Novi rektor napoveduje premik ljubljanske univerze od golega preživetja k razvoju

Prof. dr. Igor Papič v pogovoru za Delo pravi, da ne želi obujati negativnih zgodb univerze, ampak se želi posvetiti njeni kakovosti.

Objavljeno
17. maj 2017 20.30
Dr. Igor Papić
Sandra Hanžič
Sandra Hanžič

Ljubljana - Igor Papič, ki bo vodenje Univerze v Ljubljani prevzel oktobra, si je v svojem mandatu zadal ohraniti obstoječo kakovost univerze in jo še nekoliko nadgraditi. Poleg tega si želi, da bi njeni zaposleni, ki so bili v zadnjem času vpleteni v afere, prevzeli odgovornost za svoja dejanja in univerze ne bi jemali za talca. 

Prvič v zgodovini univerze se je zgodilo, da se je za vodenje univerze potegoval en kandidat. Slišati je bilo pomisleke o tem, ali je to dovolj demokratično, a hkrati to kaže na sposobnost konsenza znotraj univerze o kandidatu.

Jaz sem opravil svojo dolžnost in kandidiral. Še pred začetkom volilnih opravil sem imel široko podporo velike večine članic, ampak sem vseeno pričakoval, da se bo pojavil še kakšen kandidat. Govori se tudi o neformalnih dogovorih med družboslovljem, naravoslovjem in tehniko. Jaz sem tehnik in tudi na tem področju je bilo precej možnih kandidatov. Ne vem, zakaj niso kandidirali.

Z oktobrom boste z rektorskim položajem postali del rektorske konference, v kateri sta dva sporna rektorja, ki ju bremenijo različne obtožbe, od mobinga, spolnega nadlegovanja, neizplačevanja plač, odslavljanja neposlušnih, do spreminjanje statuta, da bi imeli dosmrtni mandat.

No, tem se jaz v tem spornem kontekstu vsekakor ne bi želel pridružiti.

Sta rektorja Marušič in Tičar še primerna za vodenje primorske in mariborske univerze?

Moje osnovno načelo je, da mora vsak rektor in vsak dekan primarno delovati v imenu svoje institucije. Vse takšne zgodbe, ki so neposredno vezane na posamezne osebe, obremenjujejo ne samo te univerze, ampak celotno visokošolsko sfero. Ne želim govoriti v imenu drugih, a zame to ni sprejemljivo. Če bi bil sam v takem položaju, bi se v dobro univerze umaknil.

Kako doživljate avtonomijo univerze? Pri omenjenih rektorjih se zdi kot izgovor za samovoljo.

Absolutno se ne strinjam s tem, da se izgovarjamo na avtonomijo univerze takrat, ko neka manjša skupina znotraj univerze zahteva nekaj posebnega zase. To zame ni avtonomija univerze. Avtonomijo vidim v tem, kako uspešni smo v komunikaciji znotraj akademske skupnosti. Ne gradi se v ozki skupini, ampak z vsemi: študenti, profesorji, sindikati, vodstvom.

Tudi če mislimo, da je avtonomija univerze premajhna, se moramo o tem najprej poenotiti znotraj nje. Če skupaj z deležniki dosežemo nek konsenz - daleč od tega, da se bomo strinjali o vsem - najbrž pa smo sposobni doseči konsenz o nekaterih zahtevah, ki jih bomo postavili državi. To je zame avtonomija; da jo dosežemo skupaj kot akademska skupnost, ne pa trije posamezniki v nekem organu.

Z delom vašega predhodnika dr. Ivana Svetlika ste zadovoljni?

Midva sva zelo korektno sodelovala in že ob izvolitvi sem dejal, da si želim, da bi to obdobje nekaj mesecev do prevzema mandata izkoristil za tekoči prehod predaje poslov, ker sem prepričan, da so bile mnoge stvari dobro zastavljene in da bomo številne nadaljevali.

Njegov mandat je zaznamovala afera izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost. Kako gledate na ta problem?

Ne želim si takšnih zgodb. Apeliram na vse, da univerza ne sme biti žrtev takšnih dogodkov - v ozadju so vedno posamezniki. Niti si ne želim pavšalne obravnave teh zadev. Sem za to, da se razjasnijo, da gremo v podrobnosti, in ne za to, da bodisi pavšalno obsojamo vse bodisi poskušamo zadevo pomesti pod preprogo. Rešitev je vmes.

Naša fakulteta je bila na seznamu tistih, ki so prejemale dodatek. Čeprav sem za medije večkrat dal izjave o tem, nikoli niso bile objavljene. Zato nas še vedno postavljajo ob bok fakultet, za katere se govori, da so si vodstveni delavci izplačevali dodatek. Nihče na naši fakulteti, ne jaz, ne profesorji, ne vodstveni ali administrativni delavci ga ni prejemal. Prejemal ga je samo vodja tehnično-vzdrževalne službe.

