Tiskane izdaje
Junija 1945 je območje Julijske Krajine bilo razdeljeno na cono A in cono B. Cona A je prišla pod anglo-ameriško Zavezniško upravo (ZVU), cona B pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade (VUJA). Nova meja je bila začasna, zahteve po pripadnosti ozemlja so dosegle kritično točko med obiskom zavezniške komisije, ki je na območje prispela marca 1946. Posebna mednarodna komisija, ki jo je ustanovil Svet zunanjih ministrov septembra 1945, je provizorični upravni coni A in B obiskala z namenom, da se na terenu seznani s položajem in ugotovi etnično pripadnost ter gospodarske vplive in povezave.
Mesece pred prihodom so zaznamovale priprave na obisk komisije, ki je v Julijsko Krajino prispela 7. marca 1946. Italijansko in slovensko prebivalsto je z različnimi manifestacijami in protestnimi notami v prid eni ali drugi rešitvi na vsak način poskušalo vplivati na odločitev komisije in dokazovati legitimnost in kontinuiteto etnične poselitve območja. Po celotnem območju je slovensko prebivalstvo postavljalo slavoloke in druge znake, ki naj bi pričali o slovenski poselitvi con ter potrjevali identiteto teh krajev. Istočasno so zavezniški vojaški upravi in delegaciji vlade Federativne Ljudske republike Jugoslavije ter Titu, pošiljali peticije in resolucije, da želi prebivalstvo teh krajev živeti v Jugoslaviji.
Že konec februarja so slovenske ženske in otroci začeli krasiti vasi in pisati po zidovih glavnih ulic in cest, ponekod naj bi prebivalstvo pred prihodom komisije tudi imelo vaje - generalke nastopa ob prihodu komisije. Iz obdobja izkazovanja pripadnosti krajev in obeležitve spomina na padle primorske heroje izhaja tudi predmet, ki ga danes hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Gre za žaro primorske zemlje, nastalo ob prekopu ostankov narodnega heroja Janka Premrla Vojka in otvoritvi spominske plošče v Podnanosu konec februarja 1946. Ob svečani priložnosti so prisotni poslali Titu simbolično žaro napolnjeno z zemljo kraja primorskega heroja, v spomin na vse heroje, ki so se borili za svobodno Primorsko. Poleg žare (njen prihod v muzej ostaja neznanka) muzej hrani tudi fotografijo predaje žare delegaciji, ki naj bi jo ponesla Titu.
Odločbe pariške mirovne pogodbe so bile dokončno podpisane 10. februarja 1947, v veljavo so stopile 15. septembra istega leta. Pogodba, ki ni zadovoljila nobene od vpletenih strani je določila mejo, ki je potekala od Peči do Brd po stari avstrijsko-italijanski meji, nato prešla Sočo in se spustila k morju pri Štivanu vzhodno od Tržiča. Ozračje političnih nemirov in deklariranega boja proti drugemu pa je na območju ostalo napeto tudi po septembru 1947, ko so na novo začrtano mejo prispeli italijanski in jugoslovanski vojaki.
Pavel Jež Stanko drži v rokah žaro s primorsko zemljo iz Podnanosa. Žara je bila pred prihodom obiska mednarodne razmejitvene komisije poslana Titu kot simbol in v spomin na umrle heroje za svobodo primorskega naroda. Foto: Marjan Pfeifer
Kako je nastala meja, govori prihajajoča razstava v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki obeležuje 70-letnico nastanka zahodne slovenske meje. Razstava, ki bo na ogled od 7. septembra letos do konca februarja prihodnje leto, se posveča orisu življenja na območju Julijske krajine pred nastankom meje leta 1947 in s spomini prebivalcev odstira kompleksne odnose v pokrajini v času zavezniške vojaške uprave (ZVU). Obdobje ZVU je za prebivalce pomenilo prehod iz pomanjkanja v blagostanje, izhod iz revščine in začetek novega, povojnega življenja. Obenem pa je nova začasna zavezniška oblast na ozemlje vnašala novo negotovost, nacionalne napetosti ter nasilje, ki je še kako dalo misliti, da konec vojne ni prinesel dokončnega miru.
***
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
