Ideali in življenjske zadrege znanstvenikov

»Kako doseči neodvisnost v evropskem raziskovalnem prostoru, potem ko že imaš vsaj pet let v žepu doktorat, nimaš pa še dovolj izkušenj z vodenjem projektov, za nameček pa si želiš še ustvariti družino. To so naši problemi, ki bi jih morala reševati tudi znanstvena politika,« je Thomas Schäfer povzel bistvo delavnice v organizaciji mreže Generacija znanosti.

Delavnice, ki je prejšnji četrtek potekala v Ljubljani, so se udeležili raziskovalci mlajše in srednje generacije iz Slovenije in tujine, med njimi tudi približno 20 predstavnikov mreže iz različnih evropskih držav. Predsedujoči mreže Generacija znanosti Thomas Schäfer, po rodu Nemec, sicer pa že dolgo raziskovalec za nanotehnologije na baskovski javni univerzi v San Sebastianu, je v pogovoru za Znanost zavrnil vtis o tem, da naj bi mreža povezovala samo mlajšo in srednjo generacijo raziskovalcev, ki si prizadeva za samostojnost v odnosu do uveljavljene starejše generacije.

Po njegovem življenjski problemi zadevajo vse generacije, česar se dobro zavedajo tudi v evropskem združenju COST (European Cooperation in Science and Technology, združuje 35 držav), ki pokriva stroške za delovanje mreže Generacija znanosti (Sci-Generation). V podkrepitev trditve, da ne gre za spopad med generacijami, kljub temu da je v mrežo povezanih največ mladih raziskovalcev, Schäfer navede sebe kot primer: pri 47 letih namreč ni več mlad raziskovalec, a ima enake probleme kot mlajši kolegi.

Kakšen je pomen mreže Generacija znanosti?

Mi ne delamo znanstvene politike. Smo znanstveniki, ki vemo, kaj je pravilno in kaj ni v redu. Razmišljamo o svoji prihodnosti, da ne bi živeli v iluzijah. Radi bi, da ima znanost neko kontinuiteto, da kot raziskovalec veš, kaj boš počel po končanem doktoratu in kje so viri za financiranje projektov naše generacije, stare med 35 in 45 let. Mreža meri na tiste raziskovalce, ki so pravkar postali neodvisni in začenjajo z vodenjem svojih raziskovalnih skupin.

Na katere probleme se osredotočate?

V mreži se pogovarjamo o vprašanjih, s katerimi se bodo srečali raziskovalci recimo pet let po doktoratu, na prehodu iz statusa podoktorja znanosti v vodjo raziskovalne skupine.

Ali starost raziskovalcev določa članstvo v mreži?

Sploh ne. Starost ni tisto, kar štejemo kot najpomembnejši dejavnik. Sam sem dober primer za to. Šele pred petimi leti sem dobil svojo raziskovalno skupino, čeprav nisem več prav mlad. Res je, da sem kot podoktorski študent veliko potoval po različnih državah, preden sem se ustalil. Zamisel, da postaneš samostojen raziskovalec, ko si star 30 let, danes ne velja več. Raziskovalci se pogosto selimo iz enega univerzitetnega središča v drugo. Dve ali tri leta delamo v eni državi, potem gremo drugam. Vprašanje pa je, kje naj se ustali potujoči raziskovalec, če ima ženo ali moža v drugi državi. Uskladitev poklicnih ciljev z zasebnim življenjem lahko postane velika težava, ker Evropa na take zadrege preprosto ni pripravljena.

Recimo: moje dekle je študiralo in delalo 13 let v Italiji, ki ima za raziskovalce poseben način plačevanja prispevkov v pokojninski sklad. Ko se je odselila, je izgubila pokojninske pravice, kot da sploh ne bi ničesar vplačevala. Z mano je podobno, zato bom verjetno moral delati do smrti. V Evropi je mobilnost raziskovalcev zelo velika, toda po drugi strani še nismo ustvarili takšnega panevropskega pokojninskega sistema, ki bi podpiral mobilnost in ustvarjal pogoje za dostojno življenje raziskovalcev po upokojitvi.

Zakaj pa vprašanja skupnega pokojninskega sklada za raziskovalce v Evropi ne sproži vaša mreža?

Za enotno pokojninsko ureditev si prizadevamo že 15 let. Celo evropska komisija je že pripravila osnutek bele knjige o tem, pa še vedno ni mogoče oblikovati skupnega pokojninskega sklada. Zakaj ne? Zato ker nekatere države članice EU zatrjujejo, da bi to pomenilo vmešavanje v njihovo notranjo politiko socialne varnosti.

Opozarjate torej na probleme, ki ostajajo v senci odprtega evropskega raziskovalnega prostora?

Težava Evrope je, da ni dovolj pragmatična. Navsezadnje imajo tudi znanstveniki pravico do neke varnosti. Če vplačuješ v skupen pokojninski sklad, to še ne pomeni, da si izgubil svojo nacionalno identiteto. Včasih imam občutek, kot da v znanosti ni dovolj spoštljivosti do znanstvenikov in da nihče ne razmišlja, da bomo nekoč ostareli in da bomo potrebovali varnost tudi v obliki dostojne pokojnine. To je zelo kratkovidna politika. Res pa je, da mi znanstveniki ne pritiskamo dovolj, da bi se te zadeve uredile.

Gre pri mreži za generacijski spopad?

