Tiskane izdaje
Ljubljana – Otrokom moramo pomagati, da se jim bo udobno počutiti neudobno, da bodo vedeli, da jim vseh odgovorov ni treba poznati, sta prepričana Ian Gilbert in Dave Harris, izobraževalna misleca in predavatelja. Najuspešnejši bodo, če jim bomo v šolah privzgojili ljubezen do učenja, pravita.
Hkrati se moramo kot država vedno znova spraševati, kaj je cilj našega šolskega sistema, saj se lahko v nasprotnem primeru ta skrči na dirkanje z drugimi za najvišja mesta na izobraževalnih lestvicah, pri čemer se pozabi na dobro otrok, opozarjata avtorja številnih knjižnih uspešnic, ki delujeta pod okriljem organizacije Independent Thinking.
Gilbert, ki so ga pred časom imenovali za enega vodilnih izobraževalnih vizionarjev, jo je ustanovil leta 1994, kot poslovni direktor in nekdanji dolgoletni ravnatelj pa mu pomaga Harris. Oba spodbujata ravnatelje k pogumni plovbi med interesi učiteljev, učencev in njihovih staršev, ki se ne ozira preveč strogo na pravila. Najpomembneje je, da iz nje izstopijo zdravi, srečni in izobraženi otroci, sposobni kritičnega razmisleka.
Ena vaših odmevnejših misli je: »Šola ni nikoli tako dobra, kot pravi ravnatelj, in nikoli tako slaba, kot pravijo učitelji.« Kako se to kaže v slovenskem kontekstu? Kaj menite o našem šolskem sistemu?
Dave: Najprej sem opazil, kako pametno ste razdelili razrede v osnovni šoli. Otroke zadržite v njej do 14. leta, medtem ko v mnogih delih sveta naredijo prehod že pri 11. letu. Navdušuje me, da ne namenjate tolikšne pozornosti testom, saj obsedenost z njimi vodi v napačno smer. Prav tako morate vedeti, da prva mesta na različnih lestvicah v resnici ne dokazujejo kakovosti sistema. Naloga izobraževalnega sistema je otroku ponuditi tako znanje kot tudi zadovoljstvo in to vam uspeva, ampak poskušate to področje, tako kot drugod, preveč regulirati. Ravnatelji mi razlagajo, da se borijo z marsikatero zakonsko omejitvijo, toda najuspešnejše države v prihodnjih letih bodo tiste, ki bodo omehčale regulacijo in se osredotočile na spodbujanje šol h kreativnosti.
Ian: Obiskal sem samo dve šoli, toda videl sem, da v njih vlada neka toplina, občutek skupnosti, ni strahu in otroci so videti, kakor da si želijo biti v šoli. Kar se tiče sistema – oba sva spoznala različne po svetu, a vsem je skupno to, da želijo od politike navzdol iskati hitre rešitve, kako najhitreje kar se da zvišati ocene na lestvicah. Ko delaš tako, začneš goljufati. So države, kot je Finska, ki ima resnično dobre rezultate, in druge, ki se na najvišja mesta lestvic uvrščajo z izigravanjem sistema.
Omenjali ste Singapur, ki kraljuje na lestvicah, ob bok pa ste mu postavili slabe rezultate, ki jih dosega pri meritvah sreče otrok.
Ian: Še zlasti v Veliki Britaniji, Singapurju, Hongkongu in Šanghaju vzgajajo otroke, ki dosegajo odlične rezultate, vendar so izjemno žalostni. Zanje sta značilni visoka stopnja samomorilnosti in tekmovalnost. Starši in vlade pritiskajo na šole, pritisk se prikrade tudi do otrok, zato so pogosti primeri, ko si kdo zaradi slabe ocene na testu vzame življenje. Razmere se slabšajo in vse raziskave od mednarodne primerjave dosežkov učencev o matematični, naravoslovni in bralni pismenosti (Pisa) do tistih, ki jih opravlja OECD, tega ne odpravljajo. Obstaja drugačna pot; ne trdimo, da ocene niso pomembne, da se otrokom ni treba učiti, da morajo biti samo srečni in svobodni, pravimo samo, da je šolski sistem lahko takšen, lahko pa je tudi drugačen, bolj osredotočen na otrokovo dobro počutje. Zdi se, da gledamo samo na izobrazbo, kar je v mnogočem recept za katastrofo. Spoznala sva vašo ministrico za izobraževanje in imava vtis, da ima širšo vizijo od statistike uspehov.
Starši menijo, da je šola kljub vsemu preveč nagnjena k preverjanju znanja in domači nalogi, ki otrokom pogosto zapolni celotno popoldne. Koliko naloge je še smiselne?
