Tiskane izdaje
Ljubljana – Nekoč je veljalo, da so glavni na vasi župnik, učitelj in gostilničar. Danes se zdi, da je pomemben vsakdo in nihče. To se kaže tudi v šolah, kjer se pretirano zaščitniški starši, ki so do svojih otrok pogosto neobjektivni, pogosto vpletajo v pedagoški proces.
Učitelji pripovedujejo, da se že v drugem razredu dogaja, da učenec reče: »Dobro jutro. Mami mi je rekla, da mi danes v šoli ne bo treba delati, če se mi ne bo dalo.«
Zakaj je tako? In kaj narediti, da bo drugače?
V poosamosvojitvenem spreminjanju izobraževalnega sistema se je dobronameren poskus, da bi se starši in učitelji tesneje povezali pri skupni skrbi za kakovost vzgoje in izobraževanja, v praksi sfižil.
Učitelji: brez avtonomije in avtoritete
Konec 90. let dvajsetega stoletja se je spremenila šolska zakonodaja, zaradi katere so osnovne šole postale prostor na prepihu. Vanje je lahko začel posegati vsakdo: starši, občina, ministrstvo.
Učitelji so se začeli počutiti ogrožene. Svoje je dodal novi pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev, ki jim je dal veliko pravic in bolj malo dolžnosti. Otroci so začutili moč staršev in tudi to, da jih ti podpirajo tudi pri neprimernemu ravnanju. Ugled učiteljskega poklica se je začel zmanjševati.
Težave se zadnja leta stopnjujejo, odnos med učitelji in starši postaja vse bolj zapleten. Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev sicer ne velja več, saj so ga nadomestili vzgojni načrti in četrti sklop zakona o osnovni šoli. A njegov pečat ostaja. Skupaj s permisivno vzgojo postaja krivec za današnje razmere, v katerih velja, da učitelji nimajo niti avtonomije niti avtoritete.
Trenja v trikotniku
Šolski prostor soustvarjajo učitelji in drugi strokovni delavci, učenci in starši. A med njimi so tudi trenja. Po eni strani tisti starši, ki nočejo pritiskati na učitelje, ne vedo, kdaj je upravičeno, da stopijo do njih. Po drugi strani so govorice o tistih, ki v šolo hodijo z odvetniki, vse pogostejše. Kako naj torej starši ravnajo, da ne bodo zbijali avtoritete učiteljev?
Tereza Žerdin, upokojena specialna pedagoginja in učiteljica, ki v strokovnem štirinajstdnevniku Šolski razgledi že šestindvajset let ustvarja rubriko Kje vas in nas šola žuli, svetuje, da mora odnos med šolo in starši temeljiti na spoštovanju, tako kot vsi drugi odnosi. Če učitelj zviška gleda na starše, bo gotovo doživel neodobravanje. Če starši napadejo učitelje, če razvrednotijo njihovo delo, se bodo ti čutili ogrožene in bodo napadli nazaj. »Res pa je, da včasih preprosto ne vedo, da je to, kar počnejo, neumnost. Ampak če bi jim to povedali na ta način, bi se že počutili ogrožene. Bolje jih je spoštljivo vprašati, zakaj so nekaj naredili, kaj so s tem mislili in kaj naj bi bil namen.«
Kako zapleten je odnos v trikotniku učenci-šola-starši in kako hude so lahko posledice, če se pri njem kaj zalomi, se je pokazalo v Desklah, ko je ravnatelj, ki ni mogel zagotoviti učencu varnosti, dovolil, da ga je nekaj časa prihajala v šolo varovat mama.
A ob Desklah se je pokazalo še marsikaj; med drugim, da mnenje o šoli in šolskem sistemu pogosto izražajo tisti, ki o primeru vedo premalo, da bi o njem lahko odgovorno razpravljali. Pa tudi, da je otrokom v šoli treba postaviti meje, drugače se lahko zgodi to, kar so opisali v Primorskih novicah, ko so prvič poročali o pretepenem desetletniku: v četrtem razredu je razred, ki je od vrtca veljal za problematičnega, prevzel učitelj, ki se je odločil, da bo ukrepal strogo in dosledno. Takrat sta si dva učenca nabrala dovolj vzgojnih opominov, da bi ju morali prešolati, a se to ni zgodilo. Zgodilo se je nekaj drugega: učiteljevo ime so učenci napisali na partizanski spomenik pred šolsko stavbo, med umrle v drugi svetovni vojni.
