažipot, pokazal nam kje je čast, k ljubi domovini pot.« Rudolf je v fantih poživljal narodno zavest in vse tisto, kar jim je bilo doma pod fašizmom grobo krateno in odvzeto. Z Rudolfom je med fanti v Afriki zavel duh protifašističnega gibanja TIGR, na kar v spominski knjigi namigujejo poudarjena središča primorskega slovenstva s Trstom, Istro in Gorico.

Spominska knjiga je z Rudolfom prispela v Trst, kamor je iz Afrike prišel leta 1947 in si ustvaril življenje. Njegov sin Saša se je z drugačno usodo očeta prvič srečal v šoli, ko mu je eden od sošolcev zabrusil: »Moj oče se je domov vrnil z ušmi, tvoj pa s polnimi kovčki.« Kovčki so bili res polni - pričujočega gradiva o misiji za osvoboditev Primorske. Časnikarski del je podaril Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK), preostali dokumentarni del pa je Saša Rudolf podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

***

Irena Uršič je kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije