Akademik dr. Miha Tišler, devetdesetletnik

Jubilant je bil prvi rektor ljubljanske univerze v samostojni Sloveniji. Vodil jo je med letoma 1991 in 1995
Objavljeno
13. oktober 2016 12.48
Slovenija,Ljubljana,29.11.2005.Miha Tisler.Foto:Matej Druznik/DELO
Branko Stanovnik
Branko Stanovnik
Leta 1995, ko se je upokojil, je prejel priznanje ambasador znanosti Republike Slovenije in leta 2005 Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju organske kemije. Odlikovan je bil z redom dela s srebrnim vencem, leta 1995 mu je bil podeljen viteški red sv. Gregorija Velikega. Leta 1996 je bil imenovan za zaslužnega profesorja, leta 2000 pa za častnega doktorja Univerze v Ljubljani.

Akademik in zaslužni profesor dr. dr. h. c. Miha Tišler se je rodil v Ljubljani 18. septembra 1926. Diplomiral je 1952. na Fakulteti za kemijo takratne Tehniške visoke šole v Ljubljani in leto pozneje na Prirodoslovno-matematični fakulteti Univerze v Ljubljani. S štipendijo Britanskega sveta se je nato dve leti kot podiplomski raziskovalec izobraževal v laboratorijih nobelovca lorda Todda v Cambridgeu. Tam je pripravil doktorsko disertacijo Sinteze v vrsti cikoheptatrienonov in bil leta 1955 na ljubljanski univerzi promoviran za doktorja kemijskih znanosti.

Leta 1961 je postal izredni in leta 1964 redni profesor za organsko kemijo na ljubljanski fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo.

Na univerzi v Freiburgu je bil leta 1966 gostujoči profesor, isto leto je na povabilo Britanskega sveta obiskal več univerz v Angliji in tam predaval. V okviru izmenjave z ameriško nacionalno akademijo znanosti je med letoma 1968 in 1977 gostoval več mesecev na univerzah v ZDA. Na avstralski nacionalni univerzi v Canberri je leta 1982 raziskoval in predaval kot gostujoči profesor. V okviru podiplomskega študija je v letih 1984 in 1985 po en semester predaval na univerzi v Trstu, leta 1986 pa na ameriški univerzi Brighama Younga v Provu.

Leta 1970 so ga izvolili za izrednega in sedem let kasneje za rednega člana SAZU. Bil je tudi dopisni član SANU in HAZU ter član New York Academy of Sciences. Od 1995. je član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu.

Akademik dr. Miha Tišler je leta 1962 prejel nagrado sklada Borisa Kidriča, leta 1977 Kidričevo nagrado in leta 1981 nagrado za izume in izboljšave. Prejel je tudi številna priznanja v tujini, in sicer plaketo japonske univerze Tohoku v Sendaju, mednarodnega združenja International Society of Heterocyclic Chemistry, listino in plaketo slovaške tehniške visoke šole v Bratislavi, leta 1982 listino oddelka za farmacijo ljubljanske fakultete za naravoslovje in tehnologijo, priznanje in plaketo univerze Hoshi v Tokiu (1987), priznanje Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (1989) ter priznanje Maksa Samca za zasluge za Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani (2006).

Bil je predstojnik katedre za organsko kemijo (1971–1984), prodekan (1969–1973) in dekan (1973–1976) Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, podpredsednik (1973–1977) in predsednik (1978–1980) International Society of Heterocyclic Chemistry.

Od leta 1991 do 1995 je bil prvi rektor ljubljanske univerze v samostojni Sloveniji. V istem času je bil član ožjega odbora Evropske rektorske konference (CRE), od leta 1993 do 2009 je bil član stalnega odbora mednarodne asociacije Ius Primi Viri (IPV) s sedežem v Rimu, bil je tudi nacionalni predstavnik IUPAC-a (Mednarodna unija za čisto in uporabno kemijo, Sekcija IIIa) (1985–1989). Bil je član univerzitetnega sveta (1982–1986), znanstvenega sveta za področje naravoslovno-matematičnih ved pri ministrstvu za znanost in tehnologijo, član znanstvenih svetov Kemijskega inštituta in Instituta Jožef Stefan, član programskega sveta za kemijo in član programskega sveta za naravoslovno-matematične vede pri Raziskovalni skupnosti Slovenije (RSS), član sveta za znanost Republike Slovenije (1991–1995), član sveta za visoko šolstvo Republike Slovenije (1991–1995), član delovne skupine pri OECD (do 1992), član državnega sveta (1992–1997). Je član The Royal Society of Chemistry (MRSC). Bil je tudi član upravnega odbora Evropske znanstvene fundacije (Governing Council, European Scientific Foundation,1999–2006).

