Čiščenje vode med znanostjo in umetnostjo

Instalacija:  ozavešča o pomanjkljivi količini pitne vode na svetu in tehnologijah, ki bi jih lahko uporabili za preživetje v prihodnosti.
Objavljeno
24. januar 2018 18.48
Andreja Žibret
Andreja Žibret
Kako je mogoče zgraditi most med umetnostjo in znanostjo ter tako ponazoriti prečiščevanje vode, prikazuje kinetično avdiovizualna instalacija, ki je del magistrskega dela bolonjskega študija mladega umetnika Miha Godca na akademiji umetnosti novogoriške univerze.    

Poimenoval jo je Palingeneza fluvialnih narečij v antropocenu, nastala je pod mentorstvom Robertine Šebjanič in Rene Rusjan, njen namen pa je ozaveščati o pomanjkljivi količini pitne vode na svetu in tehnologijah, ki bi jih lahko uporabili za potrebe preživetja v prihodnosti. Razstavljena je bila v Pionirskem domu v Ljubljani, v okviru naravoslovnega festivala Hokus pokus.

Prevod znanstvenih idej v umetniški jezik

Njen avtor, popotnik Miha Godec je leto dni študiral biologijo, nato se je prepisal na umetniško smer, kjer raziskuje nove medije v povezavi z umetnostjo, znanostjo in ekologijo. Poklicno pot je začel kot fotograf. Čeprav se je namesto študija biologije odločil za drugačno pot, ga zanimata predvsem narava in okolje. 

»Znanstveni pristop je temelj, na katerem poskušam z drugačnim jezikom dobro raziskane znanstvene ugotovitve in ideje prevesti širšemu občinstvu. Tako razumem povezavo med umetnostjo in znanostjo,« pravi.

Idejo sta s kolegom Larnom Poličem Zdravičem dobila, ko sta potovala po deželah tretjega sveta, kjer ljudje nimajo tega udobja, da bi lahko pili vodo iz pipe. Prav tako ne morejo kupiti plastenke vode, ki stane evro, saj je to zanje pravo razkošje. Povprečna mesečna plača denimo v Gambiji je namreč 40 evrov. Še posebno težko je, ko pride deževno obdobje in morajo piti umazano vodo, ker nimajo druge izbire, zaradi tega pa pogosto zbolijo. Ko je začel raziskovati ta problem, je ugotovil, da ima znanost obilo rešitev in možnosti, s katerimi bi lahko pomagali tem prebivalcem. Na voljo je veliko različnih sintetičnih filtrov, tudi takih s kroglicami, prevlečenimi s titanovim dioksidom, ki deluje kot fotokatalizator in pomaga uničevati celične membrane, ob pomoči ultravijolične svetlobe. Tako razgradi bakterije. Ta sistem še raziskujejo, pri čemer uporabljajo led luči, ki porabijo manj energije. Tu je še najučinkovitejša tehnologija za filtriranje vode – reverzna osmoza, ki odstrani sol, klor, organske primesi oziroma fekalije, pesticide, insekticide, hormone, nitrate, težke kovine, bakterije in viruse, ki so v vodi in lahko ogrozijo človekovo zdravje.

Zatakne se pri denarju

Znanost torej ima odgovore, zatakne pa se pri denarju in razporeditvi znanja, ugotavlja Godec. Večja mesta v Afriki, na primer v Maroku, imajo vodovod in tam pijejo vodo iz pipe, tudi v nekaterih vaseh so že bolj napredni. V revnejših državah, kot je Mali, pa država ne vlaga v infrastrukturo.

»Sintetični filter s sitom 0,02 mikrona, ki zadrži 99,9 odstotka bakterij in virusov, stane 200 evrov. Toda za Gambijce je nakup filtra tolikšen strošek kot za nas nakup avtomobila. Zato o tem niti ne razmišljajo. Odpade tudi prekuhavanje vode, ker je oglje tam dobrina, gorilnike pa imajo samo premožnejši, drugi večinoma kuhajo na ognjiščih,« razlaga Godec. Njegova skulptura prikazuje preprost način prečiščevanja vode. V njej uporablja preprostejši mehanski filter. Črpalka ves čas prečrpava vodo, dva senzorja nadzorujeta gladino in uravnavata tok skozi filter. Ko senzor zazna, da je gladina nizka, ponovno spusti vodo čez filter. Nato potuje skozi več postaj, najprej skozi večje kamne in nato nekoliko manjše, ki so naravno sito za večje dele, kot so vejice, palčke in podobno. Zatem potuje skozi navadno oglje, ki nase veže prve toksine. Mivka in pesek sta fini siti, v katerih se zagozdijo bakterije in delci. Voda nato steče skozi aktivno oglje, ki je kemično sprocesirano, bolj porozno in ima večjo površino, zato nase veže več toksinov in klora. Na koncu dobimo prečiščeno vodo, ki jo lahko tudi pijemo. Umetniška instalacija ni samo nekakšen koncept v oblakih, vključuje znanje in bi lahko bila platforma, s katero bi preverili, koliko res izloči škodljive delce, poenostavljeno različico pa bi lahko v celoti prenesli in uporabili v kakšni državi tretjega sveta, je prepričan Godec: 

»Če gre za mlakužo, v kateri je voda onesnažena biološko, jo lahko tako prefiltriramo brez težav. Če pa je voda tudi kemično onesnažena in so v njej težke kovine, nitrati, fosfati, je drugače, spustiti jo je treba skozi aktivno oglje in še skozi specifične filtre.« 

Malo za šalo, malo zares omeni tudi Ljubljanico, ki sicer ni tako onesnažena kot včasih, pa vendar se v njej ni priporočljivo kopati; navsezadnje bi jo lahko v prihodnjih letih poskušali prefiltrirati s takšnim filtrom.

Nas lahko reši znanje?

Z zvokom vode v ozadju skulptura hkrati simbolizira cikel vode, njeno lastnost, da se v naravi lahko samoočisti. Laren Polič Zdravič, skladatelj elektronske in instrumentalne glasbe, je iz različnih terenskih posnetkov in zvočnih vzorcev iz Maroka, Gambije, Senegala, Paname in drugih krajev, kjer so težave s pitno vodo velike, ustvaril zvočno kompozicijo, ki predstavlja proces vodnega prečiščevanja. Tako nastaja meditativni prostor, v katerem lahko obiskovalec posluša zvok očiščevanja vode. Ideja je, da tako beli zvoki in šum vode kot tudi bolj globoki temni toni delujejo blagodejno na naš um in telo, tako se um očisti in ponovno prerodi, razloži Godec. »Instalacija nam hkrati daje upanje in obeta, da nas bosta vendarle lahko rešila znanost in znanje. Ali pa bo to samo neki umetniški projekt, ki bo odrešil gledalčevo in umetnikovo dušo?« sklene predstavitev.