Tiskane izdaje
Pogosto se zgodi, da zdravstveni strokovnjaki na neki problem ali bolezen gledajo precej drugače, kadar jo obravnavajo zgolj znanstveno, kakor takrat, ko so se prisiljeni z njo spopasti na osebni ravni. Takšen je tudi primer zdravnika, ki je bil po diagnosticiranem malignem možganskem tumorju tako rekoč čez noč potisnjen v vlogo hudega bolnika. Odtlej angažirano spremlja vsa znanstvena dognanja o zdravljenju najzahrbtnejših oblik možganskega raka in z njimi seznanja splošno javnost.
Ena takšnih ominoznih oblik so gliomi, najpogostejši možganski tumorji, ki se sčasoma lahko razvijejo v še nevarnejši, zelo hitro napredujoči glioblastom. »Nekega dne, morda v prihodnjih petih letih, se mi utegne zgoditi, da bo moj gliom mutiral v maligni glioblastom, ta pa me lahko pokonča v pičlih 15 mesecih,« je za revijo New Scientist povedal doktor medicine Stuart Farrimond.
Leta 2008 so mu na možganih odkrili omenjeno maligno novotvorbo. Resda so mu jo že nekaj dni pozneje kirurško odstranili, toda kancerozna rast je v njegovih možganih že pustila mikroskopsko majhne zasevke, ki začasno ošibljenemu tumorju omogočajo, da se lahko vrne v obliki še bolj agresivnega glioblastoma.
Dr. Farrimond kot strokovnjak seveda ve, da je njegov tumor eden najtrdovratnejših in najteže ozdravljivih. Po postavljeni diagnozi so mu določili približno petdesetodstotno možnost, da bo živel najdlje do leta 2020. In ker se tovrstne prognoze v zadnjem desetletju skorajda ne spreminjajo, tudi sam ne upa na popolno ozdravitev, temveč na čim daljše življenje – in na možnost, da bodo v prihodnje odkrili učinkovitejše orožje za spopad s tem mogočnim sovražnikom.
Sploh ker tudi na tem področju znanosti radikalno razmišljanje rojeva vse bolj spodbudne rezultate. Z enim takšnih inovativnih izumov, poljudno imenovanim »klobuk proti raku«, so strokovnjaki že izvedli nekaj tako obetavnih preizkusov, da so jih sklenili predčasno končati in tako čim večjemu številu obolelih ponuditi priložnost, da ga čim prej preizkusijo. In to je le ena izmed novih nekonvencionalnih oblik spopada z agresivnim tumorjem. V nadaljevanju so opisane še tri druge.
Nanoterapija
Kadar je tumor zasejan globoko v možganih, pri njegovi kirurški odstranitvi vselej obstaja tveganje možganske poškodbe. Nanotehnologija v tem oziru ponuja varnejšo alternativo. S tehniko, imenovano nanotermija (uradno Nanotherm), v tumor injicirajo drobne kovinske kroglice – s premerom vsega 12 nanometrov (12 milijardink metra). Izpostavljene izmeničnemu magnetnemu polju se te kroglice segrejejo na 80 stopinj Celzija, kar je dovolj, da v notranjosti možganov »skuhajo« in izžgejo tumor.
Metodo so razvili v nemški družbi MagForce, in sicer kot dopolnitev oziroma okrepitev tradicionalnega spopada z možganskim glioblastomom s kemoterapijo in radioterapijo. Prvi preizkusi so se pokazali za zelo uspešne – po besedah podpredsednice družbe dr. Hode Tawfik je nekaj po tem postopku zdravljenih bolnikov z glioblastomom živelo še devet let po odkritju bolezni. V družbi že izvajajo obsežnejše preizkuse, da bi ugotovili, kako učinkovita je nanotermija v povezavi z obstoječimi oblikami zdravljenja trdovratnega tumorja.
To izrecno poudarja tudi profesorica Tawfik: »Nikakor ne trdimo, da je z našo tehniko mogoče bolezen pozdraviti. Z veliko gotovostjo pa lahko rečemo, da bolnikom vliva utemeljeno upanje na daljše življenje s tumorjem.«
Klobuk proti raku
Novembra lani je dr. Roger Stupp, direktor univerzitetne bolnišnice za rakava obolenja na züriški univerzi, razglasil rojstvo »novega standarda pri zdravljenju bolnikov z glioblastomom«. Na 19. letnem srečanju združenja nevroonkologov v Miamiju na Floridi je predstavil tako imenovani klobuk proti raku, uradno poimenovan NovoTTF-100A (Tumor Treating Fields).
Po dveh desetletjih intenzivnega razvoja to svojevrstno pokrivalo ni takšno, kot bi pričakovali od naprave, ki mori rakave celice. Prej spominja na izdelek, kakršnega bi razvili pri Applu ali Microsoftu – bela, tesno prilegajoča se čepica, priključena na baterije (glej fotografijo). Bolniki z glioblastomom jo nosijo 18 ur na dan, mali keramični pretvorniki v njej pa ustvarjajo in v možgane oddajajo spremenljivo električno polje. Množica električnih polj moti beljakovinsko omrežje, ki je ključno za celično delitev; na ta način je preprečeno tudi repliciranje celic malignega tumorja, ki se delijo precej pogosteje kakor zdrave odrasle celice.