Kar je po zakonu mogoče.

Vsebinsko je to po mojem mnenju opravičljivo. Ta gospod je na fakulteti dokazano opravil od 30 do 40 intervencij na leto, v nočnem času, ob koncu tedna, denimo zaradi vdora vode, odpovedi inštalacij, počenih cevi. On je bil vedno prvi, ki je preprečil nastajanje nadaljnje škode. Kljub temu smo mi enako tretirani kot vsi ostali. In še največja banalnost je, da mora fakulteti - za opravljeno delo - vračati dodatek.

Dodatek je že vrnil?

Po navodilu inšpektorja so ga morali vsi, ne glede na vsebino, vrniti.

Zadeva se je prejšnji teden preselila na sodišče.

Če me vprašate, ali bomo vrnili denar, menim, da je to še najmanjši problem. Jaz se sprašujem, kdo bo temu gospodu vrnil denar za opravljeno delo. Bili smo na v vseh možnih preiskavah, tudi policijski, in obtožbe proti naši fakulteti so bile zavržene. Kljub temu smo v istem kontingentu in nas sprašujejo, ali bomo priznali napako. Kakšno napako? Govorim seveda za našo fakulteto. In tako kot je naša specifična, so morda tudi ostale.

Absolutno pa zavračam tezo, da si nekdo, če je dekan ali zaposlen v vodstvenih strukturah, zasluži kar neke dodatke, samo zato ker je vodilni delavec.

Treba se je vprašati, koliko od teh primerov je takšnih, in koliko je primerov, ko je nekdo opravil neko delo in zanj ni bil plačan. Članice so namreč zahtevale vračilo tega denarja od zaposlenih. Velika večina je to pokorno sprejela in ga vrnila, nekateri pa so se pritožili. Končna sodba je bila, da jim denarja ni treba vrniti. Torej imamo skupino ljudi, ki je vestno oziroma poslušno vrnila denar in drugo, ki je na sodišču dokazala, da ga ni treba. Zdi se, da tonemo v živem pesku, saj se vse obravnava stihijsko. Nikoli ne počakamo na epilog. Zakaj je treba vedno znova ukrepati s parcialnimi rešitvami? Ker hoče nekdo samega sebe oprati.

Če izvzamete vašo fakulteto, menite, da bi se bilo smiselno poravnati z državo, vrniti denar, ki je bil nenamensko porabljen?

Saj to je bil namen, da bi vsebinsko pogledali, kateri del denarja vrniti, katerega ne. Ampak država ni sprejela te opcije, da bi pristala na poravnavo. Po drugi strani vemo, koliko denarja gre pri posameznem izplačilu v državni proračun za različne prispevke. Vendar zahteva, da vrnemo vse, čeprav so polovico tega dobili s prispevki.

V življenju stvari nikoli niso črnobele. Če takšne probleme površno obravnavamo, delamo samo nove krivice. Bojim se, da se bo to nadaljevalo. Nekdo doseže, da mu ni treba vrniti denarja, vsi ostali pa ga vrnejo. Kam to pelje?

V državo dvojnih meril.

Državo dveh kriterijev. Jaz si resnično želim, da bi posamezniki na univerzi prevzeli odgovornost za svoja dejanja, pustili univerzo kot institucijo pri miru in je ne bi jemali za talca in žrtev vseh teh zgodb. Hkrati pa nobene stvari ne želim pometati pod preprogo.

Kakšne so prioritete v vašem mandatu?

Na splošno izhajam iz teze, da je ljubljanska univerza odlična univerza, in da želimo biti še boljši. Mogoče to zveni samoumevno, ampak ni. Glede na pretekli mandat, v katerem smo dosegli najnižjo točko njenega financiranja, se je postavilo vprašanje, ali smo sploh sposobni zagotavljati že doseženo raven kakovosti, kaj šele, da bi jo nadgrajevali.

Prepričan sem, da so se stvari spremenile na bolje, tudi gospodarska situacija. Poleg tega je bila konec leta sprejeta novela zakona o visokem šolstvu, ki zagotavlja stabilno financiranje v daljšem obdobju in neko zmerno rast.

Menim, da je prišel čas za vlaganje v še kaj drugega kot samo golo preživetje. Težave imamo z zastarelo infrastrukturo, s prostorsko stisko na nekaterih članicah, kot so filozofska fakulteta in akademije, ter praktično ne vlagamo v raziskovalno opremo. To so pravi izzivi - kako iz obstoječega golega preživetja preiti v bolj razvojni način delovanja, dvigovanje kakovosti na pedagoškem in znanstvenem področju.

