Tiskane izdaje
Ljubljana – Profesor mora, ko dopolni 67 let, svoje mesto prepustiti drugim, zahteva pravilnik ene najbolj priznanih tujih univerz. V Sloveniji takega zapisa, kot kaže, še nekaj časa ne bo. Imamo namreč zakon, ki zapoveduje obvezno upokojevanje, a kljub temu je na univerzah 88 zaposlenih, ki tudi že več let izpolnjujejo pogoje za upokojitev – nekateri od njih imajo poleg rednega dela še vrsto nadobremenitev in dodatnih funkcij.
Zakon o uravnoteženju javnih financ (Zujf), ki je bil sprejet leta 2012, je med drugim zahteval, da se morajo javni uslužbenci, ki izpolnjujejo pogoje, upokojiti. Nekateri so se, drugi ne. Zakon namreč dopušča, da jim lahko pogodbo o zaposlitvi podaljšajo, ko je to nujno za zagotavljanje nemotenega delovnega procesa. In prav ta argument vedno znova slišimo še danes, skoraj tri leta po sprejetju zakona. Tudi na univerzah.
Na ljubljanski, mariborski in primorski univerzi ima pogodbo sklenjeno 88 zaposlenih, ki že izpolnjujejo pogoje za upokojitev, od tega le šest na mariborski, sedem na najmanjši primorski in kar 75 na ljubljanski; podatke so nam poslale univerze. Natančneje smo pregledali delo desetih, ki so februarja prejeli najvišje bruto plače, več kot 5000 evrov. Med njimi so tudi nekateri, ki so že ali pa še zasedajo ključne pozicije moči na ljubljanski univerzi. Še bolj kot to, kdo zasluži največ, pa so zanimive ugotovitve, kaj vse visokošolski sistem omogoča. Tokrat le tistim, ki se bližajo 70. letu in bi že lahko bili v pokoju.
Podnevi in ponoči
Največ zaposlenih, ki že izpolnjujejo pogoje za upokojitev, imajo na ljubljanski strojni in medicinski fakulteti. Na tej je zaposlena prof. dr. Nina Gale, ki je imela med vsemi po nam dostopnih podatkih februarja najvišjo bruto plačo – skoraj 7000 evrov. Galetova, ki je že ali pa bo še letos dopolnila 67 let, ima na fakulteti sklenjeno redno in še 20-odstotno dopolnilno delovno razmerje. Poleg mentorskega dodatka so ji bile izplačane tudi nadure in dodatek za stalno pripravljenost v vrednosti dobrih 2000 evrov skupno. Profesorica je namreč v sklopu dopolnilnega delovnega razmerja zaposlena tudi kot zdravnica specialistka na inštitutu za patologijo, kjer je tudi vodja enega od oddelkov. Nadure so ji izplačali za delo, ki ji ga bodisi kot vodji oddelka bodisi kot zdravnici ni uspelo opraviti v rednem delovnem času. Drugi dodatek pa si je prislužila, ker je bila februarju kar štirinajst dni zapored v stalni pripravljenosti za potrebe urgentne diagnostike – dva vikenda in med tednom od 16. do 7. ure – torej podnevi in ponoči. Februarju je bila takšna diagnostika sicer potrebna 30-krat, od tega jo je devetkrat opravila Galetova.
Neupokojenec v Supervizorju
Vrh lestvice najbolje plačanih zasedajo še trije njeni sodelavci. Na četrtem mestu je namreč prof. dr. Radovan Komel (5475 evrov), ki so mu pogodbo podaljšali le za šest mesecev, sledita pa prof. dr. Vito Starc, ki je že kar 30 let tudi predstojnik inštituta za fiziologijo, in prof. dr. Zoran Grubič. Vsi trije imajo sklenjeno pogodbo za redno in tudi dopolnilno delovno razmerje ter prejemajo dodatek za nadobremenitev zaradi še dodatnega pedagoškega dela. Pred njimi sta po višini plače sicer še dva profesorja. Prvi je prof. dr. Peter Raspor s primorske fakultete za vede o zdravju. Februarja je dobil 5820 evrov bruto, v kar je sicer vštet tudi poračun za januar; njegova novembrska plača je bila denimo nižja za več kot tisoč evrov. Gre za nekdanjega profesorja ljubljanske biotehniške fakultete, s katerim so na Primorskem sklenili pogodbo, ko mu je zaradi izpolnjevanja pogojev za upokojitev niso želeli na ljubljanski fakulteti.
