»Otrokom se odvzema možnost izkustvenega učenja«

Ljubljana – O financiranju zasebnega šolstva, stavki v vzgoji in izobraževanju, otrokocentrično naravnani družbi ter o izsledkih najnovejše mednarodne raziskave bralne pismenosti PIRLS 2016 smo se pogovarjali z ravnateljico ljubljanske Osnovne šole Franceta Bevka Barbaro Kampjut.

Se vam zdi prav, da bi država, kot je zdaj predlog, obvezni del javnega programa v zasebnih osnovnih šolah financirala 100-odstotno, 65-odstotno pa razširjen program?

Pravica do izobraževanja je zapisana v ustavi, se pa ob tem sprašujem, ali je upravičena zahteva, da država 100-odstotno financira nekaj, kar spada v tako imenovani zasebni sektor. Ne bi govorila o prednostih in slabostih zasebnih šol, ker njihovih programov ne poznam tako dobro, lahko pa rečem, da je država dolžna skrbeti za javne šole. Imamo dobre javne šole, v njih dosegamo visoke rezultate. Naloga države je, da skrbi, da je javna šola dostopna vsem in da je kakovostna, za kar potrebuje finančno podporo.

Med javnimi in zasebnimi šolami so razlike, čeprav morajo tudi zasebne šole pri obveznem programu slediti zakonu, imajo nekoliko več prostora. Če izpostavim banalen primer: javna šola je otroka v svoj okoliš dolžna vpisati, zasebna šola učenca lahko izbere sama.

Se vam zdi Svizova napoved stavke upravičena?

Pravica do stavke je temeljna pravica delavcev. Če moč argumentov ne zaleže, lahko za uveljavljanje svojih pravic posežejo tudi po takšnem sredstvu. Vzgojno-izobraževalna dejavnost, ki jo opravljamo od vrtcev do fakultet, je izjemno pomembna družbena naloga. Država se mora zavedati: v otroke je treba vlagati že vse od začetka, če želimo v prihodnosti imeti strokovnjake na strateških, vodilnih položajih. Za vzgojo odgovornih državljanov pa je potreben tudi dobro izšolan kader, ne sme se vlagati le v materialne pogoje.

Ena izmed stavkovnih zahtev, ki jo izjemno podpiram, je zahteva po opredelitvi delovnega mesta učitelj razrednik, ki bi moral biti za dva plačilna razreda višje nad drugimi. Vloga razrednika je zdaj opredeljena z naštevanjem številnih administrativnih nalog, za katerimi pa se skriva vloga razrednika kot vzgojitelja, svetovalca, pa tudi neke vrste družinskega terapevta.

Kako je z zaposlovanjem mladih učiteljev?

Mladi bi se zaposlili, ampak šole ne smejo zaposliti učiteljev brez strokovnega izpita. Mladi učitelji pa izpita ne morejo opravljati, dokler ne opravijo določeno število ur vzgojno-izobraževalnega dela. Mladi učitelji so zdaj v zelo težkem položaju. Težko pridejo v sistem, in ko pridejo, začnejo z izjemno nizko plačo.

Osnovna plača učitelja začetnika je malo več kot 900 evrov. Učitelji so upravičeno užaljeni, če se primerjajo, denimo, z zdravniki začetniki. So univerzitetno izobražen kader, ki dela z otroki, najbolj občutljivimi bitji v naši družbi.

Današnji otroci so zelo samozavestni, naučeni nastopanja, brezhibno govorijo, njihova samopodoba pa je zdaj zelo krhka. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Kako razmere v družbi ter v vzgoji in izobraževanju vplivajo na otrokove starše in pedagoške delavce?

Naša družba je zelo otrokocentrična. Starši so pod pritiskom, da morajo biti najboljši starši. Otroku morajo zagotavljati vse – deset interesnih dejavnosti v šoli, popoldne ga je treba peljati na angleščino, na nogomet. Otrokov čas je programiran, odrasli pa so od jutra do večera vpeti v njihovo življenje. Povzela bom dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, da pozabljamo na to, da otrok živi v sedanjosti.

Ves čas mu govorimo, česa včeraj ni naredil in kaj mora storiti jutri. Pozabljamo pa, da živi v tem trenutku in ima pravico do tega, da uživa v svojem otroštvu. Starši so preveč vpeti v domače delo in šolske projekte. Danes je vse že ena velika tragedija: govorni nastop je družinski projekt in potem je tudi ocena družinska in družinska je žalost ob neuspehu. Otrokom se odvzemata odgovornost in možnost izkustvenega učenja.

