Ko je bilo škandalov preveč, so Avstrijci ukrepali

Kako je Avstrija v zadnjih letih dvignila kredibilnost znanstvenih raziskav in posledično izboljšala uspeh na razpisih ERC za odlično znanost? To je bil povod za pogovor z nekdanjim direktorjem avstrijskega sklada za znanost FWF in pobudnikom nacionalne agencije za raziskovalno integriteto dr. Christophom Kratkim. Avstrijska dobra praksa je poučna tudi za razmere v Sloveniji.

Dolgoletni direktor sklada za znanost in prvi predsednik agencije za integriteto, po poklicu univerzitetni profesor za strukturno biologijo (predaval je na graški univerzi), se je lani upokojil, toda razmere na področju znanosti in raziskav tako v Avstriji kot v drugih evropskih državah še vedno aktivno spremlja. Njegove izkušnje in presojo cenijo Madžarska, Portugalska in nekatere druge države, za katere je nedavno ocenjeval ureditev sistema znanosti glede na odvisnost oziroma neodvisnost od politike. Svetoval jim je, kaj vse bi lahko izboljšali, res pa je, da vsega niso upoštevali.

Pozna tudi delovanje slovenske agencije za raziskovalno dejavnost, o kateri pravi, da ima večji obseg nalog kot avstrijski sklad za znanost. Njegova naloga je financiranje odlične znanosti, in sicer tako, da z razpisi podeljuje denar za projekte v temeljni znanosti. Zanimiv je sogovornikov pogled na umeščenost javnih raziskovalnih inštitutov, ki se ukvarjajo s temeljnimi raziskavami. Ti so v Avstriji del univerz, kar se mu zdi boljša rešitev kot slovenska, kjer velike raziskovalne ustanove, kot je Institut Jožef Stefan, ki ga posebej omenja, delujejo samostojno. Doda pa, da razume organiziranost slovenskih inštitutov kot ostanek nekdanjega političnega sistema.

Dr. Kratky, kakšne prednosti prinaša umestitev inštitutov pod okrilje univerz?

Univerza izobražuje znanstvenike, ki razumejo, kje so meje znanosti. To je eden najmočnejših argumentov, zakaj bi morale temeljne raziskave spadati pod okrilje univerz, ne pod okrilje neodvisnih raziskovalnih inštitutov, ki imajo omejen dostop do univerz. Nikjer na svetu zasebne družbe ne investirajo v temeljne raziskave, povsod jih financira država. Razmerje med temeljno in uporabno znanostjo je precej občutljivo. Ko delate v laboratoriju, je namreč težko ločevati med temeljno in uporabno znanostjo, denimo v medicini sta si obe blizu. Slovenski ARRS pa financira pretežno temeljno znanost, kajne?

Zakaj ste leta 2008 v Avstriji sklenili ustanoviti agencijo za raziskovalno integriteto?

Zaradi škandalov, ki so tedaj pretresali avstrijsko znanstveno sfero.

Kakšni škandali?

Zelo odmeven je bil škandal v medicinski znanosti v Innsbrucku, kjer so ponaredili nekaj raziskovalnih podatkov. Bilo je več takšnih primerov, zato sem se kot vodja agencije za financiranje raziskovalnih projektov odločil, da moram ukrepati. Predlagal sem ustanovitev neodvisne agencije za poštenost v znanosti oziroma integriteto.

Ste na probleme, povezane z verodostojnostjo projektov, ki so jih prijavljali raziskovalci na sklad FWF, naleteli že prej, pred izbruhom škandala v Innsbrucku?

Recenzenti prijavljenih projektov so nam že prej večkrat povedali, da so idejo, ki naj bi jo znanstvenik raziskoval, mi pa naj bi jo financirali, že zasledili drugje. Opozorili so nas, da gre za »prekopirano« idejo, kar je okrepilo naše sumničenje, da so nekateri projekti plagiat. Posumili smo, da nas nekateri znanstveniki zavajajo.

Podvomili ste torej o izvirnosti raziskovalnih tem in s tem o znanstveni poštenosti?

Da, spraševali smo se predvsem o tem, kaj je izvirno. Odločili smo se, da bomo univerzo, na kateri je delal raziskovalec, ki nam je prijavil sumljiv projekt, obvestili o sumih, ki so jih izrazili recenzenti. Zaprosili smo tudi univerzo, da preveri domneve o znanstvenem zavajanju tistih profesorjev in raziskovalcev, o katerih poštenosti v prijavi projekta smo podvomili.

Potemtakem ste uvedli nekakšno supervizijo?

Niti ne, samo univerzam smo razložili, da morajo razčistiti dvome, med drugim zato, ker zaposlujejo domnevno sumljive znanstvenike in ker gre navsezadnje za denar. Če projekt nima izvirne ideje, ga pač ne bomo financirali, pri čemer je prikrajšana tudi univerza, ne samo znanstvenik. Povedali smo, da bomo v najslabšem primeru zahtevali celo vračilo denarja.

Prosili smo jih, da nam sporočijo ugotovitve presoj. V Avstriji je 21 univerz, približno 15 se jih ukvarja z raziskovalnim delom.

In kako so se odzvale univerze?

Zelo različno. Nekatere so se odzvale takoj in povedale, da ni nobene podlage za obtožbe, druge so naredile velik cirkus. Različne reakcije so nas vodile do zaključka, da potrebujemo neodvisno ustanovo, ki bo proučila sumničenja in obtožbe o znanstvenih projektih in nam dala neodvisno mnenje, to pa bi bil temelj za nadaljnje delovanje in morebitno ukrepanje tako sklada FWF kot univerz.

