Tiskane izdaje
»Moji kolegi, specialisti, so še vedno prepričani, da brez pesticidov ne bo nič zraslo. Ko pa se obrnejo, predavajo o ekološkem kmetijstvu,« ne skriva svojega razočaranja slovenski kmetijski svetovalec, ki se ne želi izpostavljati.
Poraba pesticidov v kmetijstvu se v Sloveniji zmanjšuje, so nam povedali na ministrstvu za kmetijstvo. Leta 2013 je bilo na trgu 950 ton pesticidov. Od tega je 400 ton žvepla in bakra, ki sta dovoljena tudi v ekološkem kmetijstvu. 550 ton nevarnih snovi pa na leto potrosimo po naših njivah, vinogradih in sadovnjakih.
Manj ton pesticidov ne pomeni manj škode za okolje, saj so lahko pesticidi bolj strupeni od prejšnjih produktov, opozarja uveljavljeni okoljevarstveni aktivist Anton Komat. Opaža tudi, da pri nas nemoteno poteka črni trg s pesticidi.
Na ministrstvu za kmetijstvo priznavajo, da je nadzor nad črnim trgom zelo težaven. Analitsko neregistriranih sredstev ni mogoče določiti v rastlinah, samih vzorcev pa ni ne na uradnem trgu ne pri kmetovalcih. Ugotavljajo, da so takšne učinkovine lahko zelo slabe kakovosti, vsebujejo dodatke, ki so sporni za zdravje in hkrati izjemno poceni.
»Najbolj so problematični pesticidi, ki so ilegalno uvoženi − nekoč iz Hrvaške in zdaj iz Srbije, Bosne oziroma držav tako imenovanega tretjega sveta. Tam je mogoče kupiti tudi takšne, ki v Evropski uniji sploh niso dovoljeni,« pojasnjuje sogovornik (podatke hranimo v uredništvu).
Začinjeno s pesticidi?
Kronično izpostavljanje kmetijskim kemikalijam, čeprav pri nizkih koncentracijah, vodi do rakavih obolenj, okvar ob rojstvu, okvar živčevja in endokrinega sistema, alergijskih reakcij in drugih težav. Še posebej je to problematično pri otrocih, razlaga strokovnjakinja s področja kemije dr. Vesna Weingerl.
»Poudariti moram, da ni problematično le zaužitje posameznega pesticida, katerega učinke na telo testirajo in so velikokrat znani, temveč hkratno učinkovanje mešanic različnih pesticidov in težkih kovin, ki pa še zdaleč ni raziskano. Vsak dan zaužijemo pravi koktajl naravni hrani dodanih kemikalij,« opozarja.
Zaradi neraziskanih dolgotrajnih povezav med pesticidi, herbicidi in fungicidi ter zdravjem Anton Komat ocenjuje, da supermarket postaja najbolj nevaren prostor v sodobni civilizaciji.
»Če greste v agrarno trgovino po škropiva, morate pokazati dokument, da znate ravnati s pesticidi. Na embalaži so ustrezna opozorila, da je snov smrtno nevarna. Potem to posujemo po naši hrani,« komentira dr. Miha Munda z medicinske fakultete v Mariboru. Skrb vzbujajoče so tudi študije, ki kažejo, da agrarne kemikalije motijo delitveni proces celic ali vplivajo na njihovo mutacijo. Še posebej občutljivi pa so embrii, kometira dr. Munda.
Obljube, da so gensko spremenjene rastline bolj ustrezne, ker ne potrebujejo škropiv, zavrača: »Bakterije v našem črevesju lahko privzamejo DNK gensko spremenjene rastline. Kakšne so posledice, če je rastlina gensko spremenjena tako, da sama proizvaja toksine, ki odganjajo žive organizme, si lahko predstavljamo.«
Komu verjeti?
Ekološke hrane iz Slovenije po nekaterih virih ni niti odstotek v skupni ponudbi prehrane. Boris Fras, predsednik Zveze združenja ekoloških kmetov Slovenije, se s to statistiko ne strinja, saj ekološki kmetje ne pridejo do velikih trgovin.
Pojavljale so se tudi kritike, da za državne subvencije, namenjene ekologiji, kmetje gojijo travo, namesto hrano za ljudi. Razpredelnica ministrstva za kmetijstvo to potrjuje, večina ekoloških kmetijskih površin je namenjena travi. Vendar prav tako ni nepomembno, s čim se prehranjujejo živali za mleko in meso, čeprav je zadnje daleč od ekoloških smernic v času podnebnih sprememb.