Dave: Zelo malo dokazov je, da je domača naloga učinkovita. Bolj sem naklonjen domači »nenalogi«, projektom, pri katerih se otroci pogovarjajo s svojimi starši, sorodniki in sosedi. Učenje se ne dogaja samo v učilnici, učenje ni sedenje in branje, ampak obračanje kamna in spraševanje, kaj je pod njim. Izpolnjevanje delovnega lista, ker učitelj za predavanje neke snovi ni imel dovolj časa pri pouku, je neproduktivno in otroke odvrača od šole.
Ian: Včasih šole ne vedo, ali se učenci učijo, razen če jih testirajo, ampak obstajajo tudi drugačni načini. Starše, del učiteljev in politike je treba odmakniti od ideje, da mora biti ocenjevanje samo kvantitativno. Domača naloga in testi imajo alternative, ki so mogoče bolj primerne za otroke, kar se tiče spodbujanja njihove kreativnosti, samostojnega in kritičnega razmišljanja ter dobrega počutja. Fraza, ki jo uporabljam pri pogovoru z učitelji, je: »Česa se naučijo, ko jih poučujete?« Če samo sedijo in morajo biti tiho, se učijo, kako biti konformist in da je svet nedvoumen. Morali pa bi jih učiti skupinskega dela, kritičnega mišljenja, odločanja in načinov, kako se pobrati po padcih.
Kako korenito spremeniti izobraževalni sistem v tej smeri?
Ian: Najprej je treba začeti zaupati v učitelje. Ovira jih preveč zakonov. Na Finskem so imeli podoben primer, a je vlada vedela, da mora zaupati vanje. Najslabše, kar se lahko zgodi in kar sem tudi povedal vaši ministrici, je, da vlada preveč usmerja sistem. Učitelji potrebujejo podporo, ki omogoča, da se spremembe začnejo od spodaj navzgor. Preveč je pravil. Ko zapreš vrata učilnice, so v njej samo otroci in učitelj, ki lahko sam izbira načine poučevanja. Včasih je svoboda že to, da odklonite nekaj, kar vam je zapovedano. Ena od poti do kreativnosti je prav pripravljenost, da prekršiš pravila.
Slovenski učitelji so napovedali novo stavko, saj zahtevajo višje plače. Omenili ste, da potrebujejo več zaupanja. Potrebujejo še kaj drugega, da bodo lažje opravljali svoje delo?
Dave: O višjem plačilu ni dvoma. Dober primer je Finska, ki jim je zagotovila zelo dobro plačilo, zdaj pa si tamkajšnji študenti spet želijo postati učitelji. Plače v javnem sektorju so vedno problem; če smo iskreni, je to pereče vprašanje po celotni Evropi. Na neki točki so zaposleni demotivirani, da bi bili odlični pri svojem delu. Odlični učitelji o svojem delu razmišljajo pozno v noč, njihovo življenje je posvečeno poučevanju in tega ne počnejo zaradi denarja. Če pa bi se morali obremenjevati s tem, kako bodo plačali položnice in se morali celo dodatno preživljati s čim drugim, potem bi ustavili njihovo rast.
Dave Harris (desno) in Ian Gilbert spodbujata ravnatelje k pogumni plovbi med interesi učiteljev, učencev in njihovih staršev, ki se ne ozira preveč strogo na pravila. Foto: Mavric Pivk/Delo
Ian: Raziskava OECD o motivaciji učiteljev je pokazala, da potrebuješ določeno vsoto, da se čutiš poplačanega. Ne gre za vrtoglave zneske. Ko je plača obkljukana, na njihovo motivacijo najbolj vpliva možnost ukvarjanja z zanimivimi projekti in sodelovanja s kolegi. Te dva pogoja jih ohranjata pri poklicu.
Kaj pa vpliv družbenih omrežij in lažnih novic na poučevanje? Prave strategije za spopadanje s tem še ni.
Ian: Šole včasih rečejo: »Lažne novice so na internetu, zato bomo prepovedali internet – nič telefonov, računalnikov, nihče ne sme na youtube ali facebook.« Zame je to povsem nesprejemljivo. Celoten fenomen lažnih novic gre v to smer, kar želiva midva narediti, torej otroke naučiti, kako naj samostojno razmišljajo in ne vzamejo ničesar za sveto.
Danes bolj kot kdajkoli potrebujemo dvom o vsem. Otrokom lahko predamo strategije, denimo, da preverijo, kdo je vir (lažne) novice, kakšna je njegova kredibilnost, če sloni na drugem, primarnem viru, je treba poiskati tudi tega, tako kot pri brskanju po wikipediji, ki je odlična, a mnoge šole jo po nepotrebnem prepovedo. Stvar je preprosta, preberite, kar piše na vrhu, potem pa na dnu strani pregledate, od kod izvirajo citati, in izsledite primarni vir. To je fantastična univerzitetna sposobnost, ki bi jo lahko učili že osnovnošolce.
