Evolucija rastlin kot velike skupine organizmov na Zemlji traja že stotine milijonov let. V določeni točki te dolge razvojne poti so rastline svoje življenje tesno povezale z opraševalci in pred približno deset tisoč leti stopile tudi v službo človeka.
Kljub dolgi skupni poti pa se šele v zadnjih desetletjih začenjamo zares zavedati, da rastline niso le ozadje živalskega sveta, da imajo izjemno zanimivo življenje, da se na raznolike načine sporazumevajo med seboj in z drugimi živimi bitji in da so nam v svojih odgovorih na notranje in zunanje okolje celo zelo podobne.
Na vse to vas želi opozoriti dan očarljivih rastlin (glej okvir). Da boste morda na ta dan ob vdihu zraka pomislili, da brez rastlin in drugih fotosinteznih organizmov ne bi bilo kisika, ki ga dihamo; da boste pri jutranjih kosmičih pomislili na rastline kot primarne proizvajalce na začetku prehranjevalne verige; da se boste zavedeli, da sta leseni stol, na katerem sedite, in papir, na katerega pišete, proizvoda drevesa; da je bila vaša bombažna majica nekoč skupek semenskih laskov. Da boste pomislili, da nekatere rastline, kot so vodne leče, merijo le nekaj milimetrov, druge, kot so orjaške sekvoje ali mamutovci, pa se dotikajo neba. Nekatere živijo eno samo rastno sezono, posamezni dolgoživi bori pa bi, če bi njihova semena kalila na območju rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu, lahko spremljali celoten vzpon in, kot se zdi, tudi padec človeške civilizacije. In ne glede na velikost in starost so vse te rastline zrasle iz drobnega semena. V njem je zarodek z majhnimi območji celic, ki delujejo tako, da omogočajo teoretični razvoj nesmrtnih velikanov.
Opomin
Dan očarljivih rastlin želi opomniti tudi številne znanstvenike, ki rastlinam ne priznavajo njihovega pomena. Težava je splošna na evropski in svetovni ravni. Pri nas gre vse skupaj le še ob bok splošnemu nezanimanju politike za znanost in katastrofalnemu zmanjševanju sredstev zanjo. Posledica sta omejeno število razpisov za raziskovalne projekte s področja biologije rastlin in podcenjenost raziskav rastlin. To je svojevrsten paradoks, saj je bilo mnogo velikih odkritij v biologiji povezanih prav z rastlinami: osnovni zakoni dedovanja so bili postavljeni na primeru rastlin; prvi encim, izoliran v čisti obliki, je bil iz rastlin; transpozonski elementi so bili odkriti pri koruzi, še pred razvozlanjem zgradbe DNK; prvi primeri programirane celične smrti so bili opisani na interakciji med odporno sorto pšenice in žitno rjo v zgodnjih 20. letih prejšnjega stoletja. Zaradi preusmeritve raziskav z rastlin na druga področja v drugi polovici 20. stoletja so ostala neodgovorjena preštevilna pomembna vprašanja, povezana z rastlinami.
Z zmanjšanjem raziskav pa se ni končalo tudi izkoriščanje rastlin. Z nenadzorovanim širjenjem kmetijskih površin smo začeli zoževati bivanjski prostor nepregledni množici drugih organizmov in pri tem vsaj delno pozabili, da so rastline ključ do uravnoteženo delujočih ekosistemov in s tem tudi vzdržnega razvoja človeka. Zavedati se moramo, da bo do leta 2050 na Zemlji že 9 milijard ljudi, ki bodo potrebovali kar 50 odstotkov več hrane. Danes je hrane na svetovni ravni še dovolj in je lakota bolj ali manj le vprašanje njene razporeditve in dostopnosti, vendar se bo količina hrane morala povečati. V resnici bo treba pridelati več hrane na manj kmetijskih površinah, z manj vode, kot je je trenutno na voljo. Rastlinski biologi se bodo znašli pred izzivom razvoja novih poljščin, ki bodo kljubovale spremenjenim podnebnim razmeram. In nenazadnje se zdi, da se bliža tudi konec obdobja nafte, kar pomeni, da bo proizvodnja hrane stopila v ostro ozemeljsko bitko s pridelovanjem poljščin za biogoriva.
Z vsemi temi izzivi prihodnosti se bomo lahko spopadali le z znanjem, pridobljenim s poglobljenimi temeljnimi in uporabnimi raziskavami rastlin. Le s takim znanjem bomo zapletene odnose med organizmi razumeli in na tej podlagi omogočili kakovostno sobivanje vseh organizmov, vključno z rastlinami in nami ljudmi.
Dejavna vloga EPSO
Ob zavedanju vseh omenjenih težav so ustanovili Evropsko organizacijo za rastlinske znanosti (European Plant Science Organisation – EPSO), ki v imenu svojih članov povečuje pomen raziskav rastlin, načrtuje prihodnje delo evropskih znanstvenikov s področja rastlin, svetuje agencijam za raziskovalno dejavnost na evropski in nacionalnih ravneh glede dolgoročnih strategij, kako podpirati raziskave rastlin, ter z ustrezno komunikacijo med akademsko in industrijsko sfero ter javnostjo zagotavlja nepristransko širjenje informacij o ugotovitvah raziskav rastlin. EPSO prispeva k razvoju kmetijstva, hortikulture, gozdarstva in ohranjanja biotske raznovrstnosti.
Tako kot prejšnji bo tudi tokratni dan očarljivih rastlin potekal pod okriljem EPSO. V Sloveniji je glavni organizator Slovensko društvo za biologijo rastlin. Društvo že triintrideset let deluje kot prostovoljno znanstveno in strokovno združenje. Njegovi člani – strokovnjaki z različnih področij, kot so biologija, agronomija, gozdarstvo, kemija in farmacija, ki prihajajo z različnih institucij, raziskujejo fiziološke procese v rastlinskih organizmih in interakcije med rastlinami ter živim in neživim okoljem.
Prof. dr. Marina Dermastia, Nacionalni inštitut za biologijo in Slovensko društvo za biologijo rastlin