Pridobivanje ekološkega certifikata za hrano je še eno področje, kamor je posegel uradniški odnos s svojimi lovkami, saj žali predvsem z zelo dolgotrajnim postopkom pridobitve certifikata, komentira dr. Vesna Weingerl s fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. »V želji, da proizvede zdravo, do narave prijazno živilo, stoji kmet pred oviro, da lahko to živilo proda kot ekološko šele čez veliko časa, velikokrat šele čez tri leta ali celo več.«
Kakor kažejo podatki ministrstva, je bilo leta 2013 pri nas registriranih 3049 ekoloških kmetij v kontroli. Biodinamično kmetovanje pa je v uporabi le na osemindvajsetih kmetijah. Za primerjavo: konvencionalnih kmetij v Sloveniji je 72.600. Fras kljub temu podatke označuje za zelo optimistične, saj se je število ekoloških kmetij v Sloveniji zelo povečalo. »Za ekološko kmetovanje za zanimajo tudi mladi,« ne skriva navdušenja. Predvideva, da se utegne število ekoloških kmetij povzpeti na 4000. Kljub temu da trenutna državna sekretarka na področju kmetijstva, mag. Tanja Strniša, ne daje posebne prednosti ekološkemu kmetijstvu, opaža Fras.
»Posvojite kmeta!«
Vsak kmet ima v Sloveniji vsaj dva birokrata, ki mu ukazujeta, kako naj kmetuje, nam je zaupal kmetijski svetovalec, ki se noče izpostavljati.
»Mi smo kmetje in to hočemo tudi ostati! Hočemo imeti svobodo,« je jasen Boris Fras. »Birokratski pristop me ne zanima,« odločno doda.
Fras ne skriva, da mu je žal, da francoski model, kjer skupina ljudi »posvoji kmeta«, pri nas ni zaživel. To pomeni, da se skupina ljudi zanima za izbranega kmeta, kaj se dogaja na njegovem polju, mu pomaga in z njim sodeluje. V zameno so zagotovljeni zaupanje in kakovostni pridelki.
Kot pravi, pričakuje, da se bodo mladi ekološki gospodarji usmerili v pridelavo zelenjave, kar v našem podnebju ni preprosto. Pojasnjuje, da so subvencije za ekološko pridelavo zelenjave nizke in zato je ekonomska tveganost take pridelave visoka: »Poleg tega so ekološka semena draga in pridelek manjši, s čimer se je treba sprijazniti.«
»Slovenija ni idealna za zelenjavo,« se strinja tudi Fanči Perdih, diplomirana agronomka, ki se je specializirala za ekološka semena. Vendar, kot ugotavlja, je z lokalnimi semeni, kolobarjenjem in naravnimi pripravki mogoče dosegati dobre rezultate.
Ekologija s poslanstvom
»Ljudi najbolj skrbi cena ekološke hrane. Treba je vedeti, da kmet ponavadi dobi le tretjino od cene v supermarketu. Ekološka hrana je draga in si jo lahko privoščijo le redki, to prepričanje se je pri nas uveljavilo, mi bi radi to spremenili skozi partnerski odnos s kmeti,« razlagata Andrej Želježič in Matjaž Magajna, soustanovitelja zadruge Skupaj.
»Kmetom želimo ponuditi varnost in skupnost,« pravi Marjan Kogelnik, del ekipe Skupaj, ki organizira, da kmetje na sejmu Letni časi prodajo pridelke, semena ali mlečne izdelke neposredno kupcu po prednaročilu.
Kmet Toni Kukenberg, ki z njimi sodeluje, ugotavlja, da se kot odziv na brezosebno industrijsko kmetovanje čedalje bolj uveljavlja ta način delovanja. Model projekta Letni časi je kmetom olajšal delo, saj v dveh ali treh urah prodajo zelenjavo, ki je že vnaprej naročena. Pomembno je namreč, da se ekološka hrana, ko je primerna za uživanje, čim prej znajde na krožniku.
»Hrana mora k uporabniku priti neposredno iz roke ekološkega kmeta po sprejemljivi ceni. To je bistveno,« se strinjajo organizatorji Letnih časov. Ugotavljajo, da so na ta način lahko cene nižje za več kot dvesto odstotkov.
Tudi Boris Fras, predsednik Zveze združenj ekoloških kmetov, ugotavlja, da je prodaja v supermarketih za male in srednje kmete neustrezna. »Supermarketi bolj ali manj zavajajo z napisom 'slovensko',« je skeptičen. Prepričan je, da ekološka pridelava ne more konkurirati velikim podjetjem, ki industrijsko vzgajajo zelenjavo s pomočjo pesticidov, hidroponike in podobno.
Na koncu Fras humorno pristavi, da je veliko bolje za zelenjavo, če ni vsa oprana in sijoča, ko jo kmet prinese na tržnico. »Nekdo si je to zamislil in zdaj moramo prati korenje. Jaz imam vendar delo na njivi.«