Kako vidite vlogo staršev pri izobraževanju? Mnogi se vmešavajo v učiteljevo delo, izvajajo pritisk, če niso zadovoljni z ocenami, v šolo pripeljejo odvetnika.
Dave: Po eni strani so starši najpomembnejši del otrokove izobrazbe in jih moramo imeti zraven, po drugi pa se morajo naučiti zaupati svoji šoli. Ampak zaupanje je dvosmerni proces. Za otroke ni zdravo, če se starši preveč vmešavajo. Razumeti morajo, kaj je naloga šole. Starševska jeza pogosto izhaja iz tega, da pričakujejo nekaj, kar so doživeli, ko so bili še v šoli, in se ne zavedajo, da se je svet spremenil. Zato nekateri menijo, da je domače naloge preveč, drugi premalo, niso zadovoljni s ponudbo obšolskih dejavnosti. Jeza prihaja iz nerazumevanja. Če se osredotočimo nanj in ga naslovimo, bomo imeli mnogo večje možnosti za zdrav šolski sistem. Najslabši možen je tisti, v katerem se šole in starši gledajo postrani in si otroka podajajo kot žogico čez teniško igrišče.
V Sloveniji uporabljamo aplikacije, kot je e-Asistent, ki starše po mobilnem telefonu obvešča, kdaj njihovi otroci, denimo, zamujajo v šolo ali ko dobijo oceno.
Ian: Karkoli izobraževanje posploši zgolj na oceno, je destruktivno, ker ta potrebuje pogovor in kontekst. Pri vsakem ocenjevanju imaš tri možnosti, da dobiš samo oceno, oceno in povratno informacijo ter samo povratno informacijo. Vemo, da je povratna informacija, naj bo ustna ali pisna, tista, ki bo pomagala otroku pri učenju. Če mu pokloniš kombinacijo, bo pogledal samo oceno in ignoriral povratno informacijo, zato bi bilo ocene smiselno izločiti, vendar nastane problem, saj je redovalnica namenjena ocenam in nima prostora za takšne »odzive«.
Dave: Glede tehnologije – preveč šol se poskuša pretvarjati, da ne obstaja, zato se morajo z njo čim prej sprijazniti, jo sprejeti in uporabljati tako, da jim bo pomagala pri poučevanju. Te stvari so nesporno revolucionarne, ker popolnoma spreminjajo naše pričakovanje do učiteljev. Pred 50 leti bi bilo popolnoma sprejemljivo, da bi vstali, iz knjige prebrali deset najdaljših rek na svetu in bi si otroci to zapisovali. Zdaj je to popolnoma neuporabna informacija, saj lahko v kateremkoli trenutku rečem svojemu telefonu: »Hej, Siri, katera je najdaljša svetovna reka?« in mi bo postregla z odgovorom.
Ian: Ko sem živel v Hongkongu, sem srečal profesorja izobraževalnih tehnologij Sugata Mitra z Univerze Newcastle, ki predlaga, da bi na otroke začeli gledati kot na kompozit njih in njihovega mobilnika. Ne več kot na dva ločena dela, ampak na otroka, ki se uči s telefonom kot celoto.
Nekoč je bilo znanje nakopičeno v knjigah in učiteljih, nato je bilo v stroju oziroma računalniku, prenosniku, kasneje se je preselilo v naš žep, zdaj pa se iz žepa premika v nekaj okrog zapestja. In preselilo se bo še kam drugam. Napisal sem knjigo Zakaj potrebujem učitelja, če imam google, v kateri omenjam možganske vsadke, računalniško-možganski vmesnik, ki lahko poveže možgane z internetom stvari.
Informacije so bile demokratizirane in so na voljo vsem. Če te lahko nadomesti mobilnik, bi te moral. Kar pa je nenadomestljivo, je učiteljeva pomoč pri iskanju znanja, kaj storiti z njim, ko ga najdeš, in pomaganje otrokom, da pridobijo samozavest, se navdušijo za kreativnost, usposobijo za skupinsko delo in osvojijo veščine 21. stoletja. Takšne učitelje v dobi lažnih novic, v kateri živimo, krvavo potrebujemo. Namesto naštevanja in narekovanja najdaljših svetovnih rek bi morali biti osredotočeni, da tri od njih izginjajo zaradi globalnega segrevanja, in o tem razglabljati z otroki.