Med kliničnim preizkusom so 315 bolnikov zdravili s kemoterapijo, hkrati pa so dobršen del dneva nosili tudi novo pokrivalo. In ugotovili so, da imajo tako zdravljeni 50-odstotno možnost, da z ugotovljenim tumorjem živijo dve leti dlje kakor pacienti, zdravljeni samo s standardnimi metodami. Prvi rezultati so tako spodbudni, da nameravajo preizkus predčasno končati in »klobuk proti raku« čim prej ponuditi čim večjemu številu bolnikov.
Generalni direktor družbe Novocure Europe, ki izdeluje napravo NovoTTF-100A, David Stocker priznava, da je »zdravilni klobuk« za nekatere videti preveč znanstvenofantastično in ga bolj kot z znanostjo povezujejo s šarlatanstvom. »Številni raziskovalci in akademiki težko razumejo delovanje našega sistema,« je povedal. »Šele očitno pozitivni rezultati klinične študije počasi odstranjujejo dvome o njegovi učinkovitosti.«
A tudi NovoTTF-100A ni čudežno zdravilo. V večini primerov k dolžini preživetja doda le nekaj mesecev ali let, odvisno od napredovanja bolezni, saj zgolj upočasnjuje rast rakavih celic, ubija pa jih ne. Pa tudi cena zdravljenja – približno 24.000 evrov na mesec – je vse prej kot spodbudna.
Personalizirano cepivo
Cenejša alternativa bi utegnilo biti po meri bolnika izdelano cepivo DCVax. Razvili so ga v družbi NorthWest Biotherapeutics v ameriški zvezni državi Maryland, za napad na rakave celice pa uporabi bolnikov lastni imunski sistem.
Cepiva proti raku so doslej že preizkušali, a tako rekoč vedno brez uspeha. Po besedah visoke predstavnice družbe Linde Powers večina tovrstnih metod »poskuša znova usposobiti imunski sistem, ki ga je rak že ohromil«. Zato so se sami usmerili na krepitev izčrpanega imunskega sistema z novimi belimi krvničkami.
Osnovna zamisel je, da bolniku odvzamejo celice kostnega mozga, ki še niso dozorele v imunske celice, in jih v laboratoriju razvijejo v dendritske celice – »nekakšne vojaške generale, ki v možganih organizirajo preostali imunski sistem«. Te celice izpostavijo biooznačevalcem (biomarkerjem) iz bolnikovega tumorja in jih s tem usposobijo, da začno iskati in uničevati prav takšne rakave celice. Skupino tako aktiviranih in »izurjenih« imunskih celic nato vbrizgajo v bolnikov krvni obtok, da opravijo svojo nalogo.
In prvi rezultati so spodbudni. V enem od poizkusov je bila povprečna dolžina preživetja tri leta, v nekaterih primerih pa celo deset let – osemkrat dlje od splošnega povprečja 15 mesecev.
»Z uporabo te tehnike že v zgodnejšem stadiju glioma bi bilo morda mogoče preprečiti njegovo mutacijo v glioblastom,« razmišlja dr. Farrimond. »In ker bi glavnino dela pri tem opravljal moj lastni imunski sistem, bi bili tudi morebitni škodljivi stranski učinki manj verjetni.« Vsekakor bodo še letos znani rezultati novega tovrstnega kliničnega preizkusa cepiva.
Genska terapija
Medtem so iz izraelske klinične biotehnološke družbe VBL Therapeutics sporočili, da so razvili novo tehniko genskega zdravljenja. Po besedah njenega predstavnika Drora Haratsa je strategija njihovega pristopa napad na zmožnost rakavih celic za delitev, in sicer tako, da napadejo krvne žile, ki jih prehranjujejo.
Tumor med rastjo sprošča kemijske obveščevalce (messengers), ki sprožijo rast novih krvnih žil, usmerjenih k njemu; te nove kapilare dodatno tešijo njegov nenasitni apetit po kisiku in hranivih. Po dveh desetletjih raziskav so v družbi z genskim inženiringom zasnovali in izdelali za splošno zdravje dokaj neškodljive adenoviruse, s katerimi okužijo celice takšnih novih kapilar, z dodanim genom pa sprožijo njihovo samouničenje.
V prvih poizkusih se je to eksperimentalno zdravljenje, poimenovano VB 111, izkazalo za razmeroma uspešno. Preizkusili so ga na 46 bolnikih z glioblastomom, pri katerih so vse druge oblike zdravljenja odpovedale. In tisti, ki so jim poleg standardne terapije večkrat injicirali tudi delce omenjenega virusa, so živeli še 18 mesecev – skoraj trikrat dlje od tradicionalno zdravljenih bolnikov.
Tehtanje možnosti
»Reči moram, da imam nekaj iracionalnih pomislekov o tem, da bi mi po krvi krožil umetni virus,« priznava bolni dr. Farrimond. »Toda kot zdravnika me hrabri zavest o potencialni učinkovitosti novih zdravil, kot pacient pa razmišljam predvsem o tem, kaj vse mi lahko omogočijo.«
In omogočijo mu lahko daljše življenje, zato je, kakor večina bolnikov, »pripravljen pograbiti katerokoli ponujeno roko. Sploh ker si v prihodnjih petih ali desetih letih lahko upravičeno obetamo novo, kombinirano terapijo, ki bi zmogla danes neozdravljivo bolezen omiliti na zgolj kronično.« Z drugimi besedami – v obvladljivo bolezen, s katero je mogoče živeti.
