Lani v Eureki najboljši, tudi letos kaže dobro

Leta 1985 sta dala dva velika državnika, francoski predsednik François Mitterrand in nemški kancler Helmut Kohl, pobudo za nastanek Eureke, neodvisnega evropskega programa industrijsko naravnanih raziskav. Menila sta, da bo ta Evropi dal priložnost, da v gospodarskem razvoju prehiti ali vsaj dohiti Japonsko in ZDA.

Eureka, ki so jo podprle še mnoge druge osebnosti, je bila ustanovljena s pariško deklaracijo, to je nekaj mesecev kasneje, na ministrskem srečanju, nadgradila hannoverska deklaracija.

Zamisel se je izkazala za odlično, članstvo Eureke se je krepilo vzporedno z rastjo projektov. Slovenija se ji je pridružila leta 1994 ter postala (in ostala) ena najuspešnejših članic te družine. Danes je vanjo vključenih 41 polnopravnih članic, zadnja je bila sprejeta Bolgarija leta 2010. Odtlej je sprejela le še tri pridružene članice — Kanado, Južno Afriko in lani Čile.

V svojem razvoju je Eureka doživljala vzpone in padce. Čeprav je bilo v zadnjih letih kar nekaj razlogov za strah, da se bo utopila v vse bolj sorodnih programih EU, pa tega nikoli ni verjel slovenski dolgoletni visoki predstavnik v Eureki dr. Aleš Mihelič. V pogovoru za Delo pred nekaj leti je izrazil prepričanje, da je »program Eureke naravnan tako, da ga ni mogoče blokirati«, saj »noben drug program toliko ne spodbuja neposrednega gospodarskega razvoja, poleg tega je Eureka izrazito razbremenjena administracije«.

Iz enega evra jih bo trinajst

Odgovor na vprašanje, kaj prinesejo Eurekini projekti, je dala analiza njihovega učinka, ki je sicer stara že nekaj let, a je verjetno ta odgovor še dovolj aktualen. Med drugim kaže, da bo vsak evro, vložen v Eureko, v fazi prodaje novih izdelkov in storitev prinesel 13 evrov. Rast podjetij, ki sodelujejo v Eureki, je v primerjavi z drugimi podvojena, produktivnost v njih je višja za 15 odstotkov. V prvih 25 letih je Eureka po tej analizi ustvarila ali ohranila 450.000 delovnih mest.

Vsekakor dovolj razlogov za optimizem vseh sodelujočih v njej. Slovenija pa je v zadnjih letih doživela izrazite vzpone in padce pri finančni podpori, namenjeni Eurekinim projektom. Leta 2012 slovenskega razpisa sploh ni bilo, naslednje leto je razpis ponujal le 2,4 milijona evrov (pred tem je bila povprečna razpisna vsota štiri milijone evrov), leta 2014 je bilo na voljo 3,3 milijona, leta 2015 znova nič, nato pa je bila sprejeta odločitev, da se za podporo sodelujočih v Eureki uporabijo sredstva iz strukturnih skladov. Skupno 17 milijonov evrov do leta 2020. Od tega je bilo za predlanski razpis predvideno 4,5 milijona, lani okrog pet.

Izziv: posnemanje Slovenije

Več o tej slovenski izvirni finančni podpori nam je povedala Urška Zupin, aktualna nacionalna koordinatorka Eureke. »Sredstva iz strukturnih skladov nam omogočajo stabilno financiranje. Projekte podjetij sofinanciramo do največ polovice, pri čemer je vsota za leto dni izvajanja projekta omejena na sto tisoč evrov. Toda v skladu s politiko strukturnih skladov smo ta limit odpravili za podjetja iz manj razvitih vzhodnih regij. Trenutno končujemo postopke lanskega razpisa, na katerega so naša podjetja prijavila 27 projektov. Tako kot že pri predlanskem razpisu nam bo predvidoma ostalo nekaj denarja, ki smo ga predvideli za podjetja na vzhodu. To želimo spremeniti in bo naš izziv za prihodnja leta.«

Sodeč po odzivih drugih članic Eureke pa bo v prihodnje za mnoge izziv posnemanje slovenskega načina financiranja projektov. V Eureki načrtujejo delavnico, kjer bodo naši predstavniki o tem poučili še druge zainteresirane.

Na vprašanje, ali skupni podatki Eureke kažejo upad letnih prijav projektov, je Zupinova odgovorila pritrdilno in to utemeljila s tem, da EU namenja precejšnja sredstva za program Evropske zvezde, Eurostars, ki ga EU razpisuje kot članica Eureke, financiran pa je v sklopu evropskega okvirnega programa. V sedmem je bilo zanj za prvih šest let namenjenih kar sto milijonov evrov, nič manj velikodušen pa ni aktualni program Obzorja 2020.

Eureko si želijo posodobiti

Po besedah Zupinove si v Eureki trenutno močno prizadevajo, da bi jo posodobili in bolj približali podjetjem. Tako bi se povečalo tudi število prijav. Doslej se je v Eureki uspešno preizkusilo že veliko slovenskih podjetij, med njimi Gorenje, ki pa trenutno sodeluje zgolj v programu Evropske zvezde.

Čeprav Eureka v resnici ni več to, kar je bila še pred desetletjem – v precejšnjem delu je njeno vlogo prevzel okvirni program evropskih raziskav, kjer je na voljo tudi precej več denarja – pa s precejšnjo verjetnostjo domnevamo, da se evropska industrija tudi v prihodnosti ne bo zlahka odpovedala možnosti neposrednega sodelovanja z drugimi industrijskimi in raziskovalnimi partnerji.

Kdo ve, kakšen bi bil prevladujoč odgovor Slovencev na vprašanje, kdo so trenutno najpogostejši partnerji v slovenskih projektih Eureke. Naša podjetja večinoma predlagajo manjše projekte z le še enim ali dvema drugima partnerjema. Čeprav v Eureki dobro sodelujemo tako z Italijani kot Nemci, so najpogostejši partnerji hrvaška podjetja.

Eureka očitno deluje po svojih merilih in presega aktualne meddržavne spore. Morda je to še najmočnejši razlog za optimizem glede njene prihodnosti.