Proračun univerze je nekaj čez 300 milijonov evrov, financiranje visokega šolstva se bo postopno približalo enemu odstotku BDP ...

Ampak to obdobje bo precej razpotegnjeno in vprašanje je, ali se bo povečalo linearno, ali bo nekaj let nizko in se bo pod kakšno drugo vlado strmo povzpelo. Ne delam si nikakršnih utvar, da se bo kaj drastičnega spremenilo čez noč. Po svoje smo veseli, da ne gre na slabše, ampak da se stvari izboljšujejo.

Na eni od predstavitev ste napovedali, da bo večina denarja, ki ga bo univerza letos prejela več, šlo za zaposlene.  

Malo več kot polovica bo šla za redna napredovanja. Za razvoj bo šel simboličen znesek. 

Imate kakšne projekte že pripravljene, načrtujete kakšne nakupe?

Vsi vemo, da lahko določene stvari kupimo sproti, za večje nakupe pa je treba najprej nekaj let varčevati. Večina fakultet ima neke rezerve v smislu amortizacijskih sredstev, ki jih hrani zato, da bodo dovolj privarčevale in kupile nek dražji kos opreme.

Ta denar nato opazi nekdo na ministrstvu in trdi, da imamo na zalogi 30 milijonov. Čakam samo še, da se bo nekdo spomnil, da nam to količino prihodnje leto odšteje in bomo dobili toliko sredstev manj. To kaže na precejšnje nerazumevanje.

Stvari niso tako kompleksne, da nekdo ne bi mogel razumeti, kaj pomeni varčevati za opremo, ki lahko stane nekaj sto tisoč evrov ali pa milijon.

Katera odprta vprašanja vidite na študentskem področju? Mnogo govora je bilo o kakovosti.

S študenti, študentsko organizacijo in študentskim svetom smo se precej pogovarjali. Področje kakovosti je bilo najbolj izpostavljeno, predvsem v smislu sprotnega spremljanja kakovosti dela profesorjev. Spraševali so me o javnosti anket, ki jih izvajamo o učiteljih, ker je na mariborski unverzi to javno. Do tega nimam nobenih zadržkov.

Poleg tega je pomembno, da študenti podajo svoje mnenje o habilitacijah profesorjev, kar se zdaj na žalost dogaja samo ob koncu petletnih obdobij, ko se ne da več kaj dosti spremeniti. Če bi sproti spremljali ocene posameznega profesorja in bi lahko študenti pravočasno opozorili, da nekaj ni v redu, denimo vsaj eno leto prej, bi imel učitelj možnost nekega popravnega izpita do izteka habilitacije. Ne vem, zakaj takšnih organizacijskih zadev ne bi uredili, in sicer na način, da bi koristile tako študentom kot učiteljem.

Govorili smo tudi o višini prispevkov, ki jih morajo študenti plačevati, torej ali gre za dejanski strošek ali je to nek pavšal, ki je previsok. Vse to se da preveriti in rešiti. Izpostavili so tudi problematiko praks v študijskih programih, kar je malo bolj zapleteno za reševanje, saj je prakso treba vkomponirati v študijski program, kar pomeni, da moramo iz njega tudi nekaj vzeti.

Sicer smo imeli konstruktivni dialog, študentski svet me je tudi eksplicitno podprl, ob predpostavki, da bom držal obljube, za katere pa sem že sam rekel, da veliko raje kot govorim kaj naredim.

Kako pa gledate na vrzel med kadri, ki jih ustvarja univerza, in med dejanskimi potrebami gospodarstva?

Kot fakultete se zelo trudimo za promocijo določenih področij. Seveda je izbira poklica osnovna pravica vsakega posameznika, naša dolžnost pa je, da jih pravilno informiramo, kaj pomeni diploma iz določenega področja za končno zaposlitev. Univerza najbrž ni pravo mesto, da bomo sami sebe omejevali. Menim, da je to stvar politike, najbrž tudi potreb v družbi. Če bomo ta navodila prejeli, jih bomo implementirali.

Na naši fakulteti lahko povečamo vpis, a za to ni interesa mladih. Nikogar ne moremo prisiliti, da pride študirat elektrotehniko. Za zdaj imamo stabilno stanje, v prihodnje bodo pa generacije vse manjše, hkrati pa bodo potrebe gospodarstva večje. Tedensko dobivam klice kolegov iz industrije, ki iščejo dobre inženirje. Malo se pošalim in rečem 'tudi slabih nimamo,' saj so dejansko že vsi oddani. V prihodnjih letih bo ta problem še večji, saj se v gospodarstvu že začenjajo novi razvojni projekti.