Kabinet čudes: Tropska osvežitev v poletju

Pasijonka (Passiflora) − njeni sočni sladko-kisli plodovi so v tropskih predelih nepogrešljiv vir osvežilnih napitkov.

Objavljeno
27. julij 2015 23.56
dr. Jože Bavcon, mag. Blanka Ravnjak
dr. Jože Bavcon, mag. Blanka Ravnjak

V Sredozemlju nas na marsikateri mreži presenetijo viseči oranžni plodovi pasijonke. Marsikdo ob njih obstoji in se začuden zazre vanje. V vročini sicer hitro popadajo na tla, a večinoma le ostanejo na rastlini. Povsem drugače je v tropih ali subtropih. Tam jih z užitkom pojedo.

Pasijonkovke (Passifloraceae) so zelo zanimiva družina plezalk, grmov in dreves z različno oblikovanimi in obarvanimi cvetovi. Nekateri so morda za naše razmere že kar kričeči.

A v tropih morajo biti barve cvetov žive, tudi kričeče, vonjave močne, včasih celo neprijetne. Saj ko rastlina zacveti, jo morajo opraševalci opaziti. Pasijonke tako oprašujejo najrazličnejši opraševalci, kot so čmrlji, ose, kolibriji in celo netopirji. V tropih, kjer je več vlage, rastline stalno cvetijo, v Sredozemlju pa vsaj na vrhuncu poletja njihovo cvetenje zastane.

Rod (pasijonka − Passiflora), ki daje tej družini ime, je široko razprostranjen, z do 500 vrstami. Razširjene so v toplejših območjih Amerike, nekaj vrst je v Aziji in Avstraliji ter ena na Madagaskarju. Kot okrasno rastlino pa jo gojijo po vsem svetu. Kako tudi ne, njeni cvetovi so zelo zanimivi in veliki, čeprav sama ovijalka ne daje tako veličastnega vtisa.

Passiflora coccinea. Foto: J. Bavcon/Botanični vrt

Zato razvoj tako prekrasnih cvetov še toliko bolj preseneti. Vsaj 20 vrst je takšnih, ki jih gojijo predvsem zaradi privlačnih cvetov. Rastline imajo premenjalne liste, ki so celi ali krpati, in majhne priliste, ki kasneje pogosto odpadejo. V zalistju so spiralne vitice, ki rastlini pomagajo pri oprijemanju na oporo.

Ime izvira iz oblike cveta, saj so v njem videli vse tisto, kar so uporabili pri Kristusovem križanju. Leta 1609 so jo v Rimu opisali kot rastlino Kristusovega trpljenja − pasijona. Brazde na sredini cveta predstavljajo tri žeblje, pet prašnikov ponazarja pet ran in resice predstavljajo trnovo krono. Venčni listi pa naj bi predstavljali deset zvestih apostolov (manjkata Peter in Juda).

Rastlina pa je bila med Indijanci Južne Amerike poznana že dolgo prej. Uporabljali so jo kot pomirjevalo za blažitev krčev. V literaturi je prvič opisana leta 1553, ko jo je opisal Pedro de Cieza. Omenja jo kot grandilo, ki raste okoli mesta. Najverjetneje je videl vrsto Passiflora ligularis.

Kasneje pa jo je opisal v dveh delih (1569, 1574) španski zdravnik Nicolas Monardes (1493−1588), ki pa Amerike nikoli ni obiskal. Živel je ob pristanišču in tam imel vrt, kamor so mu prinašali rastline, te pa je potem proučeval. Seveda je o njihovi uporabi spraševal tudi mornarje.

Carl Linne je njemu v čast poimenoval rod Monarda. Še v Linnejevem času je bilo poznanih in opisanih le 24 vrst pasijonk (1753), do danes pa se je število povzpelo do okoli 500 vrst.

Passiflora edulis. Foto: J. Bavcon/Botanični vrt

V tropih in subtropih plodove pasijonk uporabljajo predvsem za pripravo osvežilnih napitkov. Najpogosteje je v uporabi marakuja (Passiflora edulis). Tudi pri nas je na policah trgovin mogoče najti različne prehranske izdelke z okusom marakuje (jogurti, slaščice, sladoled ...). Na nekaterih tržnicah v subtropih lupinice njenih plodov uporabljajo kot čašice, v katerih ponujajo sokove še drugih pasijonk.

Najprej popiješ eno in nato ti vanjo nalijejo še mnoge druge. Njihov sok je zelo različen, a dober in prav z užitkom ga popiješ. Užitne in prav tako zanimive plodove ima tudi Passiflora caerulea, ki je pri nas na obali prezimno trdna, v notranjosti pa je njena prezimnost odvisna od lege in zime.

Passiflora caerulea. Foto: J. Bavcon/Botanični vrt

Kar nekaj vrst pasijonk je možno videti v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Bohotijo se zunaj ob vhodu v tropski rastlinjak, kar nekaj pa se jih razrašča v rastlinjaku. Marakuja nas je lani obdarila celo s plodovi!

Foto: J. Bavcon/Botanični vrt

Pridite in si oglejte pestrost pasijonk. Botanični vrt Univerze v Ljubljani je odprt vsak dan od 7:00 do 20:00, tropski rastlinjak pa od 10:00 do 18:00.

***

Dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani

Mag. Blanka Ravnjak, raziskovalka, Botanični vrt Univerze v Ljubljani