Priposestvovanje stvarne služnosti

Stvarna služnost je stvarna pravica na tuji stvari in izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, od katerih tisto, v korist katere učinkuje, imenujemo gospodujoča nepremičnina, drugo, ki jo služnost bremeni, pa služeča nepremičnina. Kot najznačilnejši in najpogosteješi pravni položaji se pojavljajo potne služnosti (vse oblike poti glede na uporabo transportnega sredstva − služnost vožnje, hoje).

Nastanek stvarne služnosti s priposestvovanjem, ko so izpolnjeni pogoji

Nastanek stvarne služnosti določa Stvarnopravni zakonik, ki predvideva tri podlage, zakon, pravni posel in odločba državnega organa. Na podlagi zakona lahko stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, ko so izpolnjeni pogoji. To pomeni, da mora obstajati določen način izvrševanja in da more poteči z zakonom določen čas (10 oz. 20 let). Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem neposredno na podlagi zakona s potekom priposestvovalne dobe, tako da vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena (konstitutivni učinek pomeni, da se stvarna pravica pridobi z vpisom v zemljiško knjigo).

Stvarnopravni zakonik loči pravo in nepravo priposestvovanje. Za prvo je značilno, da se kot pogoj zraven izvrševanja služnosti in poteka desetletne priposestvovalne dobe zahteva še dobra vera priposestvovalca. Ta je podana, če priposestvovalec ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven nači (tipičen primer je izvrševanje služnosti, ki je nastala na podlagi pogodbe in je bila vpisana v zemljiško knjigo, vendar se kasneje izkaže, da je bila takšna pogodba nična).

Nasprotno se za nepravo priposestvovanje (ki ga v praksi pogosteje zasledimo) ne zahteva dobra vera priposestvovalca. Zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje, pri čemer način izvrševanja ni nepošten. Podlaga za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti je njeno dolgotrajno (20 let) nazven zaznavno izvrševanje. Domneva se namreč, da če lastnik služeče nepremičnine dalj časa dovoli dejansko izvrševanje služnosti in se temu ne upre, se strinja z njenim nastankom, pri čemer je bistven pogoj, da je bilo izvrševanje služnosti opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. Priposestvovanje služnosti ni mogoče, če lastnik služeče nepremičnine včasih dovoli vožnjo čez njegovo nepremičnino kot znak prijaznosti.

Vsebina stvarne služnosti

Stvarna služnost se priposestvuje le s tisto vsebino in v takem obsegu, kot ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju. Če se služnost izvršuje samo na določenem delu nepremičnine, je treba te prostorske meje pri določitvi vsebine natančno opisati. Prav tako je pomembno, da se služnost priposestvuje samo za namene, za katere se je dejansko izvrševala v priposestvovalni dobi. Če so se redne vožnje izvrševale le za kmetijske potrebe (obdelava njive), se je služnost lahko priposestvovala le za te namene.

Vpis v zemljiško knjigo kot varstvo proti tretjim

Vpis priposestvovane služnosti v zemljiško knjigo je mogoč na podlagi pogodbe o priznanju služnosti ali na podlagi enostranske izjave lastnika služeče nepremičnine, da priznava dejstva, ki so podlaga za pridobitev služnosti, vendar tak vpis ni konstitutiven, saj je služnost nastala že prej, na podlagi samega zakona, ko so bili izpolnjeni vsi pogoji. Priposestvovalec si zagotovi svoj pravni položaj proti tretjim šele z vpisom v zemljiško knjigo, saj ga drugače bremenijo negativne posledice opustitve vpisa. Če lastnik služeče nepremičnine priposestvovane služnosti ne priznava, lahko služnostni upravičenec s tožbo na ugotovitev služnosti zahteva, da se ugotovi njen obstoj.

***

Univ. dipl. pravnica Sonja Bigec je svetovalka spletnega portala Pravo za vse.

***