Kabinet čudes: Mar je železnica lahko poetična?

Pisec tehle vrstic je prepričan, da je tudi naše muzejske vlake mogoče dokumentirati na umetniški, poetičen način.
Objavljeno
11. december 2017 13.30
Mladen Bogić
Mladen Bogić

Z dobro fotografijo je podobno kot s knjigo: na prvi mah se bralcu mudi izvedeti vsebino, pri drugem branju pa se lahko brez nestrpnosti posveča detajlom, ceni bogastvo pripovedi in uživa ob besednem mojstrstvu avtorja.

Z železniško fotografijo je podobno: amaterji se nagonsko želimo čim bolj približati lokomotivi in jo v poziciji ¾ ujeti v objektiv, pri čemer naj bodo tehnični detajli čim bolj razpoznavni.

Vse kaj drugega je ujeti vzdušje, umestiti lokomotivo/vlak v okolje in vzpostaviti komunikacijo s tretjim - z opazovalcem.

Tu se pokaže zrelost, umetniški domet fotografa. Pisec tehle vrstic je prepričan, da je tudi naše muzejske vlake mogoče dokumentirati na umetniški, poetičen način.

Ta prispevek naj pokaže razliko med takšno fotografijo in tehnično ilustracijo vseh sedmih lokomotiv ki so ali so bile v voznem stanju za potrebe projekta Muzejski vlak.

Prva lokomotiva, ki so jo za muzejske potrebe obudili v življenje, je bila 18-005, imenitna brzovozna lokomotiva Južne železnice. Pet lokomotiv te vrste je nazadnje službovalo na koroški progi med Mariborom in Dravogradom.

Ko je naš muzejski vlak v okviru proslav 110-letnice proge Zagreb-Reka gostoval v tem pristaniškem mestu, se je piscu posrečil posnetek s pogledom z ladje na vlak, ki vozi po industrijskem tiru tik ob obali. Vreme je bilo neprijazno, deževno, a ravno v pravem trenutku je skozi oblake posijalo sonce.

Lokomotiva serije 18, nekoč 629 Južne železnice (risba iz knjige Heribert Schröpfer, Triebfahrzeuge österreichischer Eisenbahnen, alba, Düsseldorf, 1989)



Lokomotiva 18-005 in slovenski muzejski vlak na Reki 14.04.1983. Foto: Mladen Bogić

Ta lokomotiva je bila obremenjena z nekaj tehničnimi težavami, vagoni pa še niso bili usposobljeni za vožnjo s potniki na odprti progi. Zato smo leta 1986, ko je zaživel projekt Muzejski vlak, obnovili drugo, primernejšo lokomotivo, namreč 17-006, vagoni pa so morali v delavnico na temeljito usposabljanje.



Lokomotive serije 17 so bile zasnovane za primestne vlake v okolici Budimpešte. Risba: Jožef Trpin

Takoj prvo leto si je muzejski vlak prislužil celoletni turistični nagelj, priznanje TV Slovenija, požel pa je tudi veliko zanimanje v inozemstvu. Mladi avstrijski železniški navdušenec Roland Beier si je naslednje leto naložil nemajhen trud in je za dober posnetek splezal na pobočje nasproti železniškega mostu čez Blejski vintgar, imel pa je tudi srečo s svetlobo - ta soteska je večji del dneva v senci.



Lokomotiva 17-006 z muzejskim vlakom na mostu čez Vintgar, 13.08.1987. Foto: Roland Beier

Uspeh nam je dal krila, tako da smo že leta 1987 usposobili še eno parno lokomotivo in še drugi muzejski vlak, »brzovlak«, sestavljen iz historičnih štiriosnikov. Izbor je padel na lokomotivo 03-002, med najimenitnejšimi v naši zbirki, saj je bila za razliko od ostalih, ki so delovale po vsej avstrijski polovici monarhije, leta 1910 koncipirana nalašč za vožnjo brzovlakov med Ljubljano in Trstom. Takrat je pomenila presežek tako glede lastnosti kot glede estetike.



Lokomotiva serije 03, nekoč serija 109 Južne železnice. Risba: Jožef Trpin

Na testnih vožnjah je razvila dobrih 1500 namesto pričakovanih 1000 konjskih moči in dosegla hitrost skoraj 130 kilometrov na uro, čeprav naj bi zmogla »le« 100 km/h. Ker se je tako dobro izkazala, so jih začeli izdelovati tudi za druge proge Južne železnice, tudi v Budimpešti za vleko ekspresov ob Blatnem jezeru. Po razpadu monarhije so lokomotive ostale v vseh državah naslednicah in le v Italiji so vse razrezali v staro železo. Slovenija, Avstrija in Madžarska pa so razumele veličino tega dosežka in ohranile vsaka po eno. V določenem obdobju so bile vse tri v voznem stanju in se dvakrat sestale - prvič na Dunaju in drugič v začetku junija 1996 v Celju na proslavi 150-letnice železnic na Slovenskem. Vse tri sestre smo postavili na isti tir - menda so kramljale pozno v noč in se spominjale mladih dni. Sam Čehov bi jih bil vesel!



Tri sestre, madžarska, avstrijska in slovenska, so se v Celju zbrale za nastop. Foto: Mladen Bogić

Ker nam je tako dobro šlo, nismo odnehali in smo naslednjega leta usposobili še eno lokomotivo, tokrat 06-018, kraljico naših tirov, koncipirano in izdelano v Berlinu po zgledu na najmodernejše nemške lokomotive. V okviru reparacij na račun prve svetovne vojne je bilo dobavljenih 110 takšnih lokomotiv v treh izvedbah - brzovozni, potniški in tovorni. Bile so prilagojene razmeram in vrstam premogov pri nas.



