Dijakinja piše dijakom: Kaj imajo skupnega šola, sladoled in svoboda?

Pri odločitvah, kot je izbira srednje šole, je treba biti drzen in premišljen hkrati. Z vsako odločitvijo potrdimo del sebe.

Objavljeno
01. februar 2017 18.20
suhadolnik sladoled
Eva Malovrh
Eva Malovrh

Dijaki in študenti vam svetujejo

Prva pomembnejša odločitev, ki vas, dijake, čake te dni, je, da si na informativnih dnevnih ogledate, kje bi v prihodnjih štirih letih utegnili nadaljevati svojo izobraževalno pot. Odločitev boste sprejeli sami, utrdil jo bo vaš uspeh, po določenem sistemu pa jo bo nazadnje zakoličila šola. Smo pa prosili več dijakov in študentov, da z vami delijo svoje izkušnje in vam poskušajo kar iz prve roke namigniti, na kaj je dobro biti pozoren, ko sprejemate odločitev o vpisu na srednjo šolo.

V prihodnjih dneh točno opoldne bomo objavili pisma Eve Malovrh, Aneja Irgoliča, Nejca Zupančiča, Jerneja Ciglerja, Žana Črnivca, Klemna Pala, Žige Hrena in Jakoba Robnika.

NE SPREGLEJTE: 8. februarja bomo na naslovu www.delo.si/srednje-sole objavili aplikacijo, v kateri boste lahko preverili, kakšni so razpisni pogoji posameznih šol, lahko pa jih boste tudi primerjali med seboj.

***

Eva piše dijakom:

Svoboda izbire še nikoli doslej ni bila tako široka. »Kakšna izbira!« radostno vzklikate v slaščičarni, ko se pred vašimi očmi svetijo pisane barve vseh osemnajstih vrst sladoleda. Ko se že tretjič zapored v istem tednu odločite za čokoladnega in že okušate nebeško sladkost ledene kepice, pa vas babica preseneti s vprašanjem: »No, Janezek, kam se boš vpisal po osnovni šoli?« Zmrznete. Zmrznete še bolj, kot je moral zmrzniti vaš sladoled. »Joj ... Ne vem še ... Mislim ... Tako velika izbira je!« Toda v življenju moramo sprejemati pomembnejše in zanimivejše odločitve, kot je okus sladoleda. Čestitam, zdaj je pred vami prva!

Možnost izbire nas običajno vzradosti (samo pomislite na vseh osemnajst okusov sladoleda!), nemalokrat pa nas tako prestraši, da najraje sploh ne bi izbrali. Kako pogosto se nam možnost svobodnega odločanja zdi neprijetna in nič kaj osvobajajoča, je opozoril že francoski filozof Jean-Paul Sartre z besedami: »Človek je obsojen na svobodo.«

Danes se lahko začnemo odločati že zelo zgodaj. Prva takšna pomembna življenjska odločitev je nedvomno povezana z vpisom v srednjo šolo. Seveda nas pri teh prvih korakih na poti v odraslost še spremljajo starši. Pa kljub temu nas črviči vsaj malo negotovosti, še posebej zato, ker to, da svobodno sprejmemo neko odločitev, pomeni tudi, da sprejmemo odgovornost. Kaj, če se nismo odločili prav? Kaj, če nam bo pozneje žal? Ali bo ta šola res izpolnila naša pričakovanja? Takšna in drugačna vprašanja glodajo našo doslej mirno osnovnošolsko vest in še kako prav je, da se ubadamo z njimi!

Znova in znova mi na misel prihaja Sokratova modrost, ki sem jo slišala pri pouku stare grščine: »Življenje brez iskanja, nenehnega spraševanja, je človeka nevredno življenje.« Nekaj najpomembnejšega, kar sem se naučila v štirih gimnazijskih letih, je to, da je treba sebi in drugim postavljati čim več vprašanj. Ker samo tako lahko izveš, kar te zanima. Pred vami so informativni dnevi. Naj vas ne bo ničesar sram vprašati. Tudi meni je bilo zelo neprijetno stopiti v stik s starejšimi dijaki. Priznam, takrat skoraj nikogar nisem nič vprašala, za kar mi je danes žal. Pa ne zato, ker bi se narobe odločila. Nasprotno, s svojo izbiro sem zelo zadovoljna. Zdaj obiskujem četrti letnik klasičnega programa na Prvi gimnaziji Maribor.

Gimnazijska leta so čas zorenja in najlepše se je vključiti v tok dogajanja, vsrkati čim več znanja, razširiti svojo razgledanost in nabor kompetenc, ki so v današnjem konkurenčnem svetu še kako potrebne. Možnosti, da kot dijak čim bolj dejavno oblikuješ svoj mladi jaz, je (spet!) veliko: obšolske dejavnosti, tekmovanja, natečaji, literarni in glasbeni večeri, potovanja in izmenjave. Šola že dolgo ne pomeni več samo duhamornega pomnjenja suhoparnih podatkov. Pravzaprav je beseda šola prvotno v latinščini kot schola in stari grščini kot σχολή pomenila prosti čas. Se čudite? Ko so bili učenci v šoli, jim ni bilo treba fizično delati in so se lahko posvečali »žlahtnejšim rečem«. Šola je bila privilegij.

Odločati se je treba drzno in premišljeno hkrati. Z vsako izbiro, z vsako svobodno odločitvijo potrdimo del sebe. Pa naj gre za izbiro šole ali izbiro okusa zamrznjene kepice. Navsezadnje jima je to skupno. Toda čeprav Katon pravi, da je »znanje sladek sad grenkih korenin«, najbrž nikoli ne bodo izdelali sladoleda z okusom po znanju. Nemogoče bi ga bilo zamrzniti.

***

Eva Malovrh je dijakinja četrtega letnika klasičnega programa na Prvi gimnaziji Maribor. Po končani maturi si želi študirati medicino. Prosti čas si krajša s potovanji, učenjem francoščine in slikanjem.