So pa pogodbo na ljubljanski biotehniški fakulteti podaljšali s prof. dr. Janezom Hribarjem, ki ga kot prvega od omenjenih najdemo tudi v Supervizorju. V zadnjih dvanajstih letih je iz javnega sektorja prejel še 225.000 evrov po avtorskih in podjemnih pogodbah, večino od fakultete, na kateri je zaposlen; zadnja leta, ko bi že lahko bil upokojenec, pa 65.000 evrov ali 2000 evrov na mesec. Poleg redne zaposlitve, pedagoške in raziskovalne nadobremenitve ima še nekaj nalog. Je namreč namestnik prodekanje za področje živilstva na fakulteti, predsednik sveta za varno hrano na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednik upravnega odbora ljubljanske univerze. To je ena najpomembnejših funkcij na univerzi, med drugim odbor skrbi za nadzor nad financami zavoda.
Predsednik upravnega odbora je postal, ko je univerzo vodil še prof. dr. Stanislav Pejovnik. Prav on je bil rektor tudi v času, ko se je sprejemal Zujf, in je tako kot prvi nekaj desetim profesorjem podaljšal pogodbo, čeprav so izpolnjevali pogoje za upokojitev. Danes je med takšnimi tudi sam.
Pejovnik je namreč še vedno zaposlen na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, hkrati pa je tudi predsednik inženirske akademije, predsednik Drnovškovega gibanja za pravičnost in razvoj ter član državnega sveta in sveta za visoko šolstvo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Ali je profesor, ki bo čez mesec dni dopolnil 69 let, februarja dobil tudi honorar po avtorskih ali podjemnih pogodbah, nam s fakultete niso sporočili.
Na voljo tudi ARRS sredstva
Tako kot tudi ne za njegovega kolega prof. dr. Vojeslava Vlachyja, ki prav tako že izpolnjuje pogoje za upokojitev. Je pa Vlachy član raziskovalnega projekta in vodja programa, ki ju financira javna agencija za raziskovalno dejavnost. Program Fizikalna kemija prejema sredstva agencije vse od leta 1999, zadnjič pa so mu bila podaljšana letos, po tem, ko je kot vodja programa že izpolnjeval pogoje za upokojitev. To ni edini takšen primer. Agencija, ki so se ji sredstva od leta 2009 zmanjšala za skoraj tretjino, je namreč podaljšala tudi programe, katerih nosilci so Hribar, Galetova in tudi prof. dr. Janez Trontelj s fakultete za elektrotehniko.
Trontelj, ki je ali pa še bo letos dopolnil 74 let, je med omenjenimi sicer profesor, ki je po podatkih Sicrisa, informacijskega sistem o raziskovalni dejavnosti, pridobil največ sredstev iz gospodarstva, mednarodnih projektov ali ministrstev, zaradi česar ga verjetno fakulteta za elektrotehniko noče izgubiti.
Je pa fakulteta za elektrotehniko ena izmed tistih, ki je ugotovila, da so lahko nenadomestljivi tudi drugi zaposleni, ne samo profesorji. Za dve leti je namreč podaljšala pogodbo tehničnemu delavcu v enem izmed laboratorijev. Enako velja za pedagoško fakulteto, fakulteto za družbene vede, kjer so za tri leta podaljšali pogodbo tudi zaposleni v knjižnici, ter fakulteto za računalništvo in informatiko, na kateri je še naprej zaposlena vodja kadrovske službe.
Pogodbe za nedoločen čas
Prav na fakulteti za računalništvo in informatiko je zaposlen akad. prof. dr. Ivan Bratko (5160 evrov), ki je tudi redni član SAZU, za kar na mesec prejema 946 evrov bruto. Je tudi mentor štirim mladim raziskovalcem, na fakulteti pa bo 68-letni Bratko zaposlen vsaj do septembra 2017, saj so mu pogodbo podaljšali za kar pet let.
Vsaj petletne pogodbe pa so z zaposlenimi podpisovali še na akademiji za glasbo in strojni fakulteti.
Tudi na pravni fakulteti imajo profesorje, ki že izpolnjujejo pogoje za upokojitev, ker je to, pravijo, »terjalo zagotavljanje nemotenega poteka delovnega procesa«. Vseh pet ima podpisano pogodbo za nedoločen čas, kar je po mnenju fakultete »skladno z zakonom«. V zakonu je sicer zapisano, da se v dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja določi tudi trajanje delovnega razmerja.
