Računalnik, orodje, ki ga še ne znamo uporabljati

Z digitalnimi tehnologijami učenci hitreje rešujejo problemske naloge, gradijo znanje in spremljajo svoj napredek.

Objavljeno
09. oktober 2016 23.10
Sonja Merljak
Sonja Merljak

Ljubljana – Zakaj je interaktivna tabla uporaben pripomoček? V čem se klikanje razlikuje od pisanja? Kaj da računalnik, česar zvezek ne more? Ko je javnost vznemirila knjiga Digitalna demenca psihologa Manfreda Spitzerja, se je zdelo, da se bo uvajanje tehnologij v šole upočasnilo. A to se ni zgodilo.

Dvomljivci so spomladi navdušeno prisluhnili svarilom, da mobilne naprave in tablice otroke poneumljajo. A šolski digitalni strokovnjaki, ki so se zbrali na mednarodni konferenci o uporabi informacijsko-komunikacijskih tehnologij v šolstvu Sirikt 2016, opozarjajo, da je treba tehnologije poznati, vedeti, kje koristijo in kje se skrivajo pasti, predvsem pa otroke učiti odgovorne uporabe. Kajti tehnologija je tukaj in bo ostala, učitelji pa morajo učence naučiti, kako naj si z njo pomagajo, da bo njihovo življenje boljše in bolj ustvarjalno.

Drugačna vloga učitelja

»Tehnologija od učitelja terja, da zamenja pristop,« poudarja Nives Kreuh z zavoda za šolstvo. »Vsi v šolstvu si prizadevamo, da učitelj ne bi bil več zgolj predavatelj, učenci pa poslušalci; da bi skupaj reševali probleme in se učili drug od drugega. Dodana vrednost tehnologije je, da to lahko naredijo tudi v 45 minutah.«

Včasih, pojasnjuje, so namreč morali učitelji pri problemskih nalogah skrbno načrtovati pouk; učenci so morali prinesti v šolo različne pripomočke in še med uro so »leteli« v knjižnico po ustrezne knjige. Zdaj imajo s pomočjo tehnologije vse pri roki, skupaj iščejo poti do rešitve in gradijo znanje, uporaba tehnologij pa omogoča tudi, da so otroci vključeni v načrtovanje pouka, ves čas spremljajo svoj napredek, povratnih informacij pa ne dobivajo le od učitelja, ampak tudi od sošolcev.

Učitelji postajajo mentorji in sodelavci, ki morajo otroke znati usmerjati in izkoristiti njihov potencial. Otroci tehnologije hitro dojemajo, toda raziskave kažejo, da ostajajo le na prvi in drugi stopnji njihove uporabe. »Ko jim učitelji dajo nalogo in razložijo postopek, jo naredijo, ne znajo pa s pomočjo računalniškega znanja ustvarjati in naučeno sintetizirati. Naloga šole je, da jih to nauči. Računalnik je pripomoček, s katerim druge stvari lahko počneš bolje in hitreje, ne pa cilj,« poudarja dr. Borut Čampelj z ministrstva za izobraževanje.

Računalniško razmišljanje

A v šolah pri urah računalništva učence še vedno prepogosto učijo, kako naj, denimo, urejajo besedila, ne pa, kako naj računalniško razmišljajo. »Ta način razmišljanja je pomemben, ker je usmerjen v reševanje problemov in spodbuja logično in abstraktno mišljenje,« poudarja dr. Saša Divjak, zaslužni profesor na fakulteti za računalništvo.

V številnih evropskih državah se zavedajo, da je treba otroke pripraviti na dolgoročno ustvarjalno delovanje na trgu delovne sile, in vedo tudi, da z uporabo digitalnih tehnologij pri pouku krepijo kompetence 21. stoletja, denimo sodelovalno učenje, kritično mišljenje, pa tudi komunikacijo.

Učno snov ponekod celo že podajajo po principu računalniških igric. Te imajo otroci še posebej radi, saj v njih zlahka napredujejo na višje ravni, obenem pa si lahko privoščijo tudi množico napak, na katerih se učijo. Uporabljajo tudi učenje s poskušanjem (po angleško learning on the go), pri katerem si pomagajo z različnimi tehnologijami, končni cilj pa je rešitev problema, in vključujejo neformalno učenje.