Tudi pedagoški delavci smo pod pritiskom. Preprosto gre za pretirano zaščitništvo in podcenjevanje otrok, ki »ne morejo sami rešiti določenih situacij«. Ravnatelji in učitelji imamo ves čas občutek kriznega stanja. Šola pa je prostor, ki potrebuje stabilnost, mir, trdnost.

Današnji otroci so zelo samozavestni, naučeni nastopanja, brezhibno govorijo, njihova samopodoba pa je zdaj zelo krhka. Usmerjajo jo predvsem povratne informacije drugih – staršev, učiteljev in socialnih omrežij. Zato je tudi vse več anksioznosti ob spoprijemanju z običajnimi problemi, ki smo jih včasih hitreje odpravili. Žal mi je tudi, ker je družba tako naravnana, da je dosežek pri branju več vreden kot užitek pri branju. Otroci morajo brati tudi iz veselja.

Rezultati mednarodne Pirlsove raziskave so pokazali, da so slovenski otroci pri bralni pismenosti zelo močni.

Rezultati so odlični. Zelo mi je bilo všeč, da so letos prvič preverjali tudi e-pismenost, kjer gre za bolj kompleksno branje. Slovenski učenci so se na tem področju odrezali nekoliko slabše kot pri branju na papirju.

V šolskem letu 2009/2010 sem na naši šoli izvedla raziskavo, v katero sem zajela vse učence od šestega do devetega razreda. Zanimale so me bralne navade in priljubljenost leposlovnih knjig v primerjavi z internetnimi vsebinami in socialnimi omrežji. Fantje so na zadnje mesto postavili branje leposlovnih knjig, deklice pa na predzadnje mesto. Leta 2016 sem ponovila raziskavo, ki zadeva mobilne aplikacije. Rezultati so bili zelo podobni pri popolnoma drugih generacijah. Dečki so na prvo mesto postavili računalniške igre, deklice pa socialna omrežja.

Bolj se bo treba posvetiti digitalnemu medijskemu opismenjevanju. Učenci so zasuti s tolikšno količino medijskih sporočil, da se jim zamegli meja med fantazijo in realnostjo. Otroke je treba naučiti, kakšno vlogo imajo mediji – da niso le v vlogi informiranja in zabave, ampak da prinašajo tudi mnenja in sporočila, do katerih se je treba opredeliti.

Kako bi lahko pri digitalnem opismenjevanju pomagala šola?

Osnovna šola potrebuje predmet, ki bi se imenoval digitalna vzgoja. Pri predmetu bi se otroci morali naučiti, kako se v informacijski dobi spopadati z digitalnimi mediji. Digitalno in medijsko opismenjevanje, varovanje zasebnosti in varstvo osebnih podatkov so tudi naloge šole. Naši starši so nas vzgajali za realni svet, današnji pa morajo še za digitalnega. A digitalizacija je starše nekoliko prehitela – pametni telefoni so prišli v roke otrokom, preden so bili starši obveščeni o varni in kritični uporabi.

Šole se postopoma opremljamo z vso tehnologijo, ki jo moderen način poučevanja zahteva. Ne smemo pa pozabiti, da ima besedno sporočanje prvo in edino mesto v medsebojni človeški komunikaciji. Ne verjamem, da lahko mobilna aplikacija nadomesti učitelja pred tablo.

Kako se je pod vplivom digitalnega okolja spremenil način branja otrok?

Danes so otroci od trenutka, ko pridejo na svet, obkroženi z zvoki in slikami. Vsaka slikanica že piska. Z zgoščenim besedilom se je težje spopadati, če si se rodil in zrasel v digitalnem svetu, kjer je vsako besedilo podprto s sliko ali diagramom. Otroci se vse težje spopadajo z leposlovnimi knjigami, kjer ni pomagal. Če prikažem na primeru klasičnega dela: knjigo Bratovščina sinjega galeba smo včasih v šestem razredu brali brez težav. To je danes za šestošolce že zelo zahtevno branje.

Še pred desetimi leti so šestošolci za domače branje brali tudi Pod svobodnim soncem, zdaj ga ne beremo več. Sprva sem ga pomikala v sedmi, osmi, nato v deveti razred, ampak je bilo pretežko. Otroci preprosto nimajo več besedišča, ne poznajo več frazemov, besednih zvez, ogromno besed je za njih zastarelih in se ob branju mučijo. Navajeni so brati vedno bolj osiromašena besedila, kjer so povedi kratke, enostavčne, besedišče pa je preprosto.