Tiskane izdaje
Ana Plamenita Mariborska vsako leto poteka na drugem prostoru. Izbrani prostori so »opustela« področja, kjer se prebivalci ne zadržujejo dolgo časa ali pa tja sploh ne zahajajo. Letošnji začetek Vilinskega mesta, ki ga odpre prav Ana Plamenita Mariborska, je bil na Rakuševem trgu, kjer je nekoč stala čudovita Forma Viva in ki je zdaj odprto pribežališče za omamljene posameznike.
Letošnji začetek Vilinskega mesta, ki ga odpre Ana Plemenita Mariborska, je bil na Rakuševem trgu. Foto: Denis Zelnik
Med pripravami na dogodek so vsi prebivalci jasno izrazili željo po bolj kulturno obarvanem dogajanju na ulicah, izrazili skrb nad prostorom ter občutkom neudobja, ko ga prečkajo. A ko so se luči javne razsvetljave ugasnile in je zavladala tema, trg pa je osvetlilo tisoče latern, je prostor postal drugačen. Čarobnost teme in soj sveč sta zbrisala turobnost trga. Otroci so tekali med hišami, večjimi od njih, ki so svetile z različnimi barvami. Starejši in mladi so se sprehajali po poteh, osvetljenih z laternami, ter sledili bruhalcem ognja in zaužili prav vsak kotiček preobraženega trga. Rakušev trg je tako za dva večera postal prostor udobja in oživel prav zaradi ljudi, ki so se prišli tja sprehajat in družit.
Obiskovalci dogodka so oddali vprašalnik, ki je pokazal pomembnost občutka udobja v javnem prostoru. Urbano območje, kjer se prebivalec ne bo počutil varnega ali se v prostoru ne bo počutil udobno, tega tudi ne bo uporabljal.
Čarobnost teme in soj sveč sta zbrisala turobnost trga. Foto: Boštjan Selinšek
Kaj torej storiti z javnimi prostori neudobja?
Strokovnjaki opisujejo degradirana območja kot ta, katerih uporabna in posledično finančna vrednost se je zmanjšala, za oživitev katerega bi bilo treba bolj poseči v njegovo strukturo in vsebino. Arso (Agencija Republike Slovenije za okolje) je uporabila kazalnike, ki prikazujejo takšna območja zaradi opuščene dejavnosti, ki pa niso edini vidik živega habitata. Če pa predpostavimo, da dejavnost ni ekonomske narave (kot npr. v parkih), temveč socialne, ugotovimo, da je kazalnik kvaliteta življenja.
V Veliki Britaniji so leta 2011 zato, da bi ugotavljali prav ta vidik, začeli izvajati Happy city index, ki pomaga odločevalcem ugotoviti, kako kvalitetno živijo prebivalci mest. Na spletni strani posamezniki lahko odgovorijo na vprašalnik, ki določa njihovo zadovoljstvo v njihovem življenjskem prostoru oziroma habitatu. Skupek teh informacij nato predstavlja indeks, ki prikazuje, na katerem področju razvoja mesta je treba ukrepati − npr. ureditev sprehajalnih poti, varnost prebivalcev ali pa zagotovitev prisotnosti kulture v urbanem okolju.
Slovenija ima ogromno organizacij in primerov dobre prakse, ki se trudijo vzpostaviti prav to kvaliteto življenja v prostoru, ki je skupna nam vsem (društvo Hiša!, Prostorož, Kje je prostor?, Postojna-regionalno stičišče, Mreža za prostor in še mnogi drugi). Kulturne prireditve, kot so Ana Plamenita, vodijo v smeri indeksov, za kar naj bi si prizadeval razvoj mesta. Posebnost je participacija uporabnikov pri (so)oblikovanju kulture svojega urbanega okolja. Pri tem se lahko vprašate, kje ste bili vi, ko se je nekaj naredilo za vaše udobje v javnem prostoru. Ste ga (so)oblikovali ali ste sedeli na kavču?
***
Maja Pegan je podpredsednica društva Hiša!
