Tiskane izdaje
Ljubljana – Učenci z učnimi težavami se na nacionalnem preizkusu znanja povprečno izkažejo slabše. Bi zato poleg že uveljavljenih prilagoditev potrebovali še dodatne? Po svojih intelektualnih sposobnostih se od vrstnikov bistveno ne razlikujejo.
Pri reševanju testov imajo učenci s posebnimi učnimi težavami, predvsem z disleksijo, že zdaj na voljo določene prilagoditve. Besedilo je zapisano z večjimi črkami, za reševanje imajo več časa, pišejo lahko v posebnem prostoru. In vendar se povprečno izkažejo precej slabše, in to celo slabše kot drugi otroci s posebnimi potrebami, denimo slepi in slabovidni ali dolgotrajno bolni učenci.
»Zaradi slabših dosežkov na posameznih področjih učenja, denimo pri branju, pisanju in računanju, otrokom, ki so sicer povprečno ali celo nadpovprečno inteligentni, pogosto pripisujejo nižjo sposobnost,« poudarja dr. Marija Kavkler, izredna profesorica za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na ljubljanski pedagoški fakulteti. Velike težave pri branju – dislektikom, denimo, črke bežijo pred očmi – jim probleme povzročajo tudi na drugih področjih. Morda so nadarjeni za naravoslovje, a zaradi primanjkljaja težko berejo daljša besedila in njihova nadarjenost se ne more izraziti.
Najslabši v matematiki
Učenci s posebnimi potrebami se najslabše izkažejo pri angleščini in matematiki. Pri angleščini, denimo, so letos povprečno dosegli 63,5 odstotka točk vrstnikov brez posebnih potreb, pri matematiki pa 65,9. Nekoliko boljši so bili njihovi dosežki pri slovenščini, najbolje pa se ponavadi izkažejo pri tretjem predmetu.
Infografika: Delo
Na njihove slabše dosežke vplivajo različni dejavniki: usmeritev v neustrezen izobraževalni program, prepozno prepoznavanje motenj, ovir in primanjkljajev, nizka stopnja seznanjenosti učiteljev z metodami in tehnikami poučevanja, izvajanje učne namesto strokovne pomoči, ki bi učencem pomagala premagati njihove primanjkljaje. »Sklepamo lahko, da je dodatna strokovna pomoč večinoma namenjena usvajanju učne snovi. Strokovni delavci se bodisi trudijo, da bi učenci dosegli minimalne standarde znanja za napredovanje v naslednji razred, bodisi je strokovna pomoč premalo prilagojena dejanskim potrebam posameznega učenca,« poudarja Andrejka Slavec Gornik.
Pri urah dodatne strokovne pomoči bi po njenih besedah učencem zato morali pomagati, da bi odpravili ali vsaj ublažili njihove primanjkljaje. »Učenec, ki ima težave z zapisovanjem števil, bi se moral učiti, kako naj s posebnimi barvnimi pripomočki nastavlja števila. Po nekaj urah bi to usvojil, s tem pa tudi zapis števil, in pripomočkov ne bi več potreboval.« Podatki kažejo, pojasnjuje strokovnjakinja, da učenci večino prilagoditev ohranjajo do konca osnovnošolskega izobraževanja in potem kljub prilagoditvam na preizkusih znanja precej zaostajajo za vrstniki. Manj kot 30 odstotkov učencev s posebnimi potrebami preseže 50 odstotnih točk na NPZ. Sklepamo, pravi Andrejka Slavec Gornik, da učitelji znižujejo minimalne standarde znanja, zato da tudi učenci s posebnimi potrebami dobijo pozitivno oceno. To je verjetno privedlo do nižjih meril pri ocenjevanju sovrstnikov in do poplave petic in odličnjakov.
Prezapletena navodila
Slovenistka dr. Martina Križaj z ljubljanske filozofske fakultete je po drugi strani prepričana, da sedanji preizkusi znanja premalo upoštevajo primanjkljaje učencev z učnimi težavami, zato ti ne morejo pokazati svojih dejanskih zmožnosti. »Otrokom z disleksijo največ težav povzroča razumevanje kompleksnih in strnjenih besedil. Med pregledom nalog iz leta 2015, pri katerih so dosegli najnižje rezultate, se je pokazalo, da je večina navodil v teh nalogah kompleksna. Učenci jih niso razumeli in nalog zato niso rešili ali so jih rešili narobe.« Po njenih besedah bi bilo treba prilagoditi tudi teste, ne le, denimo, časa reševanja, in sicer tako, da bodo navodila razčlenjena na korake, ti pa izraženi s preprostimi stavčnimi vzorci. »Učenci z disleksijo bi jih lažje razumeli in bi lahko pokazali svoje obvladanje standardov, ki jih naloge preverjajo. To ni pomembno zato, da bi izboljšali dosežke v primerjavi z drugimi učenci, temveč predvsem zato, da bi lahko razvijali in pokazali dejanske zmožnosti.«
Za slabe rezultate ne more biti kriv samo otrok, opozarja Marija Kavkler. »Za rezultate je odgovoren sistem, z učiteljem na čelu, ki mora izvajati dobro poučevalno prakso, kar pomeni, da mora učiti tako, da učenci razumejo snov.« Odgovorno je tudi širše okolje: ministrstvo s predpisi, kontrolo in evalvacijo dela vseh strokovnih delavcev ter z izobraževanji, ki jih organizira, fakultete, ki jih izvajajo, in zavod za šolstvo, ki koordinira različne dejavnosti. »Analizirati bi bilo treba celoten sistem in ugotoviti, katere vire dobro izkoriščamo, katerih pa ne,« meni profesorica.
