Tiskane izdaje
Vsak se s spletno povezavo z le nekaj kliki kadarkoli lahko preseli v predavalnice najelitnejših univerz na svetu. Iz domačega naslanjača lahko brska tudi po člankih, učbenikih in številnih drugih vrstah oziroma po več kot dveh milijardah prosto dostopnih izobraževalnih virov na svetu. Namenjeni so učenju, poučevanju in raziskovanju, vsem pa so na voljo brezplačno pod licenco Creative Commons. To pomeni, da jih lahko vsak tudi predela in vrne v skupnost, kot je to značilno za spletno mesto Wikipedija, razlaga Mitja Jermol iz Centra za prenos znanja na področju informacijskih tehnologij na Institutu Jožef Stefan.
»Znanje bi moralo biti znanje človeštva, ne enega človeka,« je prepričan Jermol. V centru so pred 15 leti zato ustanovili nagrajeni spletni portal videolectures.net, na katerem je zbranih več kot 23.000 predavanj, tudi z nekaterih najboljših evropskih in ameriških univerz. Zaradi te in več drugih iniciativ je Slovenija poleg Nemčije, Finske in Nigerije referenčna država na področju odprtega izobraževanja, dodajajo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Za prosto dostopna e-gradiva so v letih od 2006 do 2015 namenili 13,5 milijona evrov.
Strah pred tehnologijo
Njihova uvedba v tradicionalni šolski sistem ter v podjetja, sodstvo in zdravstvo je še vedno težka, saj zahtevajo drugačno znanje in nove vloge učiteljev. Do zdaj je bilo več pozornosti namenjene ustvarjanju e-gradiv kakor njihovi uporabi v praksi, opaža pedagoška psihologinja Barica Marentič Požarnik. »Ponudba je zelo velika in velikokrat nepregledna. Nekateri učitelji imajo pri odločanju, kaj uporabiti, še vedno težave. Velikokrat se zato raje odločijo za preverjene klasične načine poučevanja,« pravi Marentič Požarnikova.
Pri uporabi digitaliziranih gradiv učencev je podpora učiteljev nujna, pravi ravnateljica Osnovne šole Lava Celje Marjana Kolenko. Na šoli e-gradiva uporabljajo kot podporo klasičnim učbenikom, a kot opaža ravnateljica, učitelji večinoma nimajo časa, ustreznega znanja in energije, da bi iskali ustrezne vsebine po spletu, saj je ponudba virov preveč razpršena. »Težava je tudi redno obnavljanje šolske računalniške opreme, ki je osnovni pogoj za napredek v smeri digitalizacije pri urah pouka,« pravi Kolenkova.
Ni meril kakovosti
Po mnenju Jermola je ena večjih težav prosto dostopnih virov tudi pomanjkanje ustreznega modela za zagotavljanje kakovosti prosto dostopnih učnih virov in programov. Sedanji način izmenjave temelji le na zaupanju med avtorji in spletnimi uporabniki posameznih prosto dostopnih vsebin. Večina jih je dostopnih v angleškem jeziku, saj manjši jeziki nimajo ustreznih jezikovnih tehnologij, ki bi omogočale avtomatsko generiranje vsebin v teh jezikih, pravijo na ministrstvu.
Za več odprtosti
Profesionalni razvoj učiteljev moramo sistematično podpreti, pravi Marentič Požarnikova: »Učitelji bi se morali spremeniti iz nosilcev odpora v nosilce sprememb.« Prav tako so nujni odprtejši načini ocenjevanja in učni načrti. Dinamičnost generacij se hitro spreminja, v šolskem sistemu pa manjka prav ta, dodaja Jermol. »Čas je, da model poučevanja spremenimo. Učitelji bi morali biti motivatorji, ne več tisti, ki le podajajo znanje, saj je to dostopno na vsakem koraku.«
Usposabljanje za uporabo sodobne tehnologije in digitalizirane informacije je še posebno pomembno, ker se mladi pogosto ne znajdejo med množico ponujenih informacij in ne vedo, kaj z njimi početi, dodaja Kolenkova. Tega se na ministrstvu zavedajo in pravijo, da se izvaja več sistemskih sprememb odprtega izobraževanja, kot sta razvoj dinamičnejših šolskih kurikulov in akreditacije študijskih programov za posameznike, ki se učijo po spletu. Dejavnosti bodo širili tudi v druge sektorje, napovedujejo, in se povezali z drugimi vodilnimi državami. Razviti bodo morali nove programe in šolski sistem bolj prilagoditi spodbujanju kreativnosti in sodelovalnega učenja.