»Marsikje velja načelo, da je karkoli, kar počneš, dobrodošlo, saj ti daje znanje,« pravi Saša Divjak. Nives Kreuh pa dodaja, da pri nas še nismo tako daleč tudi zato, ker smo omejeni s kulturo testov in ocen. »Tovrstnega napredovanja ne znamo izmeriti.«

A tudi v tujini velikokrat ne znajo razložiti, zakaj je treba poznati digitalne tehnologije, čeprav v Veliki Britaniji po drugi strani, denimo, že govorijo o digitalni krizi, saj ugotavljajo, da državljani niso dovolj digitalno pismeni.

Kar je Finska v izobraževanju, je Estonija v uporabi tehnologije v izobraževanju. Birgy Lorenz spodbuja razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije in poučuje na Pelgulinna Gymnasium v Estoniji. Sodelovala je v razvojni skupini za pripravo nacionalnega kurikula, ki je uporabo tehnologij umestil v vse predmete. Estonske primere dobre prakse predstavlja v številnih državah, tudi na Japonskem.

Kako je Estonija postala vodilna država na tem področju?

Naši politiki so zgodaj spoznali, da smo kot država omejeni z naravnimi resursi in številom prebivalstva. Toda na spletu za nas ni omejitev. Opazovali so azijske tigre in ustvarili fundacijo Tiger, ki spodbuja projekte, s katerimi naj bi kot tiger skočili v svet digitalnih tehnologij. S financiranjem številnih projektov so začeli spodbujati uporabo tehnologij v šolah. Učiteljem so razdelili računalnike in obenem začeli načrtno spreminjati njihovo miselnost. Naši učenci naj bi s pomočjo tehnologije postali najboljši na svetu v naravoslovju in matematiki.

Kaj je bilo bolj pomembno za to vizijo: da so šole opremili s tehnologijo ali da jim je uspelo spremeniti miselnost učiteljev?

Šole bi lahko opremili z najboljšo tehnologijo, ampak če ne bi spremenili miselnosti učiteljev, bi bilo vse zaman. Treba je poskrbeti za takšne in drugačne pripomočke, a teh ne sme biti preveč, temveč ravno prav, da jih lahko učitelji začnejo uporabljati. Pomagali so jim tudi tako, da so ustvarili nov poklic. Svetovalci, kot sem jaz, učiteljem pomagamo, da pri pouku tehnologijo čim bolje uporabijo. Sama, denimo, preučim njihov učni načrt in jim predlagam pripomočke ali aplikacije, s katerimi bodo izboljšali poučevanje. In ko se prijavljam na razpis, moram znati zelo dobro pojasniti, kako pri pouku uporabljamo tehnologijo, in utemeljiti, zakaj, denimo, potrebujem robota, če želim, da sredstva dobi naša, in ne kakšna druga šola.

Kako se vizija estonskih politikov, da na spletu za državo ni meja, izraža v širši družbi?

Smo dežela start-upov. Razvili smo mrežo inovacijskih centrov, kjer se srečujejo študenti in podjetniki. Po državi organiziramo »48-urna garažna srečanja«, na katerih se zberejo programerji, oblikovalci, financerji, ljudje z idejami in tisti, ki potrebujejo rešitve.

V šolah ne razmišljamo več o uvajanju in uporabi tehnologije pri različnih predmetih, ker je to že običajno, ampak se pogovarjamo o robotiki in o tem, kako programirati. Na učence gledamo kot na bodoče razvojnike in podjetnike, ki bodo poskrbeli za nova delovna mesta. Trenutno na enega otroka prideta dva starejša državljana, čez nekaj let bodo štirje. Da bo sistem vzdržen, bodo vsi otroci morali imeti službe. Učencem govorimo, da ne smejo računati na odrešitelje iz tujine, ampak da si morajo ustvariti svoja delovna mesta. Učimo jih uporabljati tehnologijo, da bodo ugotovili, kaj svet potrebuje, in da bodo znali iskati rešitve. Naša ambicija je, da bo naslednji facebook ali google nastal v Estoniji.