Raziskave heterocikličnih sistemov

Področje njegovih znanstvenih raziskav je obsegalo nove sintezne pristope in sinteze novih organskih spojin ter heterocikličnih sistemov. Težišče raziskav so bile heterociklične spojine, predvsem tiste, ki vsebujejo dušik in žveplo in so analogi biološko pomembnih spojin. Tri glavna polja raziskav spadajo na področje piridazinov in njegovih kondenziranih sistemov, azoloazinov in nekodiranih (neproteinogenih) aminokislin. Odkriti in raziskani so bili številni novi sistemi, obširna dognanja pa so s področja heterocikličnih spojin z dušikovim atomom v stekališču dveh obročev.

V zadnjem desetletju se je posvetil raziskavam nekodiranih aminokislin, zlasti tistih s heterocikličnim obročem kot substituentom, ter raziskavam uporabe omenjenih spojin kot gradnikov heterocikličnih sistemov. Zaradi odmevnih raziskav in dosežkov, tudi pri izobraževanju mladih raziskovalcev, je postala ljubljanska skupina v okviru organske kemije ne samo prva šola o heterocikličnih spojinah v nekdanji Jugoslaviji, ampak se je uvrstila tudi med vodilne tovrstne skupine v svetu.

O raziskavah je poročal na številnih kongresih in simpozijih doma in v tujini, na več kot 30 plenarnih in vabljenih predavanjih, pa tudi na številnih univerzah in inštitutih doma in po svetu. Organiziral je 5. mednarodni kongres za heterociklično kemijo v Ljubljani (1975), 8. mednarodni simpozij o kemiji organskih žveplovih spojin (1978), simpozij univerz TRISOC v Gradcu, Ljubljani in Trstu (1985 in 1991) in 16. evropski kolokvij o heterociklični kemiji (1994). Bil je član znanstvenega odbora mednarodnih simpozijev o organskih žveplovih spojinah, član znanstvenih ali mednarodnih odborov številnih mednarodnih kongresov in simpozijev. Je ali je bil član uredniškega odbora Acta Chemica Slovenica, Croatica Chemica Acta, Journal of Heterocyclic Chemistry, Heterocycles, Advances in Heterocyclic Chemistry, Organic Preparations and Procedures International, DOGA – Turkish Journal of Chemistry in Heterocyclic Communications.

Je avtor več univerzitetnih učbenikov o organski kemiji, poleg tega je avtor ali soavtor številnih preglednih člankov in monografij s tega področja, večina znanstvenih člankov je bila objavljena pretežno v tujih znanstvenih revijah. Njegova bibliografija po klasifikaciji Cobiss obsega več kot 900 enot.

Tudi po upokojitvi je ostal zelo aktiven, saj je v tem obdobju napisal večino poljudnoznanstvenih knjig: Narava, človek in kemija (1985), Sporočilnost molekul (1998), Reminiscence in razmišljanja (2001), v okviru izdaj SAZU pa dela Prispevki kemije k evropski kulturi in civilizaciji (2003), Kiralnost in molekule življenja, Na obeh straneh navideznega zrcala (2005) in Jezik molekul: kemično sporočanje in sporazumevanje (2008). Za to knjigo je prejel priznanje Slovenske znanstvene fundacije prometej znanosti za odličnost v komuniciranju.

Posebej pa večja poudariti še eno izredno lastnost profesorja Tišlerja. Bil je izvrsten mentor mnogo diplomantom, magistrandom in doktorandom ter skrben in prijateljski do sodelavcev.