Tiskane izdaje
Leta 2014 še zdaleč ni konec, a je že mogoče reči, da je bilo z vidika vremenskih dogodkov zelo pestro, žal pestro predvsem z neprijetnostmi in tudi hudimi posledicami.
V Kanadi je bila izredno mrzla zima (–46 ° C v Quebecu), v Kaliforniji izredna suša (v vsej zimi le 12 mm padavin), v zahodni Avstraliji izredna vročina (+49 ° C), na Aljaski so zimske temperature dosegle +17 ° C, v Tokiu je zapadlo 27 cm, v Jeruzalemu pa 70 cm snega, v tropskih predelih so se vrstili tajfuni in orkani. Tudi v Evropi smo bili priča izrednim dogodkom: v Bretanji je padlo okoli 1000 mm dežja (na Finisteru je nepretrgoma deževalo 27 dni), na Irskem so opazili 24 m visok val, na odprtem morju pred Portugalsko pa 30-metrskega, v južni Angliji je padlo 517 mm, kar je največ v 248 letih opazovanj, na severnem Norveškem pa so se zimske temperature vzpele na +7 ° C.
Ampak vse to je bilo daleč, na te vesti smo gledali bolj kot na zanimivost. Huje smo bili osebno prizadeti ob pogledih na žrtve in škodo poplav v BiH in Srbiji ter na posledice neurja ob Jadranski obali. Tudi Sloveniji ni bilo prizaneseno: zelena zima po nižinah ter trepetanje za Zlato lisico in Planico, žled na Primorskem, kakršnega ne pomnimo, izredno dolgotrajne in visoke poplave na kraških poljih, viharni severni veter – in zdaj za konec že tako kratkega in kislega poletja še en poplavni val v vzhodni in severovzhodni Sloveniji.
Vreme se spreminja
V vsakdanjih pogovorih slišimo prve, da gre za »slabo vreme«, druge pa, da gre za »svetovne spremembe podnebja«. Kakor pač kdo gleda. Vreme je pač vreme, vreme se spreminja, posamezen vremenski dogodek pa še ne pomeni podnebne spremembe.
A zaradi spremembe podnebja se počasi spreminja tudi »povprečno« vreme. Starejši se spominjajo, kako so bile »včasih« pri nas hude zime. Če pobrskamo po starih arhivih, letopisih in zgodovinskih knjigah, v katerih so tudi podatki o izrednem vremenu, vidimo, da se je v daljšem obdobju klima prav tako spremenila. Med 10. in 12. stoletjem je bil v Evropi topli optimum in takrat so Skandinavci poselili Grenlandijo in tam kmetovali. Sčasoma je bilo »vreme« vedno slabše, poletja hladnejša, led se je tudi poleti vedno manj talil – in tamkajšnje naselbine so propadle. Prihajala je »mala ledena doba« (od 16. do 19. stoletja), ledeniki v Alpah so se daljšali do vasi, kanali na Nizozemskem so redno zmrzovali. A Valvasor kljub temu piše o tako topli zimi, da trava sploh ni porumenela in so kmetje obedovali na prostem.
Če se vrnem k letošnjim izrednim poplavam na kraških poljih: več starejših avtorjev omenja, da se včasih voda s teh polj po nekaj let ni umaknila. Najvišja gladina povodnji v Škocjanskih jamah je bila leta 1826, nato pa 1965. V 60. letih prejšnjega stoletja je pustošil po Notranjski vrtinčasti vihar – sled za njim je bil popolnoma uničen gozd, vsa drevesa izruvana ali polomljena. Torej ni samo letošnje leto tako izjemno, ni nujno, da so letošnji žled in poplave ravno posledica podnebnih sprememb.
Nezanesljive projekcije
Medvladni panel za podnebne spremembe (IPPC) je na podlagi številnih resnih raziskav, poročil in člankov pripravil obsežno in tehtno poročilo, o katerem smo lahko poleti brali tudi v Znanosti v več nadaljevanjih. Niti resne raziskave, analize, modeli in napovedi ne morejo natančno predvideti, kako bo s podnebjem v prihodnosti. Naj za primer spomnim na raziskave o vplivu ogrevanja Arktike na tako imenovani jet stream in s tem na spremembe podnebja v Evropi. Izsledki dveh vodilnih raziskovalcev kažejo vsaki v svojo smer: po enih bodo spremembe vremena manjše in manj intenzivne od sedanjih (manjša nihanja temperature in količine padavin), po drugih bodo večje, bolj pogoste bodo izredne suše, povodnji, viharji. Toda nekaj dejstev je neizpodbitnih: naš planet se (trenutno) ogreva, podnebje postaja toplejše in se spreminja. Svetovne podnebne spremembe pa vplivajo in bodo vplivale tudi na vreme. Koliko, še ni mogoče reči, verjetno bodo tam, kjer so danes hude suše, te še hujše, kjer so danes največje težave s poplavami, bo poplav še več in še obsežnejših.
Tudi če je človek sprožil ali pa le pomaga podnebnim spremembam, tega procesa ne more zaustaviti, kaj šele obrniti nazaj. Bistvo poročila IPCC je priporočilo vsem, namenjeno tako vladam in najvišjim državnikom kot »navadnim« prebivalcem: na spremembe je treba računati, nanje se moramo pripraviti in prilagoditi. Rešitev, kakršno je na pritožbo nad hudimi in dolgimi zimami naklonil glavar Butalcem, morda ni najboljša: »Hodite zbogom, ljudje, vaša prošnja je uslišana. Sedaj bo skoraj poletje, potem bo zima, za zimo zopet poletje – evo, pa boste imeli dve poletji in eno samo zimo.«
Andrej Kranjc, podpredsednik SAZU