Odgovorno o avtonomiji
»Zato se moramo pogovarjati o avtonomiji in avtoriteti učiteljev, pa tudi o odgovornosti vseh drugih, ki so tako ali drugače vpeti v šolski sistem,« pravi učitelj Martin Plesničar.
»Vedeti je treba, da v otrocih ni mogoče videti ničesar, česar ne vidimo v odraslih,« dodaja. »Pred nasiljem si ne smemo zatiskati oči; k nam prihaja to, kar smo doslej videli le v Ameriki. Vesna Vuk Godina je med predavanjem o prijazni vzgoji rekla, 'kar je najbolj drzno, je verjetno res, in to v omiljeni obliki'. Res je tako. V razredih obstaja skupinska dinamika, ki potegne za sabo simpatizerje, in če te dinamike ne prepoznaš in ukrepaš, ampak ji nemara celo nasedeš, ne moreš reševati težav.«
Plesničar lahko kompetentno govori o avtonomiji, avtoriteti in odgovornosti. Izkusil je, koliko avtoritete si lahko v razredu izbori učitelj, ki poskuša biti odgovoren, a pri tem ne more biti avtonomen. S socialno delavko sta lani, ko je bil razrednik sedanjega petega razreda na OŠ Deskle, poskušala narediti vse tisto, kar so letos strokovnjaki, ki so iz medijev izvedeli, kaj se je tam domnevno dogajalo, rekli, da bi na šoli morali narediti. Zato tudi o odgovornosti pravi, da je z njo treba začeti pri sebi. »Če pogledamo samo pismo ravnateljev šolskemu inšpektorju, naj premisli o svojem ukrepu: mislim, da so ravnali neodgovorno. Ne morejo se opredeliti do nečesa, česar ne poznajo, in dogodkov v tem razredu ne poznajo. Je pa takšno opredeljevanje do stvari, ki jih ne poznamo, v naši družbi globoko zakoreninjeno.«
In ker dela v šoli, začenja pri sebi. »Zakaj šola ni naredila vsega, kar bi morala, ne vem. Vem pa, da naš primer kaže, da učitelji pri vzgoji nismo avtonomni. Če bi bil namreč sam kot razrednik avtonomen, bi bilo tisto, kar sem predlagal, izvedeno.«
Če sistem ni dober, ga je treba spremeniti
Kakšno bi bilo odgovorno ravnanje šole? Martin Plesničar pravi, da bi moralo strokovno osebje narediti vse, kar je v njegovi moči, da bi bili odnosi boljši. Ob tem bi morali spoštovati šolsko zakonodajo in tudi poiskati ustrezno pomoč, tako znotraj šole kot zunaj nje. »Če ti ukrepi ne bi zadoščali, bi morali opozoriti pristojne inštitucije in te bi morale spremeniti sistem,« pravi Martin Plesničar. »Zdaj se je jasno pokazalo, da nismo delovali v korist otrok.«
Otrok brez vesti – o njih je govoril že psiholog Kristijan Musek Lešnik, ko je dejal, da je vse več samozaverovanih, pametnih otrok s psihopatskimi tendencami, ki nimajo odnosa do drugih – je tudi po Plesničarjevih izkušnjah v slovenskih šolah vedno več. »A to še niso brezupni primeri. V vsakem tli iskrica življenja, ki jo s pravim pristopom lahko razplamtimo. Zaradi družbe kot celote bi morali učitelji imeti več pooblastil. Neki vzgojni ukrep je morda nezakonit, a to ne pomeni, da ni učinkovit. Tako kot zdravilo, ki je – odvisno od količine – lahko tudi strup.«
