Tiskane izdaje
Ljubljana – Strokovnjaki nam že vrsto let naznanjajo, da so bančne kartice v zatonu. Z brezstično tehnologijo so dosegle svoj razvojni vrhunec, v prihodnje pa bodo klasične denarnice, v katerih smo prenašali plačilne in kreditne kartice, kartice zvestobe in gotovino, zamenjali pametni telefoni.
Hitrost in moč tovrstnih sprememb, ki potegnejo za seboj nove potrebne veščine in spremembo navad potrošnika, sta za marsikoga strašljivi. Posebej za tiste, za katere je plačilna kartica zgolj nujno zlo in jo uporabljajo le za dvig gotovine z bankomata. Takih je v starejši populaciji še vedno nekaj, več pa je onih, ki se otepajo brezstične plačilne kartice.
Lahko po starem, a je dražje
Upokojenci predstavljajo pomemben delež bančnih komitentov. Gre za zelo heterogeno skupino, saj (v glavnem mlajši) obvladajo tudi tehnološko naprednejše bančne storitve, drugi pa se oklepajo tradicionalnih načinov rokovanja z denarjem. Njihova zadrega ni le, da niso dovolj vešči, da jim je virtualni svet tuj in da nikoli ne bodo imeli in obvladali interneta. Starodobne možnosti so jim vsaj v omejenem obsegu še vedno na voljo, pri nekaterih bankah je celo še mogoče poslovati s hranilno knjižico.
Ključna težava pa je višja cena tovrstnih bančnih storitev. Kot v svoji analizi ugotavlja Zveza potrošnikov Slovenije, je poslovanje prek bančnega okenca dražje, poleg tega so starejši zaradi slabše mobilnosti bolj omejeni pri izbiri banke. Prav zato večina bank in hranilnic strankam s statusom upokojenca ponuja poseben račun. Ta se od običajnega razlikuje v glavnem le po tem, da je cenejši, rokovanje z njim pa je enako.
Za nekatere potrošnike, ki jim je uporaba bančne kartice sicer domača, pa je bila stresna zamenjava za brezstično kartico Maestro, Mastercard ali Visa. Poslovanje z njimi banke sicer promovirajo kot hitro, preprosto in varno, a večina imetnikov (spet pogosteje starejši) je imela pomisleke glede varnosti.
Za določen znesek (pri nas je to 15 evrov) namreč ni treba vnesti številke PIN, kartice pa na POS-terminalu ni treba vstaviti v režo. Bančni IT-strokovnjaki tudi zagotavljajo, da je brezstično plačevanje varno, prenos podatkov s kartice je kodiran, nepooblaščeno skeniranje podatkov imetnika pa praktično ni mogoče. Ne more se zgoditi, da bi aktivirali plačilo že, če bi šli s kartico v žepu mimo POS-terminala, saj jo je treba približati na dva centimetra. Če je kartica ukradena, je z njo brez številke PIN možno oškodovanje le do omenjenega zneska.
Različne možnosti na izbiro
O izkušnjah z uvajanjem brezstičnih kartic smo povprašali v NLB, katere klientela je v povprečju nekoliko starejša. Pojasnili so, da so brezstične kartice na splošno vsi imetniki lepo sprejeli. »Vsakdo lahko izbere, kako bo uporabil brezstično kartico, ali jo bo izročil prodajalcu in izvedel transakcijo tako, da jo bo vstavil v POS, ali pa jo bo samo prislonil k terminalu. V banki nismo zaznali posebnih težav, nemara tudi zato, ker kartice Maestro Srebrnega računa niso bile brezstične. Ravno nasprotno, številni imetniki računov so nas prosili, naj jim izdamo brezstično kartico. In to smo tudi storili.«
V NLB dodajajo, da zlorab z brezstičnimi karticami, kot jih prikazujejo zgodbe, ki vsake toliko časa zakrožijo v javnosti, ni. Omejitev na 15 evrov brez identifikacije je ustrezna. Pravzaprav se v banko že zgrinjajo predlogi, da bi znesek zvišali na 25 evrov in se tako poenotili s sosednjimi državami.
Na vprašanje, kakšne bodo možnosti plačevanja za tehnološko slabše usposobljene starostnike v bližnji prihodnosti, ko bodo funkcijo denarnice prevzeli pametni telefoni, NLB odgovarja: »Taka storitev, NLB Pay, bo seveda na voljo tudi za starejšo generacijo. Na tem delu ne delamo razlik. Aplikacijo si bo na lastno željo lahko naložil vsak imetnik plačilne kartice NLB. Komur uporaba sodobnih tehnologij povzroča težavo, tega ne bo naredil, kartice pa še kar nekaj časa ne bodo šle v pozabo.«