Lokomotiva serije 06 - sloviti Borsig - za brzovlake v gorah. Risba: Jožef Trpin

Zdaj se je glas o nas razširil po Evropi in dosegel Veliko Britanijo. K nam je začel zahajati Dave Collier, profesionalni fotograf tehniške dediščine. Z navdušenjem in predanostjo še vedno spremlja naše vlake. Tako se mu je leta 2013 posrečila imenitna fotografija, ki bi je bil vesel sam Joseph Mallord William Turner (1775-1851), britanski krajinar in marinist, ki je že leta 1844 naslikal pravcato impresijo z naslovom Dež, para in hitrost - Velika zahodna železnica. Dave je na postaji Bled Jezero pozno popoldne zaman čakal na primerno svetlobo. Na slepo srečo je z avtom pohitel pred vlak in pri Podhomu je med deževnimi oblaki posijalo sonce.



Lokomotiva 06-018 z muzejskim vlakom, Podhom, 25.05.2013. Foto: Dave Collier

Leta 1991 se nam je nepričakovano pridružila četrta lokomotiva. V železarno na Jesenicah je namreč prišlo devet lokomotiv serije 33 kot staro železo na lastnih kolesih. Nemudoma smo sprožili reševalno akcijo. Šest lokomotiv je odšlo v Avstrijo za dvainpolkratno količino starega železa, mi pa smo dobili tri najboljše v zameno za ekvivalent starega železa. Lokomotive so bile malone v voznem stanju in greh bi bil, če ne bi ene med njimi usposobili. Izbrali smo 33-037.



Serija 33 je nastala v Nemčiji za potrebe 2. svetovne vojne. Risba: Jožef Trpin

Te lokomotive, v Nemčiji vrsta 52, so obremenjene z zgodovinsko krivdo: ko so Nemci spoznali, da so moderne lokomotive izpred vojne preobčutljive za surove vojne razmere, so sprožili produkcijo teh poenostavljenih, nadvse robustnih lokomotiv. V treh letih jih je bilo izdelanih več kot 6000. Razširile so se vsepovsod po Evropi in po vojni nosile na svojih plečih breme povojne obnove, tako da so se spremenile v svoje nasprotje: iz vojnih lokomotiv so postale lokomotive miru. Lokomotiva 33-037 je odtlej glavna nosilka vleke muzejskih vlakov. Davov sin Ben Collier, tudi sam nadvse talentiran fotograf, je zajel tole čudovito idilo pri Avčah.



Lokomotiva 33-037 z muzejskim vlakom na viaduktu Avče 20.08.2016. Foto: Ben Collier

Leta 1994 je po zaslugi blagega mariborskega lokalpatriotizma nastal še en - štajerski muzejski vlak. Usposobljenih je bilo pet historičnih vagonov, za vleko pa je bila izbrana imenitna staroavstrijska serija 25.



Serija 25, avstrijska 270, je zelo uporabna tovorna lokomotiva za lokalne proge. Risba: Jožef Trpin

Štajerski muzejski vlak je vozil v alternaciji z drugima dvema, leta 2015 pa se je uveljavil nov projekt: vlak je v poletni sezoni začel redno, vsako soboto voziti med Celjem in Podčetrtkom. Tu je spet nastopil Dave Collier in posnel nekaj izvrstnih fotografij. Piscu tehle vrstic je še posebno pri srcu slika, ki jo najbolje opredeli Antoine de Saint-Exupéry:

»Nekoč je bila lokomotiva ljudem pošast iz jekla, kaj pa je danes drugega kot skromen prijatelj, ki se oglasi vsak večer ob šestih?«



Lokomotiva 25-026 in štajerski muzejski vlak, Šmarje pri Jelšah, 12.09.2015. Foto: Dave Collier

Naj končamo s pravljico: v muzeju imamo po srečnem naključju tudi delujočo ozkotirno lokomotivo 71-012, ki pa razen 150 metrov dolgega ozkega tira na našem dvorišču nima proge, da bi lahko pošteno pretegnila svoje ude.

Lokomotiva 71-012, prvotno serija SHS 3000, je nazadnje službovala v Železarni Jesenice.

Ko so v češkem mestu Jindřichův Hradec leta 2006 praznovali 100-letnico svojega razsežnega ozkotirnega omrežja, so našo lokomotivo povabili k praznovanju. In je šla! Čehi so ji našli dva primerna potniška vagončka in ta vlak je vozil več dni po vsem 90 kilometrov dolgem omrežju JHMD. Piscu tehle vrstic se je posrečila spodnja slika, ki še najbolj spominja na pravljico Železnica v Boljunskem gozdu. Leta 1955 jo je napisal Denys Watkins-Pitchford. V njej palčki zgradijo železnico, da se vsak dan lahko odpeljejo na delo v rudnik, hudobni škrati pa jim jo hočejo podreti.



Gre mar za isto zgodbo in so palčki pravkar pripeljali vlak iz Sovjega lesa? Foto: Mladen Bogić

Vprašanje, zastavljeno v naslovu, je s tem odgovorjeno: železnica vsekakor vsebuje element poetičnosti, od dovzetnosti gledalca pa je odvisno, ali ga bo zaznal in sprejel.


***
Mladen Bogić je ravnatelj Železniškega muzeja Slovenskih železnic.