Dobro mentorstvo temelji na svobodi in spodbudi

Mentor leta prof. dr. Primož Ziherl meni, da je znanstveno kariero treba načrtovati od začetka.
Objavljeno
05. april 2018 19.39
Jasna Kontler Salamon
Jasna Kontler Salamon
Fizik prof. dr. Primož Ziherl, redni profesor na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko, dodatno pa zaposlen še na Institutu Jožef Stefan, je bil nedavno razglašen za mentorja leta 2017. To priznanje mu je podelila Mlada akademija, društvo, ki povezuje mlade raziskovalce in doktorje znanosti na začetku kariere.

V finalni izbor najboljših mentorjev so prišli še doc. dr. Borut Jug z ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra, prof. dr. Marko Topič z ljubljanske fakultete za elektrotehniko, prof. ddr. Petra Čeferin s fakultete za arhitekturo in prof. dr. Mateja Sedmak iz koprskega znanstveno-raziskovalnega središča.

Ziherla je za najmentorja nominiral njegov nekdanji doktorand dr. Matej Krajnc, ki je zdaj zaposlen kot podoktorski raziskovalec na univerzi Princeton. S prof. Ziherlom je začel sodelovati pri magistrski nalogi na temo mehanike epitelijskih tkiv, za katero je dobil univerzitetno Prešernovo nagrado in svojo prvo objavo v prestižni znanstveni reviji. Magisterij je nato nadgradil v doktorat. Kot je napisal, mu je mentor dal veliko znanja in veliko svobode pri znanstvenem delu, omogočil mu je odlične stike z uglednimi raziskovalci po svetu, pošiljal ga je na znanstvene konference in delavnice, kjer je tudi veliko predaval. Po mnenju predlagatelja dr. Ziherl sistematično ustvarja znanstvenike z uspešno kariero – pred njim že dr. Ano Hočevar, zdaj podoktorsko raziskovalko na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku.

Prof. Ziherl sicer sodi med naše najuspešnejše raziskovalce v fiziki mehke snovi (koloidne raztopine, nanokoloidi in kvazikristali) ter biofiziki (lipidni vesikli in tkiva). Letos je založba Taylor & Francis v Londonu izdala knjigo s področja mehanike živalskih tkiv, ki sta jo napisala s kolegom Antoniom Šiberjem.

Znanstvenik, ki je letos dopolnil 50 let, je odraščal v Ljubljani v družini izobražencev. Oče je sociolog in politolog, mama psihiatrinja. Čeprav torej noben ni s področja, ki ga je kasneje izbral sin, pa se verjetno vpliv staršev pozna v tem, da je ta fizik dober in duhovit sogovornik.

Kaj vas je usmerilo v fiziko?

Za poklic fizika sem se odločil precej po naključju. Skoraj do konca srednje šole nisem vedel, kaj bi študiral. Potem pa je v četrtem letniku profesorica fizike Zvonka Kos meni in še dvema sošolcema predlagala raziskovalno nalogo iz fizike, s katero smo nato sodelovali na tekmovanju, ki ga je organizirala Zveza organizacij za tehnično kulturo. Ob koncu srednje šole smo šli na zvezno tekmovanje v Tivat in tam zmagali. To je bil zame odločilen razlog, da sem se potem vpisal na študij fizike.

Verjetno pa ste v šoli že prej izstopali v znanju fizike?

Kaj pa vem. Ni mi šla nič bolje kot drugi predmeti.

Ste bili odlični v vsem?

Ne, sploh ne ...

Ta trditev se ne ujema s tem, kar ste pozneje dosegli pri študiju in raziskovalnem delu.

Povezavo med srednjo šolo in kasnejšim delom je pogosto težko videti. Danes me pri študentih fascinira njihov razvoj, ki ga imam priložnost spremljati iz letnika v letnik. Pri sebi se tega najbrž večina ljudi ne zaveda, pri drugih pa bolj opazimo. Študentom je treba dati možnost, da izkoristijo svoje sposobnosti in razvijejo svoje interese.

