Tiskane izdaje
Ljubljana – Vzgojitelji, učitelji in ravnatelji so strnili vrste in se enotno postavili za ukinitev obravnave anonimne prijave v šolstvu. Od oktobra se je pod njihovo peticijo zbralo 7000 podpisov, ki jih bodo izročili ministrstvu za izobraževanju in javno upravo, državnemu zboru in državnemu svetu.
V šoli je dovoljeno kajenje, učitelji med poukom kadijo in ne opravljajo svojega dela - takšne in drugačne neresnice vsebujejo številne prijave na področju izobraževanja. Med njimi se včasih znajdejo tudi obtožbe o spolnem nadlegovanju. Po zadnjih podatkih inšpektorata za šolstvo je kar tretjina anonimnih prijav neupravičenih, zato so predstavniki učiteljskih in vzgojiteljskih organizacij, s podporo treh pravnih strokovnjakov, včeraj vnovič predlagali, da se takšen način obravnave zameji.
Inšpektorji so zadnje čase namreč zasuti z anonimkami, zaradi česar jim zmanjkuje časa za redne nadzore, je dejala Breda Forjanič, predsednica združenja ravnateljev vrtcev. Čeprav je prijava demokratična pravica vsakogar, je prepričana, da mora prijavitelj imeti določene dolžnosti, saj prijave, ki se na koncu izkažejo kot neupravičene, vseeno terjajo svoj davek na učiteljih in celotnem pedagoškem procesu.
Vsi, ki ga soustvarjajo, se s senco dvoma o domnevno nepravilnem ravnanju bojujejo do konca kariere. V kolektivih nastane izredna situacija, v kateri se vsa energija, namesto v poučevanje, začne usmerjati v dokazovanje pravilnosti svojega delovanja, ki lahko traja nekaj tednov, je opisala Janja Bogataj iz skupnosti vrtcev. Gregor Pečan, predsednik združenja ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva, je dodal, da se njihove posledice kažejo še na dolgotrajnih bolniških odsotnostih.
Anonimke ogrožajo ustavna načela
Obstoječi zakon o šolski inšpekciji določa, da mora inšpektor obravnavati tudi anonimne prijave, šolniki pa ga želijo dopolniti z zapisom, da ni dolžan začeti postopka, če je prijava anonimna, je pojasnil Pečan. S tem bi, so se strinjali vsi vpleteni, v družbi zgradili boljše odnose ter, po besedah mediatorke Nine-Ane Jäger, kulturo konstruktivnega dialoga.
Tovrstne prijave so, kot trdi, v večini primerov zlorabljen institut, katerega pobudniki ne želijo, da bi se napake, na katere opozarjajo, odpravile, ampak želijo zgolj očrniti učitelja. V primerih, ko proti njim nimajo dokazov, gre za razžalitve in kazniva dejanja, še opozarja.
Albin Igličar, zaslužni profesor prava, je prepričan, da so takšne prijave zavržno dejanje ter da mora v družbi vsakdo biti tako zrel. da na nepravilnosti opozarja z imenom in priimkom. Tudi sam se zavzema za njihov umik, saj bi le s tem lahko obvarovali ustavno vrednoto človeškega dostojanstva, ki je v takšnih primerih izredno načeta. Posebej sporno se mu zdi, da tovrstne prijave obtoženim ne omogočajo pravne varnosti; anonimnim prijaviteljem namreč ne morejo naložiti plačila stroškov postopka ali odškodnine.
Poleg tega dodaja, da so takšne prijave najbolj sporne prav v šolstvu najbolj, medtem ko so denimo pri policijskem delu in na področju davkov nekoliko bolj upravičene.
Prijavitelji že varovani
Za anonimnost prijav sicer ni nobene potrebe, so se strinjali vsi, saj predpisi tako ali tako zahtevajo varovanje prijaviteljeve identitete, ne glede na to, ali je prijava podpisana ali ne. Da bi tovrstne primere onemogočili so zato oktobra na portalu Prava peticija začeli zbirati podpise proti njihovi obravnavi.
Pobude glavni inšpektor za šolstvo Tomaž Rozman včeraj ni želel komentirati, vendar je orisal, da je resničnost in uspešnost prijav nihata iz leta v leto. V nekaterih primerih vnovičnih izvolitev ravnateljev so potrdili celo 70 odstotkov anonimnih prijav.
Čeprav učitelji trdijo, da inšpektorji obravnavajo prav vse prijave, ki jih pridejo pod roke, je Rozman to zavrnil. »Imamo dva ali tri filtre. Določene, že navidez neresne prijave, zavržemo,« je razložil. Naslednje sito je, ali gre za staro prijavo, ali so znana kakšna nova dejstva, še naslednje pa - ali zadeva sploh sodi pod okrilje njihove inšpekcije.
Večina prijav utemeljenih
V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (Zasss) omenjene peticije niso posebej obravnavali, vendar ugotavljajo, da šolski inšpektorat, tako kot 20 drugih, deluje na podlagi istega zakona, ki določa anonimnost prijave. Zato se sprašujejo, v kolikšni meri so njeni pobudniki upoštevali, da bi enako pobudo lahko podali tudi predstavniki drugih javnih služb in kakšne posledice bi to imelo.
Anton Meden. Foto: Roman Šipić/Delo
»Na žalost ne zdrži mnenje, da so anonimne prijave v veliki večini izmišljene, škodljive, prirejene in neutemeljene, saj je po podatkih šolske inšpekcije takih prijav med 30 in 40 odstotkov. Med 60 in 70 odstotkov, torej večina, je utemeljenih. Ob tem seveda ni za spregledati, da posamezniku, ki je soočen z lažno prijavo, navedeno razmerje ne pomeni prav veliko,« meni Anton Meden, predsednik združenja.
A kot dodaja, so pogledi staršev na možnost anonimne prijave raznoliki. Tisti, ki imajo za seboj izkušnje z njihovimi neprimernimi posledicami, jim nasprotujejo, drugi menijo, da njihova popolna opustitev ni dobra rešitev, saj so včasih edini način, da se problematiko začne reševati.
Kot so včeraj poudarili že vzgojitelji in šolniki, tudi starši poudarjajo, da so najšibkejši člen v šolstvu otroci, ne odrasli. »Dve tretjini utemeljenih anonimnih prijav priča, da so bile v teh primerih odpravljene nepravilnosti v škodo otrok in dobro vprašanje je, kakšen bi bil, v primeru odprave ukrepanja inšpekcije ob anonimnih prijavah, nadomestni mehanizem za odkrivanje in odpravljanje škode, ki jih te nepravilnosti povzročajo učencem,« se sprašuje Meden. Pri čemer nima v mislih enega ali dveh razredov, ampak celotne generacije šolajočih.
Zato kot bolj smotrno rešitev zagovarjajo podrobnejšo analizo vzorcev anonimnih prijav, odpravljanja njihovih vzrokov in ukrepanja vodstev šol. Najverjetneje bi k zmanjšanju tovrstnih prijav pripomogel bolj sistematični redni inšpekcijski pregledi, za katere sicer zatrujejo, da so preveč osredotočeni na pregledovanje dokumentacije ter premalo na evalvacijo vsebinskega oziroma pedagoškega dela.