Ste zaradi različnega odziva predlagali ustanovitev agencije za raziskovalno integriteto?

Povezal sem se z rektorji nekaterih univerz in šest jih je podprlo mojo pobudo. Skupaj z njimi in FWF smo potem leta 2008 ustanovili agencijo.

Kakšno je njeno poslanstvo?

Če nas nekdo iz sveta znanosti opozori, da gre v določenem projektu za znanstveno zavajanje, ker je plagiat in raziskovalna tema ni izvirna, potem zadevo predamo agenciji za integriteto, da razišče obtožbe. Obravnava tudi projekte, v katerih so potvorjeni ali pa »zloščeni« podatki.

Bistvo obravnave na agenciji za integriteto je neodvisnost od institucij. Kot vemo, tako univerze kot FWF vodijo znanstveniki, ki bi lahko postali predmet sumničenja o znanstvenem zavajanju. Če je denimo dekan obtožen, da je njegova disertacija plagiat, kako bi lahko tak človek sodeloval pri objektivnem presojanju drugih?

Kako deluje agencija?

Ker je Avstrija majhna država in ker želimo zagotoviti objektivnost v presojah, smo se odločili za neodvisno agencijo, ki ima svoj upravni odbor, sestavljen iz rektorjev in vodje FWF, sam pa sem bil več let predsednik tega odbora. Agencija za integriteto ima komisijo, ki jo sestavlja sedem do osem tujih znanstvenikov, in sicer iz Nemčije, Švice in Nizozemske. Pogoj je namreč, da govorijo nemško.

Kadar smo prejeli prijavo, da je neki projekt plagiat, smo poklicali to neodvisno recenzijsko komisijo, da je preverila obtožbe. Komisija je popolnoma neodvisna, lahko si pomaga tudi z recenzenti, ki jih sama izbere, toda na koncu nam mora sporočiti odločitev.

Ste imeli veliko primerov preverjanja plagiatorstva?

Komisija je obravnavala dva ducata prijav. Med njimi so bili tudi zelo zanimivi primeri, denimo primer nekdanjega avstrijskega ministra za znanost in raziskave Johannesa Hahna, ki je zdaj komisar v Bruslju.

Česa so sumili ministra?

Očitali so mu, da je plagiat njegova doktorska disertacija, ki jo je napisal pred dvajsetimi leti. Avstrijska javnost je namenila veliko pozornosti tej zadevi, agencija za znanstveno integriteto pa je po temeljiti proučitvi sklenila, da ni šlo za plagiat, in dodala, da doktorat ni bil prav vrhunski.

Učinek je torej koristen za vse strani?

Res je, agencija dobro deluje. Pomembna je zaradi izboljšanja ugleda znanosti doma in v tujini. Standardi znanstvene poštenosti in kredibilnosti nam pomagajo krepiti tudi našo konkurenčnost v evropskem prostoru.

Zavedamo se sicer, da številna dejanja znanstvenih nepravilnosti niso kriminalna. Če nekdo ponaredi znanstvene podatke, to še ni kriminalno dejanje.

Mislite na primer v Innsbrucku?

No, ta primer je drugačen. Osumljeni zdravnik je zabredel v sodni proces zaradi obtožbe o ogrožanju zdravja bolnikov in zlorabi medicinske zakonodaje. Ponarejene podatke je namreč uporabil pri zdravljenju pacientov.

Toda sama objava napačnih podatkov ponavadi še ni kriminalno dejanje, problem pa je v tem, da škodi znanstvenemu sistemu in ugledu. Prav zaradi tega mora znanost vzpostaviti sistem, da se takšna praksa prepreči. Agencija za znanstveno integriteto je zato pomembna sestavina sistema za preprečevanje slabe prakse in zagotavljanje znanstvene kredibilnosti.

So vašo zamisel o agenciji za integriteto podprli tudi vlada in politiki?

No, ja, imeli smo določeno politično podporo, čeprav agencija ni bila deležna velike politične pozornosti. S pobudo so se bolj ukvarjali v akademskem svetu.

Morda je temeljna razlika med Slovenijo in Avstrijo prav pri vprašanju neodvisnosti znanosti od ministrstva, torej od vlade in politike.

Avstrijski sklad za znanost je bil vedno politično neodvisen. Politiki naj zagotovijo čim več denarja za raziskave, ker je to za vse dobro, nimajo pa se pravice vmešavati v delo sklada. Takšna pravila so razumeli in spoštovali.

Je veljala takšna »higiena« tudi pri imenovanju direktorja sklada za financiranje znanosti?

Vodje FWF ne imenuje minister za znanost, izvoli ga odbor predstavnikov univerz. To je del akademskega, ne političnega sistema. Res je sicer, da se mora vodja FWF pogajati z ministrstvom, toda niti minister niti kdorkoli drug z ministrstva mu ne sme ukazovati. To je zelo pomembna plat odnosa. Prevladuje namreč pogled, da je denar za raziskave javen, torej od davkoplačevalcev, in da ga je zato treba skrbno upravljati, brez političnega vmešavanja. Takšno razmišljanje ni značilno samo za Avstrijo, ampak tudi za Nemčijo, Švico in večino razvitih držav.

V vseh teh državah so skladi ali agencije za financiranje znanstvenih raziskav neodvisni od politike, denar delijo le na podlagi meril za znanstveno odličnost. Ker je minister samo politik, ne razume, kaj je znanstvena odličnost, zato se ne sme vmešavati.