Očitno je torej omenjena profesorica bolje ocenila vaše sposobnosti, kot ste jih v tistem času sami?

Tega ne vem. Med pripravami na tisto raziskovalno nalogo me je navdušilo, da nas je profesorica odpeljala v laboratorij za holografijo oddelka za fiziko na fakulteti, kjer sem nato študiral. Pozneje smo v srednji naravoslovni šoli, današnji bežigrajski gimnaziji, postavili podoben laboratorij v fotografski temnici. Pri tem nam je pomagal tudi naš profesor kemije in osnov tehnike in proizvodnje, Srečko Zakrajšek. Kemija mi sicer v šoli ni šla in je tudi nisem maral – to še zdaj obžalujem, saj bi mi znanje kemije prišlo prav – je pa profesor Zakrajšek name močno vplival s svojo osebnostjo kot človek širokega srca in znanja.

Kdaj ste sami na fakulteti ugotovili, da se boste usmerili v znanost, raziskovali in predavali študentom?

Ko sem se vpisal na fakulteto za matematiko in fiziko, nisem imel posebnih pričakovanj. Še najmanj o akademski karieri. K temu je prispeval tudi enoletni premor med srednjo šolo in univerzo, ki me je kot druge fante nekako resetiral, da smo na življenje gledali malo drugače. Med študijem sem vsako poletje opravljal prakso v podjetjih in sebe tudi že videl kot fizika, zaposlenega v industriji.

Zakaj ste spremenili načrte?

Bil je splet naključij, predvsem pa je name vplivalo to, da je bil moj mentor pri diplomi Slobodan Žumer, lanski Zoisov nagrajenec za življenjsko delo. Pri tem sijajnem profesorju in človeku sem torej delal diplomo s področja tekočih kristalov, ki v tistem času še niso pomenili tega, kar pomenijo danes, ko jih ima vsak v zaslonu mobilnega telefona. Potem me je prof. Žumer presenetil s ponudbo, da postanem mladi raziskovalec in pri njem delam doktorat. Tega nisem načrtoval, sem pa ponudbo seveda sprejel. Z mentorjem sva v času doktorata odlično sodelovala, to je bila zame zelo lepa izkušnja.

Kaj se vam je takrat in pozneje, ko ste sami postali mentor doktorandom, zdelo ključno za dobro sodelovanje med mentorjem in študentom?

To, da dobi študent, tako kot jaz pri profesorju Žumru, veliko svobode. Pri izbiri teme za doktorsko nalogo in tudi sicer. Mene je mentor v petih letih doktorskega študija, bilo je v prvi polovici devetdesetih, poslal na 13 ali 14 znanstvenih konferenc. Za to sem mu še vedno hvaležen, saj zdaj bolje vem, da se je moral precej potruditi, da je našel denar za to. Spomnim se, da so bile konference, na katere sam nisem želel iti, ker sem bil na tesnem s časom, a mi je mentor rekel, da bi bilo zame dobro, da grem. Potem sem seveda šel. Vse to je bilo zame zelo pomembno, saj sem tako pridobil veliko stikov z drugimi raziskovalci, kar mi je prišlo prav v kasnejših skupnih projektih. Po doktoratu sem bil dobro leto podoktorski sodelavec na Institutu Jožef Stefan. Spet sem imel srečo, da sem delal s profesorjem Rudolfom Podgornikom, ki je bil tako kot profesor Žumer res pomemben za moj razvoj. Tudi on mi je puščal svobodo, dal mi je samo nekatere iztočnice, sicer pa se ni, če ni bilo treba, vpletal v moje delo. Z inštituta sem šel na podoktorsko izpopolnjevanje na pensilvanski univerzi. Tam sem sodeloval s profesorjem Randallom Kamienom, z njim sem začel raziskovati na zame novem področju fizike mehkih snovi, natančneje koloidne raztopine. S to vejo fizike se ukvarjam še danes.