Ne, nikakor. Morda je videti tako, ampak to ne drži. V mreži se pogovarjamo o problemih raziskovalcev, ki so skupni ne glede na starost, zato se pogovarjamo tudi s starejšimi, takimi, ki imajo krepko čez 70 let. Dosegli smo stoodstotno soglasje o tem, kako delati v znanosti. Obstaja namreč razlika med biti dober znanstvenik in biti dober menedžer v znanosti. Vprašanje se vrti okoli tega, ali želimo imeti dobre znanstvenike ali menedžerje ali pa oboje, vsakega na svojem področju.

Kakšne pa so administrativne ovire, ki vplivajo na znanstveni uspeh?

Lahko jih ponazorim z lastno izkušnjo. Ko sem dobil sredstva za projekt iz Evropskega raziskovalnega sveta (ERC), so mi svetovali, da naj najamem najboljše raziskovalce in da ni pomembno, od kod so. Ko sem jim želel dati primerljivo plačo z njihovo, pa sem naletel na problem. Na moji univerzi so me opozorili, da jih ne smem plačati toliko, ker so plače na naši univerzi nižje od tiste, ki sem jo nameraval ponuditi.

Ob še večji problem sem trčil, ko sem hotel pridobiti doktorskega študenta iz Nemčije, da bi doktorat opravil v San Sebastianu. Najprej je moral na španskem ministrstvu za šolstvo dobiti potrditev o priznanju diplome, kar je trajalo eno leto.

Očitno je, da imamo čudovite evropske ideje o znanosti, mobilnosti in sodelovanju, ki jih zagovarja Bruselj, realnost posameznih držav pa kaže drugačno sliko. Na eni strani so ideali ERC, na drugi nacionalne politike in ureditve. Tako imamo stalna trenja med idealno sliko Evrope in dejanskim stanjem v neki državi, ki ga kroji državna administracija. To pa pomeni, da se kot znanstvenik ves čas bojuješ za nekaj in trošiš energijo za zadeve, ki bi morale biti enotno urejene. Prav zato se v naši mreži ukvarjamo s temi problemi.

Kakšne so razlike v pogojih dela med uspešnimi in manj uspešnimi državami pri pridobivanju evropskih sredstev za projekte?

V državah, ki so uspešne pri pridobivanju sredstev in imajo dobre rezultate v znanosti, se znanstvenik osredotoči predvsem na znanost, ker so vse zadeve urejene. Univerze ti zagotavljajo izkušene administratorje, ki opravijo birokratski del projekta, tako da se lahko posvečaš samo svojemu delu. Če pa si denimo vodja velikega projekta in nimaš administrativne podpore, potem moraš sam opraviti tudi to. Če nimaš izkušenj s papirnatimi, administrativnimi zadevami ali če nehote narediš napako, ti grozi, da ti bodo odvzeli sredstva. To je eden največjih strahov znanstvenikov v evropskih državah in regijah, kjer ne dobijo administrativne pomoči za izpolnjevanje poročil in obrazcev, ki jih zahteva ERC.

Vem, da se tudi v Sloveniji raziskovalci pritožujejo, da morajo sami opravljati vse administrativno delo, ker uradniki na univerzi in raziskovalnih inštitutih nimajo izkušenj za ta opravila. Tako pridemo do zaključka, da dobra znanost ni odvisna samo od znanstvenikov, ampak tudi od zelo dobrih podpornih služb.

Kako deluje mreža Generacija znanosti?

V okviru mreže imamo štiri delovne skupine. Prva se ukvarja z vključenostjo tistih držav, ki nimajo veliko raziskovalnih projektov, financiranih iz Evropskega raziskovalnega sveta. Prizadevamo si ugotoviti, kaj manjka v teh državah, da so v primerjavi denimo s Francijo, Veliko Britanijo in Nemčijo manj uspešne na razpisih za evropske projekte. Druga delovna skupina se ukvarja s financiranjem, bolj natančno, išče odgovor na vprašanje, kakšne sklade in razpise za subvencije potrebujemo, da bi omogočali nadaljevanje projektov in s tem preživetje raziskovalcev nekaj let po končanem doktoratu.

Tretja delovna skupina je namenjena multidisciplinarnim raziskavam. Prizadevamo si povezati družboslovne in naravoslovne znanstvenike, tako da bi drug drugega bolje poznali in razumeli. Ker naravoslovci ne vedo ničesar o družboslovcih, bi radi preprečili, da bi ocenjevalci družboslovnih projektov te ocenjevali samo po indikatorjih, kot so objave v znanstvenih revijah in citati. Naše delo se vrti okrog ustreznih indikatorjev.

Četrta skupina pa se ukvarja z vprašanji goljufij oziroma z znanstveno integriteto. Ugotavljamo namreč, da je pritisk na mlade raziskovalce zelo velik, zato študentje že med pripravo doktorata razmišljajo, kako bi ga napisali tako, da ga bodo lahko objavili v najboljših znanstvenih revijah. Težava je v tem, da znanost ni več na prvem mestu in da znanstveniki izgubljajo občutek za to, kaj je dobra znanost.

Kaj je vzrok za pritisk na mlade raziskovalce?

Videti je, da na področju znanosti Evropa izgublja v odnosu do Amerike, zato sta nervoza in pritisk večja. Evropa postaja obsedena s tem, da bi kopirala ameriški znanstveni sistem, toda Evropa nima takšne discipline in strogosti v znanosti, kot jo imajo ZDA.