Deset let Evropskega raziskovalnega sveta

 Zakaj je Slovenija še kar na repu štipendij ERC?

Objavljeno
09. marec 2017 14.58
Jasna Kontler Salamon
Jasna Kontler Salamon
Ta mesec mineva deset let, odkar deluje Evropski raziskovalni svet (ERC), finančno širokopotezen program podpore projektov najodličnejših raziskovalcev. V počastitev jubileja bo od 13. do 19. marca povsod po Evropi potekal teden ERC. V desetletju je bilo štipendij ERC – te v povprečju znašajo tri milijone evrov za petletno obdobje raziskav – deležnih že več kot sedem tisoč odličnih znanstvenikov. Žal so kljub velikemu mednarodnemu ugledu naše znanosti in raziskovalcev med njimi samo trije Slovenci.

ERC vsako leto objavi tri razpise, prvi (starting grant) je namenjen raziskovalcem, ki so doktorirali pred dvema do sedmimi leti, drugi (consolidator grants) tistim, ki še gradijo raziskovalno kariero in so doktorirali pred sedmimi do dvanajstimi leti, tretji pa priznanim raziskovalcem (advanced grants). Raziskovalci začetniki dobijo do dva milijona evrov vredno štipendijo za pet let, štipendija za raziskovalce iz druge skupine je vredna do 3,5 milijona, še večjo finančno podporo lahko dobijo uveljavljeni raziskovalci.

Poleg teh temeljnih kategorij so z leti uvedli še druge oblike podpore, na primer finančno podporo za pot od inovacije do uporabne aplikacije – te spodbude so namenjene samo štipendistom, ki želijo svojo idejo razvijati naprej.

Prva je pri nas štipendijo ERC, namenjeno raziskovalcem na začetku kariere, leta 2011 dobila dr. Nedjeljka Žagar, izredna profesorica meteorologije na ljubljanski fakulteti za fiziko in matematiko. Leta 2014 je štipendijo za uveljavljene raziskovalce prejel prof. dr. Dragan Mihailović, vodja odseka za kompleksne snovi na Inštitutu Jožefa Stefana. Za zdaj zadnji v tem krogu pa je lanski dobitnik štipendije za uveljavljene raziskovalce prof. dr. Tomaž Prosen, ki je, tako kot Žagarjeva, zaposlen na fakulteti za matematiko in fiziko.

Kaj nam pokaže primerjava trojice? Vsi so naravoslovci, dva fizika in meteorologinja, in izhajajo iz okolja našega največjega inštituta in ene naših znanstveno najbolj prodornih fakultet. Obe okolji – vsaj na njihovih področjih – premoreta potrebno kritično maso, ki podpira izvedljivost njihovih projektov. Domnevamo lahko, da je tudi to imelo pomembno vlogo pri njihovem preboju, čeprav seveda ne bi šlo brez njihove odličnosti in drznosti. Toda v Sloveniji imamo še kar nekaj vrhunskih znanstvenikov različnih generacij, ki pa jih vseeno (še) ni med prejemniki štipendij ERC.

Trdo delo in vztrajnost

Namen ERC je podpirati znanstveno odličnost v celotni Evropski uniji in v pridruženih članicah; namenjen naj bi bil tudi »pridobivanju« vrhunskih znanstvenikov z vsega sveta na območje EU, zato pri dodelitvi štipendij narodnost ni pomembna. Pomembno je samo, da bodo izbrani svoje projekte izvajali na kateri od evropskih institucij.

Ta dobra zamisel pa ima z vidika posameznih članic EU tudi slabšo plat. Kot razkriva statistika dosedanjih podpor, veliko večino štipendij dobijo raziskovalci, zaposleni v najrazvitejših državah – Veliki Britaniji, Nemčiji, Izraelu, Franciji, Nizozemski, Švici, Španiji, Belgiji, Avstriji, Italiji, Švedski, Finski in Norveški. Preostale, z redkimi izjemami, so v tej delitvi udeležene zgolj s simboličnimi deleži.

Statistika prav tako kaže, da je od znanstvenih področij najmanjši delež humanistike in družboslovja, prav tako je nekajkrat več dobitnikov štipendij kot dobitnic, čeprav je tu ženski delež (slaba tretjina vseh štipendij) vendar višji kot marsikje drugje v znanosti.

V preteklih letih smo lahko slišali veliko razmišljanj o domnevnih razlogih za slovensko neuspešnost v ERC. Eno najbolj zanimivih je, da naši sposobni raziskovalci neradi tvegajo, tudi zaradi predvidljive kariere – tisti namreč, ki čakajo, da bodo prevzeli mesto svojih mentorjev. Pred leti pa smo v Budimpešti na srečanja štipendistov ERC lahko slišali, da je največja prednost teh štipendij v tem, da jim je dala za nekaj let proste roke in jim omogočila, da so si povsem samostojno oblikovali raziskovalno skupino. Seveda se te sanjske raziskovalne razmere čez nekaj let iztečejo, a takrat se mnogim ponudijo že nove priložnosti.

Prof. dr. Mihailović, ki s pomočjo finančne podpore s sodelavci raziskuje potek dogodkov v snovi med prehodom skozi različne faze – projekt, ki je že dal odmevne rezultate, uporablja povsem novo metodo raziskav, razvito na IJS – nam je ob podelitvi štipendije dejal, da je bil, ko je izvedel, da je izbran, najprej presenečen, »ker se je že zdelo, da je ERC za Slovence 'zacopran'«. Toda povedal je tudi, da je dve leti pred tem projektu posvečal veliko truda in časa. Pri tem mu je veliko pomagala kandidatura leto prej, ko je »prišel čez dva praga«, vendar takrat projekt še ni bil dovolj dober. Nato je projektni načrt na podlagi izčrpnih ocen recenzentov še izboljšal in – uspel.

Obzorje 2020 še bolj radodarno

ERC je že v 7. okvirnem programu evropskih raziskav (ta se je iztekel leta 2014, ko ga je zamenjalo Obzorje 2020) finančno močno napredoval. Začel je z letnim proračunom 300 milijonov evrov, po šestih letih, pred iztekom 7. okvirnega programa, pa mu je pripadlo že več kot 1,7 milijarde oziroma 15 odstotkov proračuna programa.

Zaradi izpolnjenih pričakovanj so centru v aktualnem programu Obzorje namenili še večji delež skupnega proračuna za znanost in raziskave. Predvidoma mu bo v sedmih letih pripadlo več kot 13 milijard evrov, kar je približno 17 odstotkov evropskega programa za raziskave in razvoj Obzorje 2020.

Od leta 2007 je bilo za štipendije ERC prijavljenih več kot 60.000 projektov in prav toliko raziskovalcev – izbrana je bila dobra desetina. Med prejemniki nepovratnih sredstev je tudi osem Nobelovih nagrajencev. Ob jubileju — osrednja prireditev, na kateri bodo predstavili dosedanje dosežke in prihodnje izzive Evropskega raziskovalnega sveta, bo 21. marca v Bruslju — velja še zapisati, da je imel pri njegovi ustanovitvi pomembno vlogo tudi Slovenec, dr. Janez Potočnik, takratni evropski komisar za raziskave in znanost.

Ve pa se tudi že, kaj bo izstop iz EU pomenil za sodelovanje Velike Britanije v ERC – poleg Nemčije ima namreč največ štipendistov. Velika Britanija bo sicer lahko ostala v ERC, vendar si bo morala vstop vanj kupiti. Kakšne finančne obveznosti ji to nalaga, še ni znano.