Po vrnitvi iz Amerike sta postali asistent na domači fakulteti. Vas je kdaj zamikalo, da bi ostali v tujini?

Imel sem priložnost za to in mislim, da bi se v tujini znašel. Znašel pa sem se tudi doma.

Kot piše tudi v vaši nominaciji za najmentorja, zdaj vi dajete svojim doktorandom veliko svobodo in jim pomagate do dobrih stikov?

Trudim se pomagati, kolikor lahko. Pomagam jim tudi pri načrtovanju kariere, saj menim, da ni mogoče pričakovati, da se bo pri vseh zgodilo to, kar se je pri meni zaradi vrste srečnih naključij. Študentom svetujem, naj premislijo, kaj si želijo, in nato delujejo, da to dosežejo. Na fakulteti sem deset let vodil dobro obiskan krožek, na katerem smo študentom predstavljali delovna področja fizikov. Povabili smo namreč naše diplomante, da se pridejo pogovorit s študenti. Še sam sem bil presenečen, ko sem videl, kako široko uporabni smo fiziki ... S temi pogovori smo morda študente pripravili do tega, da so začeli razmišljati še o drugih področjih, ki jih nemara zanimajo. Prav tako se dogaja obratno, saj se na študij fizike na drugi in tretji stopnji prijavljajo tudi diplomanti drugih strok, ki si zdaj želijo še znanja fizike.

Od kod največkrat prihajajo ti diplomanti?

Nekaj je kemikov, nekaj inženirjev ... Pri nas pa je diplomirala tudi doktorica farmacije Meta Kokalj Ladan. Bil sem njen mentor. Fiziko je začela študirati vzporedno s farmacijo, in to, kolikor vem, ne zaradi kakšne poklicne potrebe, temveč iz veselja do fizike.

Je tudi vas kdaj zamikal kak drug študij?

Za zdaj ne dovolj, da bi se ga lotil, pa tudi časa nimam. Morda bom po upokojitvi prebral kaj o geologiji. V različnih obdobjih življenja nas navdušujejo različne stvari.

Kaj vas že toliko let navdušuje pri mentorskem delu s študenti? Imate kak svoj model?

Predvsem rad delam s študenti, rad jim prenašam znanje in jim pomagam pri razvoju. Zelo vesel sem, ko dobim priložnost za sodelovanje s študentom, s katerim se dobro ujameva, kar se seveda ne zgodi vedno. Doslej sem imel kar nekaj takih. Štirje so že dosegli doktorat, dva bosta doktorirala še letos. Če nama s študentom uspe razviti dober odnos, mi je tudi naporno delo, kar mentorsko delo pri doktoratu vsekakor je, v veliko veselje.

Dr. Matej Krajnc, ki vas je predlagal za najboljšega mentorja, se je po doktoratu zaposlil na prestižni univerzi Princeton. V šali bi lahko rekli, da ste se z mentorstvom preveč izkazali in ste prispevali k begu možganov …

Menim, da bi moral vsak znanstvenik nekaj časa po doktoratu preživeti v tujini. Dr. Krajnc se je odločil tako, kot se mu je za njegovo kariero zdelo najbolj primerno; odločil se je prav. Z njim še naprej sodelujem, čeprav se je seveda zdaj začel ukvarjati z novimi raziskovalnimi problemi. Na Princetonu je tudi profesor Andrej Košmrlj, ki sem mu bil mentor pri diplomski nalogi, nato pa je doktoriral na MIT. Z njim sva raziskovalno sodelovala še tudi potem, ko je odšel v ZDA.

Kaj vam pomeni priznanje za najboljšega mentorja?

To priznanje mi je zelo ljubo. Morda zato, ker ga nisem pričakoval, morda zato, ker je priznanje za delo, ki ga javnost večinoma ne vidi, ima pa velik pomen in zahteva veliko truda.